VSK sodba Cp 257/2012

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo priznalo tožniku 3.600 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 1. Za znesek 2.600 EUR je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, nadaljnjih 1.000 EUR pa je toženi stranki naložilo v plačilo po vsebinskem obravnavanju zadeve. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi poudarja, da je predvsem na prvi in drugi stopnji postopek tekel skupaj 15 let, pred Vrhovnim sodiščem pa le krajši čas. Postopek je bil tako dolgotrajen, čeprav je tožnik 15.11.2007 v zadevi vložil nadzorstveno pritožbo. Sodišče je napačno ugotovilo, da je od vložitve tožbe do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča poteklo le 14 let in 4 meseci ter 10 dni. Trdi, da je od 28.6.1994 do 7.1.2009 15 let in ne 14 let in 7 mesecev. Navaja, da ni bilo posebnih razlogov za tako dolgo sojenje in da je sodišče ves čas sledilo predlogom tožeče stranke in nenehno imenovalo izvedence z očitno željo ugoditi njenemu zahtevku. Tudi obravnavana pravda po mnenju pritožnika ni tekla korektno, saj je sodišče zavrnilo njegovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, čeprav je v izrednih finančnih in drugačnih težavah, zaradi česar si je moral sposoditi denar za poravnavo sodne takse. Tožeča stranka pa je v odgovoru na tožbo nasprotovala celotnemu tožbenemu zahtevku, namesto da bi ga takoj vsaj delno pripoznala. Kljub temu, da je tožnik vložil nadzorstveno pritožbo po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO), je tožena stranka pripoznala zahtevek šele dobri dve leti kasneje po vložitvi obravnavane tožbe. Zadeva, v kateri je prišlo do sojenja v nerazumnem roku, mu je povzročila veliko nevšečnosti, škode in stroškov in ga totalno finančno izčrpala. Moral se je udeleževati obravnav celo s pooblaščencem, ki ga je moral poiskati na drugem koncu države, saj ga odvetniki z območja Okrožnega sodišča v Celju niso hoteli zastopati. Ves čas pravdanja mu je grozila nevarnost, da se bo zaradi dogodka, za katerega se je kasneje izkazalo, da zanj niti ni bil kriv in da je zavarovalnica že pred pravdo plačala nekajkrat višjo odškodnino od dejanske, v izvršilnem postopku prodalo njegovo in ženino premoženje. Na drugi strani pa je sodišče tožnico iz omenjene pravde kar naprej oproščalo plačila sodnih taks in stroškov izvedenca. Očitek sodišča tožniku, da je zavlačeval z rešitvijo omenjene zadeve, je neutemeljen. Pritožnik se sicer zaveda omejitve odškodnine v smislu drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO v razponu od 300 do 5.000 EUR, vendar sodišče na to ni vezano in škoda je v tožnikovem primeru veliko višja. Razliko bo zato uveljavljal pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Kriteriji, ki jih sodišče mora upoštevati, so bili sicer v sodbi našteti, vendar se jih sodišče ni držalo. Tudi v tej zadevi, v kateri je bilo predlagano, da sodišče odloči brez glavne obravnave, se postopek ni končal tako hitro. Sodba je bila tožeči stranki vložena šele tri leta in pol po vloženi tožbi. Sodba tudi ni upoštevala okoliščin konkretne zadeve, saj če bi jih upoštevala, bi morala obravnavati tudi navedbe iz tretjega odstavka tožnikove vloge z dne 21.9.2011. In če je sodišče menilo, da je o tem potrebno zaslišati tožečo stranko, bi lahko opravilo narok in ta dokaz tudi izvedlo. Zaključuje, da je postopek za stranko trajal zelo dolgo, kar 17 let, saj je tekel že 2 leti pred uveljavitvijo konvencije, kar predstavlja izredno dolg postopek in sojenje v nerazumnem roku, ki je tožniku uničilo življenje. Ni bil pravilno upoštevan življenjski standard v Republiki Sloveniji, saj 3.600 EUR ne pomeni veliko. Sodišče je celo samo obrazložilo, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) lahko v podobnem primeru prisodilo 10.000 EUR. Poleg tega 45 % tega zneska znaša 4.500 EUR in ne le 3.600 EUR. Zato predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodba sodišča prve stopnje je jasna, konsistentna in materialnopravno pravilna, česar pa ni mogoče trditi za pritožbo, ki meša navedbe o trajanju postopka, v zvezi s katerim je bila zahtevana odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, s tistimi, ki se nanašajo na obravnavano pravdo. Že očitek pritožnika, da je sodišče napačno ugotovilo trajanje postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 1, je nelogičen. Pritožnik namreč trdi, da je od uveljavitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin dne 28.6.1994 do vročitve odločbe Vrhovnega sodišča RS pooblaščencu tožnika dne 7.1.2009 poteklo 15 let in ne 14 let in nekaj mesecev, čemur že ob osnovnem poznavanju koledarja ni mogoče pritrditi. Deplasirane in pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi so pritožnikove trditve, da naj bi sodišče v pravdi P 1 izvajalo dokaze z namenom ugoditi zahtevku tožeče stranke. Tožnikov pooblaščenec, ki je pravni strokovnjak, nedvomno pozna pravila pravdnega postopka in možnost uveljavljanja postopkovnih kršitev v z zakonom predvidenih pravnih sredstvih. Povsem nepomembne so tudi trditve, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks, saj na odločitev v zadevi niso mogle vplivati.

5Da tožniku v nobenem primeru ne bi bilo mogoče prisoditi višje odškodnine od 5.000 EUR, se očitno, kot izhaja iz pritožbe, zaveda tudi sam (drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO). Da bi ESČP v primeru, kakršen je tožnikov, prisodilo odškodnino v višini 10.000 EUR, očitno zanj prav tako ni sporno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo stališče ESČP, da mora biti znesek reparacije zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku razumen, kar je potrebno presojati glede na okoliščine konkretne zadeve, zlasti glede na trajanje postopka, višino dosojenega zneska primerjati z življenjskim standardom v državi pogodbenici ter upoštevati dejstvo, da bo odškodnina v nacionalnem sistemu običajno dosojena in izplačana hitreje, kot bi bilo to v primeru odločanja pred ESČP. Pritožbena trditev, da odškodnina 4.500 EUR z vidika življenjskega standarda v Sloveniji ni ustrezna, je nekonkretizirana, na drugi strani pa se je ESČP kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, v skladu z gornjimi kriteriji že opredelilo, da je 45 % zneska primerljive odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP, v Republiki Sloveniji razumno in primerno povračilo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je šlo za zapleten postopek v dejanskem pogledu in da je to znatno vplivalo na časovno komponento reševanja zadeve kot tudi ne ugotovitev sodišča o tem, da se je postopek zavlekel tudi zaradi ravnanja tožnika (tedaj toženca) samega. Prvostopenjsko sodišče je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča za vsakega od navedenih razlogov odškodnino pravilno znižalo za 10 %.

6Dejstvo, da je tožena stranka šele med postopkom deloma pripoznala tožbeni zahtevek se je odrazilo pri odločitvi o pravdnih stroških v korist tožnika.

7Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, namreč pomanjkljivosti ni ugotovilo.