VSC sklep Cp 862/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev o pravdnih stroških v sodbi sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je dne 28. 6. 2011 v obravnavani pravdni zadevi razsodilo o tožbenem zahtevku ter s sklepom odločilo, da se vrednost spornega predmeta oceni na 18.734,26 EUR. S sodbo je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da denarna sredstva, ki so bila vezana v znesku nad 10.000,00 EUR in v znesku nad 5.000,00 USD po pogodbah o vezavi N. depozita z dne 28. 6. 2007 ter denarna sredstva na računu, odprtem pri N. d.d. L., v obsegu do ½ celote ne spadajo v zapuščino po pokojnem R. T., umrlem 24. 7. 2007, ker so izključna last tožeče stranke. V 4. točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.362,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je zoper odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v uvodoma navedeni sodbi, pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka. Tožena stranka meni, da je do takšne odločitve upravičena zato, ker je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna sprožiti pravdni postopek zoper toženo stranko (pri čemer je sodišče očitno ocenilo, da je njena pravica v skladu z določili Zakona o dedovanju - ZD manj verjetna in jo je napotila, da vloži tožbo, da celotna sredstva v višini 20.000,00 EUR in 10.000,00 USD ne sodijo v zapuščino po pokojnem R. T., čemur pa tožnica ni sledila in je oblikovala samostojen in drugačen tožbeni zahtevek), bila primorana odgovoriti na tožbo in je ob napotitvenem sklepu in obrazložitvi sodišča, da je večja verjetnost, da gre za sredstva pokojnega R. T., tudi upravičena do zatrjevanja, da ta sredstva sodijo v zapuščino. Ni bila torej tožena stranka tista, ki je in bi morala sprožiti postopek, ampak se je glede na obrazložitev in napotitev sodišča bila primorana spustiti v pravdanje in odgovoriti na tožbo. Tožena stranka navaja, da gre v predmetni zadevi le za pravno vprašanje, zato je bilo povsem nepotrebno ugotavljati dodatno dejansko stanje, razen izpiskov iz TRR. Podredno predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne v novo sojenje oziroma odločitev.

Ker je s pritožbo izpodbijan samo izrek o stroških, vsebovan v sodbi, sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je vložena pritožba zoper sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici plačati 1.362,00 € pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, temelji na načelu uspeha v pravdi, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tožeča stranka je v pravdi uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. Drži, da je bila tožeča stranka tista, ki je morala sprožiti pravdni postopek, saj je bila v zapuščinskem postopku po pokojnem R. T. na to napotena. Prav tako drži, da je bila tožena stranka primorana odgovoriti na tožbo, vendar ne zato, ker kot sama meni v pritožbi, bi ji to sicer ne bi bilo potrebno, ker da je bilo sporno le pravno vprašanje, ki bi ga moralo rešiti zapuščinsko sodišče. Obseg zapuščine namreč ni pravno vprašanje, kot zmotno meni tožena stranka, pač pa dejansko vprašanje. Če gre za spore med dediči o tem, ali spada kakšno premoženje v zapuščino, o teh sporih vedno odloča pravdno sodišče. Ti spori namreč ne izvirajo iz dednopravnega razmerja, ampak iz drugih premoženjskih razmerij, ki so nastala za življenja zapustnika, in tako ni razloga, da o njih odloča zapuščinsko sodišče (Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 258). Zgolj to, da je glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča tožena stranka, kot navaja sama, lahko upravičeno verjela v utemeljenost obsega zapuščine po pokojnem R. T., torej da so vsa sredstva del njegovega posebnega premoženja, ne daje podlage za drugačno odločitev o pravdnih stroških, saj je kot temeljno merilo pri odločitvi sodišča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka, predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Tudi sicer je možna odločitev, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, le v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj je tožeča stranka v pravdi v celoti zmagala.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in je torej sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo pravilno na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).