VSC sodba Cp 343/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II., III. in IV. izreka.
Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožnici 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2009 dalje do plačila. Pod točko II. izreka je sodišče tožbeni zahtevek v presežku za nadalje zahtevani znesek 4.300,00 EUR zavrnilo. Pod točko III. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku petnajst dni povrniti na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, Službi za brezplačno pravno pomoč, pravdne stroške v znesku 349,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pod točko IV. izreka je odločilo, da je tožnica dolžna v roku petnajst dni povrniti toženi stranki 9,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (točke II., III. in IV. izreka) se pritožuje tožnica. Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o višini nastale nepremoženjske škode, vprašanje, ki se v tem sporu pojavlja, pa je, do katere višine odgovarja zavarovalnica tožnici za nastalo škodo, saj je zavarovalna vsota po zavarovalni polici omejena in je bistveno nižja od višine škode, ki je tožnici nastala. Zavarovanje odgovornosti po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin krije škodo za vsak posamezni primer do 20% zneska za izračun dajatve zavarovalnice oziroma do 5% tega zneska, če škodo utrpijo gosti, pri čemer po zavarovalni polici znesek za izračun dajatve zavarovalnice znaša 12.500,00 EUR. V primeru plačila za razširjeno zavarovalno kritje pa zavarovanje odgovornosti krije škodo v zneskih, kot so navedeni na zavarovalni polici. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice napačno štelo, da se vrednosti postavk za posamezne zavarovalne primere med seboj ne seštevajo. Tožnica navaja, da v tožbi ni navajala, da je bila gostja oziroma je v svoji prvi pripravljalni vlogi to celo zanikala, takemu dejstvu pa tožena stranka nikoli ni oporekala, zato je to dejstvo ostalo neprerekano in s tem nesporno, kar pomeni, da ga sodišče ne more ugotavljati. Ker je sodišče ugotavljalo nesporna dejstva, je bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica meni, da je upravičena do 20% zavarovalne vsote oziroma do 2.500,00 EUR in še do 1.500,00 EUR iz naslova razširitve odgovornosti O1, skupaj torej 4.000,00 EUR. V kolikor bi jo sodišče štelo kot gostjo, pa bi bila upravičena še do 5% zavarovalne vsote oziroma do 625,00 EUR in do razširitve O2 v znesku 2.350,00 EUR (pravilno 2.375,00 EUR – op. pritožbenega sodišča), skupaj torej 3.000,00 EUR. Tožnica meni, da ni nobene ovire, da ne bi mogla prejeti odškodnine po obeh postavkah, saj splošni pogoji nikjer ne določajo, da se navedeni postavki med seboj izključujeta. V kolikor so splošni pogoji nejasni, jih je potrebno razlagati v korist stranke, ki jih ni sestavila, to pa je tožnica. Zato tožnica meni, da je upravičena do izplačila 7.000,00 EUR, najmanj pa do plačila 4.000,00 EUR. Pritožba nasprotuje tudi stališču prvega sodišča glede odbitne franšize. V skladu s četrtim odstavkom 23. člena Splošnih pogojev zavarovanec pri vsakem škodnem dogodku nosi 10% dajatve zavarovalnice pred odbitkom samoudeležbe. Ker je nastala škoda 22.100,00 EUR, navedeni odbitek sploh ni pomemben, saj je škoda tudi z upoštevanjem tega odbitka še vedno bistveno višja od zavarovalne vsote. Odbitna franšiza se odšteva od dejanske skupne škode oziroma odškodnine, ne pa od višine zavarovalnega jamstva oziroma od višine zavarovalne vsote, pri čemer lahko teoretično znaša maksimalno 10% zavarovalne vsote. V kolikor je dejanska škoda od zavarovalne vsote večja najmanj za znesek teoretično najvišje možne odbitne franšize, izražene v absolutnem znesku, kot v obravnavani zadevi, pa jamči zavarovalnica do višine celotne zavarovalne vsote, brez upoštevanja odbitne franšize. Odbitna franšiza je namreč namenjena le soudeležbi zavarovanca pri kritju majhnih škod. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče napačno odločilo, ko ni priznalo stroškov za nagrado za narok v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker gre za nov postopek. Sodišče je napako naredilo tudi, ko je stroške odmerilo tožnici v nižjem znesku, ker je imela brezplačno pravno pomoč. Določbe 6. poglavja Zakona o odvetniški tarifi se nanašajo na odvetnike, ki so postavljeni po uradni dolžnosti oziroma za storitve brezplačne pravne pomoči in katerim se nagrada izplača iz državnega proračuna. Določbe tega poglavja regulirajo plačilo odvetniških storitev med odvetnikom in organom, ki odvetnika postavi. To pomeni, da je plačilo odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti ali v postopku za brezplačno pravno pomoč, iz proračunskih sredstev omejeno. Tovrstne omejitve pa se ne nanašajo na povrnitev stroškov, ki jih določa 12. poglavje ZPP, zlasti členi od 154 do 162. V pravdnih postopkih mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se ti stroški odmerijo po tarifi. Pri odmeri teh stroškov pa sodišče ne sme upoštevati omejitev po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi, ker ne gre za stroške, ki se plačujejo iz državnega proračuna, ampak jih je dolžna plačati stranka, ki spor izgubi. Nasprotno stališče privilegira stranke, ki izgubijo spore v postopku s postavljenimi odvetniki in gre za kršitev načela enakopravnosti in enakosti pred zakonom po 14. in 22. členu Ustave RS. Tožnica predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila med toženo stranko in njenim zavarovancem, na katerega domu se je tožnica poškodovala, sklenjena polica za zavarovanje stanovanjskih premičnin, v kateri je določeno, da znaša v primerih, kadar je dajatev zavarovalnice v zavarovalnih pogojih izražena v odstotkih, znesek za izračun dajatve zavarovalnice 12.500,00 EUR. Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-sta – v nadaljevanju Splošni pogoji, kot sestavni del navedene zavarovalne police v 14. členu določajo, kdaj zavarovanje krije odgovornost zavarovanca za škode, ki jih povzroči tretjim osebam, ter višino tega zavarovalnega kritja. V (6) odstavku 14. člena je določeno, da v primeru, ko ni drugače dogovorjeno, krije zavarovanje škodo za vsak posamezen zavarovalni primer do 20% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (točka 1)) oziroma krije zavarovanje škodo, ki jo utrpijo gosti, za vsak posamezen zavarovalni primer do 5% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (točka 2)). Splošni pogoji v 19. členu določajo tudi razširitve zavarovalnega kritja, in sicer določajo, da krije zavarovanje odgovornosti (razširitev O) škodo za vsak posamezen zavarovalni primer do dogovorjene višje zavarovalne vsote nad 20% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (razširitev O1; prva alineja točke 1) iz (2) odstavka 19. člena Splošnih pogojev) oziroma škodo, ki jo utrpijo gosti, do dogovorjene višje zavarovalne vsote nad 5% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (razširitev O2; druga alineja točke 1) iz (2) odstavka 19. člena Splošnih pogojev). Iz police za zavarovanje stanovanjskih premičnin izhaja, da sta se tožena stranka in njen zavarovanec v obravnavanem primeru dogovorila za razširitev zavarovalnega kritja, in sicer za razširitev O1 pri zavarovanju odgovornosti z zavarovalno vsoto 1.500,00 EUR ter za razširitev O2 pri zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo gosti, z zavarovalno vsoto 2.375,00 EUR.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v postopku pred prvostopnim sodiščem zanikala, da je bila gostja, in da tega dejstva tožena stranka ni prerekala, zaradi česar naj bi to dejstvo ostalo neprerekano in s tem nesporno. Tožnica je v tožbi iz naslova odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, uveljavljala plačilo 20% zavarovalne vsote (2.500,00 EUR) in še 1.500,00 EUR iz naslova razširitve zavarovanja te odgovornosti (razširitev O1) ter iz naslova zavarovanja škode, ki jo utrpijo gosti, še plačilo 5% zavarovalne vsote (625,00 EUR) in še 2.375,00 EUR iz naslova razširitve zavarovanja te odgovornosti (razširitev O2), skupaj torej 7.000,00 EUR. Tožnica je tako v tožbi z uveljavljanjem zahtevka iz naslova zavarovanja škode, ki jo utrpijo gosti, sama sebe štela za gostjo, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo izrecno navajala, da se je tožnica v času škodnega dogodka s svojim zunajzakonskim partnerjem nahajala na obisku v hiši svojih staršev ter se sklicevala, da je zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo gosti, po zavarovalni polici omejeno na zavarovalno vsoto v višini 3.000,00 EUR, nadalje pa je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ponovno navajala, da je bila tožnica obiskovalka oziroma gostja na domu svojega očeta, kjer mu je nudila pomoč pri opravljanju domačih del. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bilo v postopku na prvi stopnji neprerekano in nesporno dejstvo, da tožnica ni bila gostja, in da naj bi zato sodišče prve stopnje z ugotavljanjem nespornih dejstev (ko je sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnico šteti za gostjo) bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP, v zvezi s čimer tožnica tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožnica nadalje neutemeljeno navaja, da se zavarovalne vsote (za škodo, povzročeno tretjim osebam in za škodo povzročeno gostom) med seboj seštevajo ter da je zato upravičena do izplačila 7.000,00 EUR. Prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Iz določil Splošnih pogojev, ki v dveh točkah različno urejajo višino zavarovalnega kritja za škodo (za posamezen zavarovalni primer) tako, da v točki 1) iz (6) odstavka 14. člena Splošnih pogojev določajo, da zavarovanje krije za vsak posamezen zavarovalni primer do 20% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici, v točki 2) iz (6) odstavka 14. člena pa, da krije zavarovanje škodo, ki jo utrpijo gosti, za vsak posamezen zavarovalni primer do 5% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, je jasno, da se zavarovalni kritji iz navedenih točk ne seštevata, temveč Splošni pogoji različno urejajo (najvišjo možno) višino zavarovalnega kritja za vsak posamezni zavarovalni primer v odvisnosti od tega, ali škoda nastane gostu, ali pa tretji osebi, ki ni hkrati gost. Enako izhaja iz določb točke 1) iz (2) odstavka 19. člena Splošnih pogojev, ki v prvi alineji določa, da krije zavarovanje odgovornosti škodo za vsak posamezen zavarovalni primer do dogovorjene višje zavarovalne vsote nad 20% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (razširitev O1), v drugi alineji pa, da krije zavarovanje odgovornosti škodo, ki jo utrpijo gosti, do dogovorjene višje zavarovalne vsote nad 5% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici (razširitev O2). Takšna določila so jasna, zato njihova razlaga ni potrebna in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno Splošne pogoje kot nejasne razlagati v korist tožnice, ker jih je sestavila tožena stranka. Splošni pogoji jasno določajo, da se navedeni zavarovalni kritji in njuni razširitvi ne seštevata, kar pa je tudi logično, saj gost ni katerakoli naključna tretja oseba, ki ji zavarovanec utegne povzročiti škodo, in je zato utemeljena specialna ureditev zavarovalnega kritja v primerih, ko škoda nastane gostu. Glede na prepričljivo ugotovitev prvega sodišča, da je tožnico v obravnavanem primeru šteti za gostjo, saj je sama izpovedala, da je prišla na obisk k zavarovancu tožene stranke - svojemu očetu ter ni konkretizirano oporekala toženi stranki, da ne bi bila gostja, je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bila tožnica glede na zavarovalno kritje oziroma zavarovalno vsoto upravičena do plačila 5% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici, kar znaša 625,00 EUR, in še do 2.375,00 EUR iz naslova razširitve zavarovanja te odgovornosti (razširitev O2), skupaj tako do 3.000,00 EUR.

Pritožba prav tako neutemeljeno nasprotuje stališču prvega sodišča glede odbitne franšize. V skladu s (4) odstavkom 23. člena Splošnih pogojev zavarovanec pri vsakem škodnem dogodku iz zavarovane odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, sam nosi 10% od dajatve zavarovalnice pred odbitkom soudeležbe, vendar ne manj kot 15.000,00 SIT. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da navedeni odbitek v obravnavanem primeru ni pomemben, ker naj bi se odbitna franšiza odštevala od dejanske skupne škode, ne pa od višine zavarovalnega jamstva oziroma višine zavarovalne vsote, pri čemer je v obravnavanem primeru nastala škoda v višini 22.100,00 EUR tudi ob upoštevanju odbitka bistveno višja od zavarovalne vsote. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, saj Splošni pogoji v (1) odstavku 23. člena, ki ureja dajatev zavarovalnice, določajo, da mora zavarovalnica plačati obračunano škodo v polnem znesku, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Dajatev zavarovalnice torej znaša največ toliko, kolikor znaša zavarovalna vsota, po (4) odstavku 23. člena Splošnih pogojev pa se odbitna franšiza oziroma soudeležba zavarovanca odšteje od dajatve zavarovalnice pred odbitkom soudeležbe. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je 10% soudeležbo zavarovanca tožene stranke odštelo od dajatve zavarovalnice v višini 3.000,00 EUR ter pravilno ugotovilo, da je tožnica v razmerju do tožene stranke upravičena do plačila 2.700,00 EUR.

Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka ter pri tem neutemeljeno navaja, da je prvo sodišče napačno odločilo, ko ni priznalo stroškov za nagrado za narok v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica priglasila nagrado le za en narok in ji je sodišče prve stopnje nagrado za en narok tudi priznalo. Nadalje tožnica neutemeljeno navaja, da je prvo sodišče tožnici napačno odmerilo stroške v nižjem znesku iz razloga, ker je tožnica imela brezplačno pravno pomoč, saj naj bi se določbe Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT, ki urejajo plačilo iz državnega proračuna odvetnikov, ki so postavljeni po uradni dolžnosti oziroma za storitve brezplačne pravne pomoči, nanašale zgolj na razmerje med odvetnikom in organom, ki odvetnika postavi, ne pa tudi na razmerje med strankama v pravdnem postopku, v katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene stroške. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, saj ZPP v drugem odstavku 155. člena ZPP določa, da se, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, takšni stroški odmerijo po tarifi. Po ZOdvT pa se v primerih, ko se nagrada odvetnika določi glede na vrednost predmeta, za odvetnika, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, namesto nagrade po 12. členu ZOdvT določi nagrada po 36. členu ZOdvT. Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožničinemu pooblaščencu, ki je bil kot odvetnik tožnici dodeljen v postopku brezplačne pravne pomoči, priznalo nagrado v skladu s 36. členom ZOdvT, ravnalo v skladu z določbami ZPP in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).