UPRS sodba II U 137/2012

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Državna volilna komisija (DVK) določila volišča v Sloveniji, ki se opremijo z glasovalno napravo. Na tej podlagi sta potem obe občinski volilni komisiji (OVK) zavrnili zahtevi tožnikov, da (vsak na svojem volišču) glasujeta z volilno napravo ali pa (podredno), da se jima povrnejo potni stroški za prevoz do najbližjega volišča s tako napravo (izpodbijana dejanja).

Tožnika- oba invalida, v tožbi, katero sta vložila zaradi kršitve njunih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, navajata, da je tožnik, ki na volitvah spada v 5. volilni okraj 5. volilne enote (sedež Žalec), slep, tožnica, ki na volitvah spada v 6. volilni okraj 7. volilne enote (Hotinja vas, sedež Maribor) pa že od rojstva ne čuti in ne more uporabljati rok. Oba sta stara 80 let. Želita tajno glasovati na referendumu o Družinskem zakoniku dne 25. marca 2012 ter na naslednjih volitvah, referendumih in drugih glasovanjih. Tožbo vlagata, ker so jima z navedenim aktom in dejanji kršena volilna pravica (43. člen Ustave RS) v povezavi s pravico do enakopravnega obravnavanja (14. člen Ustave RS) pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS). Kršene so tudi primerljive določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI). Iz dosedanjih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da je vsakemu polnoletnemu državljanu treba omogočiti dejansko uresničevanje volilne pravice, kar vključuje tudi volivcu uporabljivo glasovnico, seznam kandidatov, navodilo za glasovanje in ustrezno volišče. Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-25/10 izhaja, da se mora vsakemu volivcu omogočiti izvrševanje volilne pravice s posebej prilagojeno glasovnico ali glasovalnim strojem, če to sporoči najkasneje 3 dni pred dnevom glasovanja. S tem, ko volilni organi več tednov pred volitvami določijo na katerih voliščih bo omogočeno glasovanje z glasovalnim strojem, nezakonito interpretirajo 79. člen ZVDZ. Z vprašanjem, ali lahko volivci lahko sploh pridejo do teh volišč, se potem ne ukvarjajo več. V 5. volilnem okraju 5. volilne enote, kjer prebiva tožnik, je bilo kot invalidom dostopno volišče določeno volišče v Osnovni šoli Petrovče, ki je od tožnikovega doma oddaljena 18 km, ob nedeljah pa tja ni avtobusne povezave. Tožnik je tako sedaj, kot tudi že pri prejšnjih volitvah, Občinski volilni komisiji (OVK) sporočil, da želi z glasovalno napravo glasovati v svojem kraju Letuš, njegov zahtevek pa je bil zavrnjen, zaradi česar je potem glasoval s pomočjo druge osebe. S tem mu je bila kršena pravica, da glasuje tajno. Enako mu je bil (pri prejšnjih volitvah) zavrnjen njegov zahtevek za prevoz ali stroške prevoza do volišča in nazaj. Ponudila se mu je edino možnost glasovanja na domu z glasovnico, ki pa je sam ne vidi. Tožnica prebiva v kraju Hotinja vas, v volilnem okraju 7. enote. V tem okraju je volilna komisija kot invalidom dostopnih določila 6 volišč, med temi tudi volišče Kulturni center Hotinja vas, ki je od tožničinega doma oddaljeno le 500 m in je prostor povsem dostopen. Vendar pa na tem volišču ni zagotovljeno glasovanje z glasovalnim strojem, tožničin tovrstni zahtevek pa je volilna komisija zavrnila. Prav tako je OVK zavrnila njen zahtevek po povrnitvi potnih stroškov za prevoz do najbližjega volišča, na katerem je nameščena volilna naprava. Tožnikoma torej Republika Slovenija ni zagotovila možnosti do tajnega glasovanja, s čimer jima je bila kršena volilna pravica in pravica do tajnega glasovanja (4. člen MKPI). Glede na to, da sta tožnika zahtevek za tajno glasovanjem z glasovalnim strojem vložila 11 dni pred dnevom tokratnega glasovanja, je to zadosten čas, da bi jima lahko volilni organi omogočili glasovanje s strojem. DVK ima od leta 2008 v lasti 14 strojev, ki jih na tem referendumu ne bo uporabila. Zato odklonitev prilagoditve volilnih postopkov ni bila nujna in ne prenese testa sorazmernosti. Po izpodbijanem sklepu DVK bo na referendumu o Družinskem zakoniku na voljo le 30 strojev na vnaprej določenih lokacijah. Predlagata, da sodišče ugotovi, kršitev njune volilne pravice s tem, ko jima tožena stranka ni omogočila glasovanja z glasovalnim strojem na najbližjem volišču in ko je najbližje volišče preveč oddaljeno od njunega doma, da toženi stranki naloži, da mora v bodoče pri vseh volitvah in referendumih omogočiti glasovanje z glasovalnim strojem na najbližjem invalidom dostopnem volišču vsakemu volivcu, ki to najkasneje 3 dni pred glasovanjem sporoči OVK, in da toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so OVK sledile sklepu in navodilom DVK, ki glede določitve invalidom dostopnih volišč upošteva stališča ustavnega sodišča, saj so za invalidom dostopna volišča razglasile vsa tista redna volišča, ki dejansko nimajo arhitektonskih ali drugih ovir za dostop invalidom. Pri glasovanju o Družinskem zakoniku je bilo takih volišč 910, kar je 8 krat več kot pri izvedbi predčasnih volitev v državni zbor dne 4. 12. 2011. To pomeni, da se je število dostopnih volišč za invalide bistveno povečalo. Tudi sicer sodi Slovenija med države z največjim številom volišč glede na število volivcev (povprečno 3400 volišč). Na referendumu o Družinskem zakoniku (25. marca 2012) je glasovalno napravo uporabilo 122 volivk in volivcev, kar predstavlja 0,007 % vseh volilnih upravičencev oz. 0,02 % volivcev, ki so glasovali. Glasovalno napravo so volivci uporabili na 18 voliščih, na 12 voliščih pa ni bila uporabljena. Na podlagi teh podatkov DVK ocenjuje, da je način opremljanja volišč z glasovalnimi napravami ustrezen. Izvajanje glasovanja na način, kot to želita tožnika (da bi bilo treba glasovalno napravo namestiti na vsako volišče, kjer želi invalidni volivec z njo glasovati), bi bilo neizvedljivo, saj volilni organi oblike glasovanja ne morejo prilagajati vsakemu volivcu posebej, še posebej ker bi to povzročilo nesorazmerno visoke stroške. Invalidni volivci imajo možnost izkoristiti vse zakonsko določene oblike glasovanja, ki jim v celoti omogočajo izvrševanje volilne pravice v polnem obsegu. Volivci morajo, če želijo uresničiti svojo volilno pravico, oditi na volišče. Kako in ali sploh pa je stvar njihove odločitve. ZVDZ pa za tiste, ki ne morejo oditi na volišče zaradi bolezni ali drugih okoliščin, v 83 členu določa, da lahko obvestijo OVK, če želijo glasovati na domu. Zato je neutemeljena tožbena navedba, da je bila tožnikoma iz tega razloga (ker se jima niso plačali potni stroški) kršena volilna pravica. Tudi drugi volivci na območju RS na dan volitev nimajo povsod na razpolago ustreznih avtobusnih povezav in so različno oddaljeni od volišč, vendar pa je teritorialna razdelitev volišč zadovoljiva in je njihovo število ustrezno. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 39. člena in prvega odstavka 79.a člena ZVDZ ter 71. člena Zakona o lokalnih volitvah zavrnilo kot očitno neutemeljeno, kar pomeni, da so navedene določbe skladne z Ustavo. DVK je v svojih navodilih v celoti upoštevala določbe 79a. člena ZVDZ in se glede tega ne strinja s interpretacijo, kot jo ponujata tožnika. Navodila so tudi povsem skladna z zakonom in niso v nasprotju z razmišljanjem Ustavnega sodišča, ki je razvidno iz obrazložitve sklepa U-I-25/10. Sklep, da se z glasovno napravo opremi 30 volišč, je DVK soglasno sprejela na svoji 84. seji dne 1. 3. 2012. V obravnavanem primeruni prišlo do kršitve volilne pravice ali kakšne druge siceršnje diskriminacije invalidnih oseb, Obe (v tem sporu tangirani) OVK pa sta ravnali v skladu z zakonom in navodili DVK. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnika v odgovoru vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in ugovorih, predvsem, da jima ni omogočeno tajno glasovanje, saj glasovanje s pomočnikom tajnosti ne zagotavlja. Prav tako ustreznega glasovanja ne zagotavlja glasovanje s šablono (ki se namesti na glasovnico), saj se tožnik pri takem glasovanju ni mogel sam ustrezno seznaniti z navodilom za glasovanje, z vsebino referendumskega vprašanja in zakona, ter s tem, kje na glasovnici sta besedi „ZA“ oz. „PROTI“. Tožnica pa je lahko glasovala le tako, da je svojo voljo razkrila svojim družinskim članom. Čeprav je Ustavno sodišče s svojim že navedenim sklepom res zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 79.a člena ZVDZ, pa je v obrazložitvi določilo, kako je treba sporno določilo razlagati. Alarmantno je, če je za državni organ kršitev pravic opravičljiva v primerih, ko bi spoštovanje ustave predstavljalo previsok strošek. Vztrajata pri svojih predlogih in zahtevah.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je, ob nejasni tožbeni opredelitvi, kot izpodbijani akt štelo Sklep DVK o določitvi invalidom dostopnih volišč, kot izpodbijani dejanji pa odločitvi obeh OVK o zavrnitvi zahtev tožnikov za glasovanje z volilnimi napravami na njima najbližjih voliščih ali za povrnitev potnih stroškov prevoza do najbližjega, s tako napravo opremljenega volišča. Kot zastopnika tožene stranke (države) je sodišče štelo DVK, saj so vsi sklepi in zavrnilni odgovori obeh OVK tožnikoma nesporna posledica sklepov in navodil njima nadrejene DVK.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika neuspešno zahtevala glasovanje z volilno napravo na njima najbližjima voliščema ali vsaj povrnitev potnih stroškov do volišča s tako napravo, kakor tudi, da sta bili njuni zahtevi zavrnjeni, sta pa bila pravočasno seznanjena s tem, katero od invalidom dostopnih volišč na območju njunih OVK bo opremljeno z glasovalno napravo.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 43. členu Ustave RS, (volilna pravica) določeno, da je volilna pravica splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. V drugem odstavku 15. člena Ustave RS (uresničevanje in omejevanje pravic) pa je določeno, da je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

ZVDZ v 79. členu določa, da ima volivec v primeru, če zaradi telesne hibe ne bi mogel glasovati tako, kot je določeno v tem zakonu, pravico pripeljati s seboj osebo, ki mu pomaga izpolniti oz. oddati glasovnico. O tem odloči volilni odbor in vpiše to v zapisnik. V 79.a členu pa je določeno, da OVK določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom. Volivci, ki želijo glasovati na tem volišču, morajo to svojo namero sporočiti OVK najpozneje 3 dni pred dnem glasovanja. Na tem volišču lahko OVK omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji. OVK določi tudi najmanj eno volišče, na katerem lahko glasujejo volivci, ki nimajo stalnega prebivališča na območju kraja, če to svojo namero sporočijo OVK, na območju katere so vpisani v volilni imenik, najpozneje 3 dni pred dnem glasovanja.

Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu št. U-I-25/10 (na katerega se sklicujeta tudi tožnika) v obrazložitvi (s sklepom je sicer zavrnilo pobudo za oceno 79.a člena ZVDZ) med drugim navedlo, da je zakonodajalec, z uveljavitvijo 79.a člena ZVDZ, upošteval potrebo po pozitivni diskriminaciji in za invalide določil možnost drugačnega načina uresničevanja volilne pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave RS) kot velja za druge volivce. Glede na to, da mora biti na območju volilnega okraja najmanj eno takšno volišče že po samem zakonu in da so volišča večinoma v javnih zgradbah, za katere že sicer velja, da mora biti vanje omogočen dostop invalidom, mora OVK že zaradi spoštovanja načela pozitivne diskriminacije za takšna razglasiti vsa tista volišča v volilnem okraju, ki te pogoje izpolnjujejo. Spoštovanje te ureditve je stvar ustavno skladne uporabe zakona v posameznem volilnem postopku. Volišče iz 79.a člena ZVDZ (torej volišče dostopno invalidom) je namreč le eno od volišč v volilnem okraju na katerem uresničujejo volilno pravico vsi volivci, ki sodijo v območje tega volišča, invalidi pa poleg vseh njih zgolj zaradi lažje dostopnosti. Zato so očitki o neskladnosti z Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov (MKPI) neutemeljeni. Zakonska zahteva, da morajo invalidi, kadar jim okoliščine invalidnosti ne dopuščajo glasovanja na domačem volišču ali kadar želijo glasovati sami na volišču (79.a člen ZVDZ) to vnaprej sporočiti volilni komisiji, ni nerazumna. Zato so očitki pobudnikov glede postopkov na prejšnje prijave, ko želijo glasovati na volišču iz 79.a člena ZVDZ, ki za njih hkrati tudi ni domače volišče, neutemeljeni.

Iz citiranih določb predpisov in (delno povzetega) sklepa Ustavnega sodišča po presoji sodišča izhaja ureditev, po kateri morajo DVK in OVK invalidom zagotoviti njim primerno glasovanje (tudi z volilno napravo) na vsaj enem od volišč na območju OVK. V 79. členu ZVDZ pa je, v skladu z 2. odstavkom 15. člena Ustave RS, izrecno določena zakonska ureditev za primer, če volivec zaradi invalidnosti ne more glasovati tako, kot je sicer na splošno določeno v tem zakonu. V tem primeru ima pravico s seboj pripeljati osebo, ki mu pomaga izpolniti oz. oddati glasovnico. Prav tako je v 79.a členu ZVDZ izrecno določeno, da volilna komisija za območje okraja določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom, na katerem lahko volilna komisija omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji. Kot je razvidno iz že navedenega, je bila na območju vsake OVK nameščena vsaj ena takšna naprava, na kateri so lahko glasovali invalidni volilci, li pa voliti na najbližjem volišču z glasovalno napravo, ali pa

Takšna ureditev, po kateri se volivcem – invalidom, v največji možni meri skuša omogočiti tajno glasovanje na primernem volišču in na posebej določenih voliščih tudi z glasovalnimi napravami, je po presoji sodišča ustrezna in razumna, tudi v skladu z zgoraj povzeto obrazložitvijo navedenega sklepa Ustavnega sodišča. Zgolj okoliščina, da mora invalid, če želi glasovati na sebi najbližjem volišču, zaradi svoje invalidnosti glasovati s pomočjo druge osebe (svojega zaupnika), po presoji sodišča ne pomeni kršitve invalidove pravice do tajnega glasovanja; še posebej, ker ima pa takšen volivec (invalid) še vedno možnost glasovanja na najbližjem volišču, kjer pa je taka naprava nameščena. Pravilno je (in torej ni nezakonito), da je DVK že več tednov pred glasovanjem določila in javno objavila volišča, na katerih bo taka naprava nameščena, saj je čimprejšnja seznanitev s tem invalidom v korist in ne v škodo.

Brezkompromisno vztrajanje tožnikov pri namestitvi volilne naprave na njima najbližjem volišču, je po mnenju sodišča neutemeljeno. Rešitev, po kateri ima vsak invalid možnost glasovati z volilno napravo na enem od volišč na območju OVK, ki so z njo opremljena, je po presoji sodišča ustrezna. Pa tudi z zakonom predvideno glasovanje s pomočjo zaupnika še vedno izpolnjuje pogoj tajnega glasovanja, torej glasovanja, ki zgolj zaradi navedene pomoči zaupnika še ni postalo javno (kar je nasprotno od tajno). Če bi se res zgodilo, da si invalid svojega zaupnika pri glasovanju ne bi mogel ali želel izbrati izmed sebi bližjih oseb, pa bi za takšno pomoč, po mnenju sodišča, še vedno lahko zaprosil tudi katerega od članov volilnega odbora, ki so že po naravi stvari zaupanja vredne osebe (saj se jim navsezadnje zaupa tudi štetje glasov od katerega je odvisen volilni izid na volišču). Zato opisana ureditev glasovanja za invalide po presoji sodišča izpolnjuje vse v domačih in veljavnih mednarodnih predpisih postavljene standarde, vključno s pravico invalida do tajnega glasovanja.

Prav tako je OVK utemeljeno zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov za prevoz do najbližjega volišča z glasovalno napravo, saj zakon posebnega pokrivanja tovrstnih stroškov ne predvideva oz. omogoča, pa tudi sicer si morajo tudi vsi drugi volivci sami pokriti tovrstne stroške ne glede na njihovo različno oddaljenost do volišč in na (ne)ustrezne avtobusne povezave.

Neutemeljen je tudi ugovor oz. navedba o absurdnosti upoštevanja kakršnihkoli stroškov pri zagotavljanju absolutne tajnosti glasovanja, saj tudi materialne možnosti države niso neomejene in mora biti tudi v tem pogledu spoštovano načelo sorazmernosti. Država mora skrbeti tudi za uresničevanje veliko drugih življenjsko pomembnih potreb invalidnih oseb. Ne bi bilo razumno, če bi se tovrstna, v okviru javnih financ dosegljiva sredstva, v nesorazmerno velikem delu namenjala le za zagotavljanje absolutne tajnosti glasu posameznega volivca na prav vsakem volišču v škodo zagotavljanja sredstev za druge, za večino invalidov še bolj nujne potrebe. Kot je razvidno iz navedb DVK, država za nakup in funkcioniranje volilnih naprav namenja pomembna sredstva ob tem, da ostanejo potem celo že kupljene in nameščene naprave v nekem delu neizkoriščene. Glasovalno napravo so na predmetnem referendumu volivci uporabili na 18 voliščih, na 12 voliščih ni bila uporabljena (čeprav je bila nameščena), s pomočjo te naprave je na območju cele države glasovalo 122 volivcev.

Glede na določbe 2. in 4. člena ZUS-1, po katerih se v upravnem sporu zagotavlja le subjektivno varstvo konkretnih pravic in pravnih koristi konkretnih tožnikov, so neutemeljeni oz. za odločitev niso relevantni vsi tisti tožbeni ugovori in zahteve, ki se ne nanašajo na konkretno zatrjevane kršitve pravic in pravnih koristi tožnikov na konkretno obravnavanem referendumu o družinskem zakoniku, ampak se nanašajo na druge (bodoče ali pretekle) volitve in referendume, ali pa na zagotavljanje in kršitve pravic vseh invalidnih oseb na splošno. To so npr. ugovori o premajhnem številu glasovalnih naprav v Sloveniji in njihovi na splošno nepravilni uporabi, o tem, da je treba v bodoče vsem invalidnim volivcem zagotoviti pravico do glasovanja z glasovalnim strojem na najbližjem volišču, ipd. Ta splošna, za invalide gotovo pomembna vprašanja, je sicer v družbi potrebno reševati, vendar ne v upravnem sporu, ampak preko pristojnih organov zakonodajne in izvršne veje oblasti, ki so dolžni take zahteve obravnavati in jih na koncu seveda usklajevati tudi z drugimi pomembnimi potrebami in materialnimi možnostmi.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da z izpodbijanim sklepom in odločitvami ni bilo poseženo v ustavne pravice obeh tožnikov in da so zato tožbene zahteve neutemeljene. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnika v obravnavanem primeru v sporu nista uspela, zato sta dolžna sama nositi svoje stroške postopka.