VSRS Sodba II Ips 482/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 22.909,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2005 dalje in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne policija ne sodišče brez ustreznega oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka in odločitve o njegovi utemeljenosti oškodovancu ne smeta vrniti stvari, ki so nedvomno njegove (saj se v nasprotnem primeru osumljencu kaznivega dejanja v postopku vračanja zaseženih predmetov odreka kontradiktornost in pravica do pravnega sredstva). Sicer pa je odločitev sodišč prve in druge stopnje (ter ravnanje policije) v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 19. 12. 1990 (ki se nanaša na zaseg in vrnitev predmetov po organih za notranje zadeve). Poudarja tudi, da so mu bile zasežene stvari (začasni ukrep) s tem, ko so jih policisti predali domnevnemu oškodovancu, de facto odvzete (trajni ukrep). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6V tej pravdi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja policije, ki je zasežene (mu) predmete samoiniciativno (brez oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka) vrnila domnevnemu oškodovancu že v predkazenskem postopku. Škodo naj bi predstavljala vrednost zaseženih predmetov.

7Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da so (s strani policije) tožniku (osumljencu) zaseženi predmeti nedvomno pripadali podjetju M. d. d. (oškodovancu), da ti predmeti niso bili potrebni kot dokaz v kazenskem postopku, in da je policija te predmete že v predkazenskem postopku vrnila navedenemu podjetju.

8V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že zavzeto stališče, da se po določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, torej tudi v predkazenskem postopku, saj bi bila nesmiselna hramba zaseženih stvari, ki niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, in ki nedvomno pripadajo oškodovancu(1). Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), torej tožnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženimi predmeti (čeprav morda pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve v postopku vračanja zaseženih predmetov oškodovancu niso ravnale povsem pravilno), ni upravičen do odškodnine zanje, saj mu škoda (kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika) ni nastala.

9Ostale revizijske trditve glede na že obrazloženo niso upoštevne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

10Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VS RS I Ips 199/1995.