VSL sklep I Cpg 1113/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

„I. Predlogu tožeče stranke se ugodi in se vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

II. Sklep o ustavitvi postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 3825/2009 – 29 z dne 22. 03. 2012, se razveljavi.“

2Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke na vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka s pripadki. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Vsebino tega pravnega standarda ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej. Merilo za presojo, ki sta ga oblikovali sodna praksa in pravna teorija je, da lahko opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, pod pogojem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Praviloma gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Zamuda tako ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. (prim. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, strani 477 do 478).

6Sodišče prve stanje je v obravnavani zadevi presodilo, da je tožeča stranka zamudila poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 22. 3. 2012 iz upravičenega razloga. Obrazložilo je, da takrat, ko je izvedlo narok za glavno obravnavo, sodišče še ni bilo seznanjeno z odredbo o poostreni kontroli ob vhodu obiskovalcev v sodno stavbo, ki se je začela izvajati prav tistega dne, tako da tožeča stranka novega varnostnega režima ni mogla predvideti niti pričakovati.

7Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede pritožbenih navedb pa dodaja sledeče.

8Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima izrazito funkcionalen značaj, v konkretnem primeru ni podana. Zagrešena je namreč le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijani sklep nima, saj vsebuje jasne razloge, ki so vodili k ugoditvi predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

9Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene ter da se ni opredelilo do izjav prič. Ta je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, dokazi so ovrednoteni pravilno, zaključek pa je povsem razumen. Sodišče prve stopnje je torej pri odločitvi upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP (uspeh celotnega dokaznega postopka), zato ni podana niti smiselno očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Ne drži, da je sodišče prve stopnje izjave prič, iztrgane iz konteksta, vzelo za upravičen razlog za zamudo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem, da sta priči – varnostnika – kritičnega dne, šele malo pred konkretnim narokom, prejeli navodila o poostrenem pregledu oseb, kar potrjujejo tudi listinski dokazi (priloga A45). Pregled pooblaščenca in tožeče stranke pred vstopom v sodno stavbo je trajal približno dve minuti, kot sta izpovedali obe zaslišani priči. Priča AZ je pojasnila, da lahko pregled traja tudi le kakšno minuto, v konkretnem primeru pa je odvetnik spraševal, zakaj je potreben varnostni pregled. Izpovedala je še, da so prej lahko obiskovalci povsem prosto vstopali, strankam pa ni bilo treba deponirati mobilnikov. Priča RV ob tem ni izpovedal, kot napačno povzema pritožnik, da je šlo za običajen varnostni pregled, temveč da so po prejemu navodil osebe bolj temeljito pregledovali – s kolegico sta opravila rentgenski pregled in tožeči stranki odvzela mobilni telefon.

11Iz opisanega sledi, da je vzrok za zamudo naroka v poostrenem pregledu, ki se do tega dneva ni izvajal, ne pa v „pregovarjanju“ pooblaščenca tožeče stranke z varnostnikom. V kolikor odredbe ne bi bilo, tudi ne bi prišlo do zanimanja pooblaščenca tožeče stranke za vzrok podrobnega pregleda. Zato pritožbeno sodišče njegov prihod ocenjuje kot pravočasen.

12Zaradi ustaljene drugačne prakse pa zgolj možnost pregleda po predpisanem postopku na podlagi veljavne zakonodaje še ne pomeni, da je dolžan pooblaščenec upoštevati to možnost in posledično trpeti postopkovne posledice, ki nastanejo zaradi zakasnelega pristopa na narok. Odredba tistega dne je spremenila predhoden način ravnanja varnostnikov ob vstopu obiskovalcev v sodno zgradbo. Iz tega razloga je za presojo opravičljivosti zamude pomembno, v kakšnem obsegu se je pred tem dnem izvajalo varovanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo za nepredvidljiv dogodek, ki ga tožeča stranka ob svoji dolžni skrbnosti ni mogla pričakovati.

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).