UPRS sklep I U 921/2012

Tožba se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Z Izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku, ki ga je v postopku mednarodne zaščite zastopal Pravno informacijski center nevladnih organizacij - PIC, zanje A.A., izdala sklep, da se prošnja prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom B.B., rojen ... 7. 1972 v kraju Ivano-Frankvisk, državljan Ukrajine, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 12. 6. 2012 pri Sektorju za mednarodno zaščito Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je prosilca dne 10. 6. 2012 v skladu s 36. členom Zakona o mednarodni zaščiti obravnavala policijska postaja Piran (v nadaljevanju PP Piran). Kot izhaja iz depeše št. 2253-26/2012/2 (3B692-33) z dne 10. 6. 2012, je bilo v času obravnave pri PP Piran ugotovljeno, da je bil prosilec prijet dne 10. 6. 2012 ob 7:47 uri v naselju Dragonja. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec v zgoraj omenjenem času peš prestopil strugo reke Dragonje in tako ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri mejnem sektorju H-1 (v bližini mejnega prehoda Dragonja). Skladno z navedenim je PP Piran opravila najavo po sporazumu za vračanje oseb v Republiko Hrvaško. Kot izhaja iz policijske depeše št. 225326/2012/2 (3B692-33) z dne 10. 6. 2012 so bili pri prosilcu najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer vstopni žig Republike Hrvaške na letališču Pula z dne 9. 6. 2012 v prosilčevem potnem listu Ukrajine št. ... na strani 5, vozna karta za avtobus na relaciji Pula-Trst z dne 10. 6. 2012 in letalska karta družbe Aerohandling na relaciji Kijev-Pula z dne 9. 6. 2012. Dne 12. 6. 2012 je prosilec z osebnim imenom B.B. pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe, ali je Republika Hrvaška zanj osebno varna država, izjavil, da misli, da Hrvaška zanj osebno ni bila varna. Na vprašanje uradne osebe, da navede konkretne razloge, zakaj zanj osebno Hrvaška ni varna država, je navedel, da je v času, ko je bil na Nizozemskem veliko komuniciral s Srbi in Hrvati, ki so se izkazali za velike sovražnike gejev. Poleg tega je slišal, kako so se okrutno obnašali sovražniki gejev na paradi ponosa na Hrvaškem v Splitu pred kratkim. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali je bil v tem času, ko se je nahajal na Hrvaškem, na kakršenkoli način ogrožen iz razlogov Ženevske konvencije, je prosilec navedel, da tega, da je gej, na Hrvaškem ni nikomur povedal, tam je bil le nekaj ur ponoči in je takoj odšel naprej. Na vprašanje uradne osebe, ali je na Hrvaškem sploh poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, je povedal, da ni imel te želje, ker po vsem, kar je o njih slišal, ne želi tam mednarodne zaščite. Dodal je še, da se do gejev obnašajo nacistično in fašistično in še posebej mladina, med katero je veliko pripadnikov skinhedov. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšen osebne zadržke do vračanja na Hrvaško, je odgovoril, da se zaradi razloga, ki ga je glede Hrvaške navedel, boji vrnitve na Hrvaško. V postopku je pooblaščenec prosilca podal še izjavo glede mnenja do istospolnosti na Hrvaškem, v kateri omenja pogosta poročila o napadih na istospolno usmerjene, še posebej dogodke, povezane s parado ponosa leta 2011. Ob letošnji paradi ponosa pa omenja vložene nadpovprečne napore in množično uporabo policije za varovanje parade ponosa, da se preprečijo izgredi in nasilje. K prošnji je predložil tudi nekaj poročil, dostopnih na spletu. Iz navedenega dejstva, da je Republika Hrvaška veliko vložila v varovanje omenjenega dogodka, izhaja, da je Republika Hrvaška varna država. Upravni organ pa preko spletnega dostopa ugotavlja, da je letošnja parada ponosa na Hrvaškem minila brez nasilja, kar pa je za ta postopek nepomembno, saj se prosilec parade ponosa na Hrvaškem ni udeležil in je Hrvaško samo tranzitiral, ter preko Hrvaške ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo.

Nato se tožena stranka sklicuje na 1. odst. 63. člena ZMZ. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS št. 50/2008). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Upravno sodišče RS je navedeno stališče potrdilo tudi v sodbi I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011 in je navedlo, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Slovenijo Republika Hrvaška razglasila za varno tretjo državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno. Po mnenju pristojnega organa na podlagi opisanih dogodkov oziroma razlogov ni mogoče zaključiti, da za prosilca Republika Hrvaška ni varna tretja država, kot je to opredeljeno v ZMZ, saj navedeni razlogi ne dokazujejo, da bi bilo prosilcu ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, prav tako pa ne bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Na podlagi dogodkov, ki jih je opisal prosilec, po mnenju pristojnega organa namreč še ni mogoče zaključiti, da bi bilo prosilčevo življenje ali osebnost na Hrvaškem ogrožena do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da Hrvaška za prosilca ni varna tretja država.

Skupaj s tožbo tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1), saj meni, da bi bil z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožnik podvržen neposredni nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, s tem pa bi mu bila povzročena nepopravljiva škoda. V tožbi se sklicuje na člen 27.2 (a) Direktive Sveta 2005/84/ES, ki določa, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno s pravili, ki „zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo“. Tožnik izpostavlja vprašanje, ali zgolj dejstvo, da se je prosilec na Hrvaškem nahajal manj kot en dan, že pomeni izpolnjevanje pogoja iz direktive, ki zahteva „zvezo“ tožnika z državo, zaradi katere bi bilo „smiselno“, da Hrvaška obravnava njegovo prošnjo. Po mnenju tožnika ta pogoj ni izpolnjen, saj na Hrvaškem ni bil v stiku s pristojnimi organi v zvezi z urejanjem svojega statusa ali vlaganja prošnje za mednarodno zaščito, na Hrvaškem nima dovoljenja za prebivanje ali vizuma, poleg tega pa se je tam nahajal manj kot en dan, torej zgolj toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da je pot nadaljeval v Slovenijo. Na Hrvaško je le pripotoval 9. 6. 2012, kupil karto za avtobus, počakal čez noč ter se podal v Slovenijo, kjer je bil prijet že naslednjega dne 10. 6. 2012 zgodaj zjutraj. Zgolj enodnevno nahajanje in enodnevni tranzit čez določeno državo ne izpolnjuje kriterijev za „zvezo« z državo. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, na podlagi česa tožena stranka utemeljuje, da bi bilo vsebinsko „smiselno“, da naj njegovo prošnjo obravnava Hrvaška. Zgolj dejstvo, da je tam pristal in se takoj odpravil naprej, smiselnosti ne utemeljuje. Tožnik se sprašuje, kako bo Republika Slovenija dosegla, da bo Hrvaška zagotovo vsebinsko obravnavala njegovo prošnjo. Zgolj z obvestilom Republiki Hrvaški, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, tega ni mogoče doseči. Hkrati se tožnik sprašuje, kako bo Republika Slovenija preverila, ali je Hrvaška njegovo vlogo vsebinsko obravnavala, saj dopis, poslan Hrvaški, ne poziva k nikakršni podaji povratne informacije, da bi se preverilo, ali je določba 60. člena ZMZ spoštovana. Tožniku se zdi sporno, da Slovenija od Hrvaške ne zahteva garancije, da bo prošnja resnično vsebinsko obravnavana.

Poleg tega ni jasno, kako je mogoče, da slovenski upravni organ domneva, da bo tožnik tudi v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da bo ta lahko izvrševala svojo pristojnost za vsebinsko obravnavo prošnje. Tožnik je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da se zaveda, da je na Hrvaškem veliko sovraštva in nestrpnosti zoper homoseksualce ter da zaradi tega ni želel tam zaprositi za mednarodno zaščito, kar pomeni, da tega tudi v prihodnje ne bo želel. Ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik v Republiki Hrvaški „zadrževal“. Beseda zadrževanje se v slovenskem jeziku uporablja v zvezi s tujci, ki jih ni mogoče odstraniti iz Slovenije in jim je zato lahko izdano dovoljenje za zadrževanje, ki lahko velja do šest mesecev in se lahko tudi podaljša (kot določa tretji odstavek 52. člena Zakona o tujcih). Nasprotno pa je bil tožnik v Sloveniji prijet ob 7:47 uri zjutraj že dan za tem, ko je z letalom pristal v Puli, torej ni mogoče ugotoviti, da se je na Hrvaškem zadrževal, saj je bil tam manj kot en dan. Tožnik je pred izdajo sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito predložil dve skopi poročili, ki potrjujeta, da Hrvaška za geje in lezbijke ni varna država. Ob podaji prošnje je tožnik predložil več člankov, ki potrjujejo, da je diskriminacija homoseksualcev zelo razširjena (članek z dne 10. 11. 2010), da se je parada ponosa v Splitu leta 2011 končala s hudimi izgredi (članek z dne 13. 6. 2011), da so se v preteklosti zgodili fizični napadi na udeležence na paradi ponosa v letu 2011, zaradi katerih potekajo kazenski postopki (članek z dne 16. 6. 2011), da se sovraštvo zoper geje in lezbijke razrašča tudi na spletnem portalu Facebook prek ustanavljanja skupin, ki hitro pridobivanje veliko število članov (članek z dne 23. 3. 2012), da je napovedana organizacija parade ponosa v Splitu za leto 2012 predstavljala „največje varnostno vprašanje“ na Hrvaškem (članek z dne 6. 6. 2012). Ob podaji prošnje je pooblaščenec tožnika opozoril, da so bili ob letošnji paradi ponosa vloženi nadpovprečni napori za varovanje, saj je 900 policistov varovalo 450 udeležencev parade. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito, a še pred izdajo odločbe je tožnik predložil tudi poročilo „Croatia: Treatment of sexual minorities by society and government officals; laws, state protection and support services“ z dne 3. 4. 2012, ki ga je izdal Immigration and Refugee Board of Canada. Poročilo potrjuje, da sta diskriminacija in nestrpnost do homoseksualcev zelo razširjena, krepijo se tudi ekstremistične skupine, ki spodbujajo sovraštvo in nestrpnost do seksualnih manjšin. V poročilu je zapisano, da so zločini iz sovraštva uperjeni zoper pripadnike spolnih manjšin še vedno pogosti. Glede na podatke iz poročila je 50% intervjuvancev citirani raziskavi potrdilo, da so bili žrtve ene od oblik nasilja, do katerega je prišlo na javnih mestih, kot so javna prevozna sredstva. Poročilo tudi potrjuje vsebino že navedenih člankov v zvezi z vsesplošnim nasiljem, ki je bilo uperjeno proti udeležencem parade ponosa v Splitu leta 2011.

Tožnik se ne strinja z glavno ugotovitvijo tožene stranke. Dejstvo, da je udeležence letošnje parade ponosa varovalo 900 policistov, kaže prav na to, da je to nevaren dogodek, na katerem udeleženci tvegajo svoje življenje in fizično integriteto. Tožnik meni, da zgolj na osnovi tega, da so oblasti zagotovile zadostno številko policistov za varovanje parade ponosa, še ne kaže, da je država varna. Ravno nasprotno - če bi bila varna, policistov ne bi bilo treba zagotoviti. Toliko policistov je varovalo parado ponosa samo zato, ker so bile oči mednarodne javnosti uprte v mesto, kjer je leto pred tem prišlo do hudega nasilja. Splošno znano dejstvo je, da je Hrvaška pred vstopom v Evropsko unijo in si takšnih dogodkov ne more privoščiti, saj je bila po izgredih leta 2011 deležna očitkov na to temo. Je pa nasilje izbruhnilo po paradi ponosa, ko policistov ni bilo več in je bil dogodek že mimo; 17. 6. 2012 je namreč skupina moških fizično napadla šest žensk, za katere je domnevala, da so lezbijke, medijska poročila pa kažejo tudi na to, da lokalna policija kazenske prijave deklet ni jemala resno (članek z dne 19. 6. 2012). Napad potrjuje, da se nasilje še vedno dogaja, ko policije ni in da se policija ne odzove ustrezno na te dogodke. Poročil z dne 19. 6. 2012 tožnik seveda še ni mogel predložiti v teku postopka na prvi stopnji, saj je do dogodkov prišlo šele po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep. Tožnik je prepričan, da vse navedeno potrjuje, da Hrvaška zanj ni varna država. Tožnik svoje splošne usmerjenosti ne skriva, zato obstaja resna neposredna nevarnost, da postane žrtev fizičnega nasilja in s tem nečloveškega ravnanja, če bi bil vrnjen na Hrvaško, s tem pa bi lahko bilo ogroženo njegovo življenje. Homoseksualnost je nespremenljiva osebna okoliščina, zato ga ta uvršča v posebno družbeno skupino seksualne manjšine, tej pa mora biti v tretji državi zagotovljena zadostna stopnja varnosti. Tožnik je prepričan, da če bi bil Jud ali Afričan in bi obstajala podobna poročila o napadih na Jude ali Afričane, bi upravni organ nedvomno ugotovil, da taka država zanj ni varna. Glede na navedeno tožnik meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno ter da je podan tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Kot dokaz prilaga 11 člankov oziroma poročil ter predlaga zaslišanje pooblaščenca na prvi stopnji in tožnika.

Tožnik je poročilo z naslovom „Croatia: Treatment of sexual minorities by society and government officals; laws, state protection and support services“ z dne 3. 4. 2012 predložil po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka navedeno poročilo upoštevala, saj se do navedb o fizičnem nasilju, ki je opisano v tem poročilu in ni povezano s splitsko parado ponosa, sploh ni opredelila. Opredelila se je samo do navedbe o paradi ponosa v Splitu leta 2012 ter številu policistov, ki so varovali udeležence na paradi ter pavšalno zaključila, da je Hrvaška za prosilca varna država. Ni pa se opredelila do številnih navedb v navedenem kanadskem poročilu o homofobnem nasilju, ki ga doživljajo geji in lezbijke na Hrvaškem, in ki se je znova zgodilo nekaj dni po letošnji paradi ponosa, zaradi česar tožnik sklepa, da tožena stranka navedenega poročila sploh ni upoštevala. Tožena stranka je tako ravnala v nasprotju z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik predlaga, da se predmetni sklep tožene stranke odpravi ter da se začasno odloži izvršitev sklepa o predaji Republiki Hrvaški do pravnomočne odločbe sodišča, saj bi bil v primeru izvršitve sklepa in vrnitvi podvržen neposredni nevarnosti fizičnega nasilja. Ker je brez premoženja in brez zaposlitve, predlaga oprostitev plačila sodne takse.

V odgovoru na tožbo z dne 22. 6. 2012 tožena stranka navaja, da je na podlagi Registra stalnega prebivalstva in 3. točke 118. člena ZMZ ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in bil izbrisan iz evidence dne 18. 6. 2012 in se vse do priprave odgovora na tožbo ni vrnil v Azilni dom. Tožena stranka sodišču predlaga, da postopek upravnega spora ustavi, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

V svojem odgovoru na navedbe v odgovoru na tožbo tožene stranke pooblaščenka tožnika pravi, da se prosilec prav gotovo nahaja na območju Evropske unije, saj je v prošnji navedel, da je nekaj časa bival na Nizozemskem. Obstaja možnost, da bo vrnjen v Slovenijo na podlagi Dublinske uredbe. V primeru vrnitve bi bil nemudoma izvršen izpodbijani sklep. Hkrati navaja, da je v Zagrebu 22. 6. 2012 znova prišlo do homofobnega napada in za to prilaga članek iz Dnevnika z dne 26. 6. 2012. Nove začasne odredbe ne bo mogoče zahtevati, saj bo rok za uporabo kakršnih koli dodatnih pravnih sredstev, ki bi sledili začasni odredbi, že zamujen. Zato vztraja pri vloženi tožbi in zahtevi za začasno odredbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba se zavrže.

Zakonodajalec je v določilu 50. člena ZMZ predpisal domnevo o umiku prošnje za mednarodno zaščito s tem, ko je določil, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali v njegovo izpostavo (3. alineja 2. odst. 50. člena ZMZ). Določilo 3. odst. 50. člena ZMZ pa ureja procesno ravnanje za tak primer in sicer pravi, da pristojni organ s sklepom postopek ustavi, če se prošnja šteje za umaknjeno. Ker določilo 50. člena ZMZ ne ureja domneve umika tožbe v upravnem sporu, ampak ureja domnevo umika prošnje in ker je pristojni organ po določbi 3. točke 3. člena ZMZ ministrstvo za notranje zadeve, sodišče ne more ustaviti postopka na podlagi 50. člena ZMZ, tožeča stranka pa tožbe ni umaknila. Je pa ta določba 3. točke 3. odst. 50. člena ZMZ relevantna v povezavi z drugimi okoliščinami konkretnega primera in pravnimi določbami z vidika presoje procesne predpostavke obstoja potrebnega pravnega interesa (v smislu 6. točke 1. odst. 36. člena ZUS-1 v zvezi z 4. odst. 75. člena ZMZ) za tožbo v upravnem sporu.

Tožnik je izpolnil okoliščino iz 3. alineje 2. odst. 50. člena ZMZ, da je samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil. Dejstvo, da v spisu ni uradne evidence o tem, ampak zgolj ugotovitev tožene stranke, ki pa ji pooblaščenka v odgovoru na odgovor na tožbo ne oporeka, je dovolj za to, da je smiselni namen določbe 50. člena ZMZ relevanten tudi za razlago procesne predpostavke za tožbo iz 6. točke 1. odst. 36. člena ZUS-1 v povezavi s konkretnimi okoliščinami tega primera. Poleg tega tudi iz določbe 88. člena ZMZ izhaja dolžnost prosilca, da je vedno dosegljiv pristojnemu organu, da se odzove na njegova vabila in se podreja ukrepom.

Za razlago obstoja pravnega interesa za tožbo v konkretnem primeru je pomembno, da ima tožnik na podlagi ZMZ določena procesna jamstva za informiranost o pravicah, obveznostih in torej tudi o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma (9. člen ZMZ). Pooblaščenka tožnika ne zatrjuje, da ta jamstva v konkretnem primeru niso bila upoštevana; poleg tega iz neprerekanih dejstev izhaja, da je tožnika ob podaji prošnje zastopala predstavnica PIC, pooblaščenka tožnika pa v odgovoru na odgovor tožene stranke ne navaja nič glede morebitnih posebnih razlogov, zakaj je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Glede na zagotovljeno pravno zastopanje tožnika v upravnem postopku in upravnem sporu sodišče izhaja tudi iz predpostavke, da je moral tožnik vedeti, da je (instrukcijski) rok sodišča za odločanje o tožbi zoper sklep po 63. členu ZMZ samo 7 dni (2. odst. 75. člena ZMZ) in za odločanje o začasni odredbi ravno tako (32. člen ZUS-1), tožnik pa na odločitev sodišča ni počakal, ampak je samoiniciativno zapustil Slovenijo brez, da bi kogar koli od pristojnih organov in pooblaščenke o tem obvestil.

Nadalje je za presojo obravnavane procesne predpostavke pomembno, da je tožnik v tožbi predlagal izvedbo več dokazov, med drugim tudi zaslišanje tožnika. Sodišče meni, da bi bilo zaslišanje tožnika res potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je pomembno vprašanje vsaj (že) to, kdaj se je nahajal na Nizozemskem, ko naj bi izvedel, da so na Hrvaškem nasilni do istospolno usmerjenih, in če je to izvedel pred prihodom na Hrvaško (kot to izhaja iz podatka v prošnji pod rubriko 24 in izjave pod rubriko 32), kako to, da se je kljub tem informacijam odločil odpotovati na Hrvaško. Sodišče tožnika ne more zaslišati, ker je samoiniciativno zapustil Slovenijo preden se je iztekel rok za odločitev sodišča. Tožnik je bil namreč izbrisan iz evidence 18. 6. 2012, tožba pa je bila vložena dne 21. 6. 2012, torej v času, ko tožnika ni bilo več v Sloveniji. Pooblastilo pooblaščenki pa je podpisal dne 14. 6. 2012. Ali se bo tožnik vrnil, ali ne, morebiti na podlagi Dublinske uredbe, je v času presoje sodišča povsem negotovo dejstvo; ne glede na to, ali se bo tožnik morebiti vrnil samoiniciativno, ali ne, sodna presoja, ki je odvisna od tega, ali je tožnik v Sloveniji ali ne, saj je to pravno relevanten element za oceno verodostojnosti tožnika zatrjevane grozeče škode za tožnika v primeru vrnitve na Hrvaško, ne more biti odvisna od takega negotovega dejstva, ki je (lahko) v avtonomni sferi tožnika. Zato se sodišče ni spuščalo v vsebinsko presojo, ali je tožena stranka dovolj celovito in natančno ocenila dokaze, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku in če jih je pravilno vključila v dokazno oceno pri uporabi določila 60. in 63. člena ZMZ v povezavi z določilom 27(2)(a) člena Direktive št. 2005/85/ES, ampak je tožbo zavrglo. Sodišče je namreč imelo zadostno dejansko podlago za presojo, glede na opisane konkretne okoliščine primera v zvezi s samovoljno zapustitvijo azilnega doma in predhodno informiranostjo tožnika o dolžnostih prosilca in posledicah tožnika v primeru takšnega ravnanja, da izpodbijani akt ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka 1. odst. 36. člena ZUS-1). Na to procesno predpostavko mora namreč sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas upravnega spora.

Tožnik je že o zakonu oproščen plačila sodnih taks (5. odst. 10. člena ZST-1), zato sodišče o oprostitvi plačila le-teh ni odločalo posebej v izreku tega sklepa.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Upravna praksa po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, ki je znana Upravnemu sodišču, ne kaže na to, da upravni organi ne počakajo z izvrševanjem tovrstnega sklepa v smislu izročitve prosilca varni tretji državi (Hrvaški) do odločitve o upravnem sporu, če tožeča stranka s tožbo vloži tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. ZMZ (v povezavi z 1. odstavkom 32. člena ZUS-1) je glede nesuspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijani akt popolnoma jasen, kajti zakonodajalec je jasno izrazil voljo, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev (4. odstavek 74. člena ZMZ), kar po logični, jezikovni in sistematični razlagi pomeni, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve akta. S pozitivno-pravnega vidika 4. odstavek 74. člena v zvezi z 4. odstavkom 75. člena ZMZ, ki omogoča suspenzivnost tožbe v upravnem sporu v zvezi z odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito samo v primeru, če sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni skladna z sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Gebremedhin proti Franciji (odst. 65-66), Čonka proti Belgiji (odst. 82-83), Abdolkhani in Karimni proti Turčiji (odst. 58, 59 in 108 in 116), ki se veže na standarde učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), in po kateri bi morala tožba v upravnem sporu avtomatično zadržati izvršitev izpodbijanega akta. Ob tem sodišče pripominja, da niso izpolnjeni pogoji za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU (267. člen PDEU in 113.a člen Zakona o sodiščih) glede morebitne neskladnosti določila 39(1)(a)(iii) člena Procesne direktive z določilom 6(3) člena PEU ali glede interpretacije določila 39(1)(a)(iii) člena Procesne direktive. Po tem določilu namreč države članice zagotovijo, da ima prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem tudi zoper „“odločbo“ o tem, da se v skladu s členom 36 obravnavanje ne opravi, člen 36 Procesne direktive pa ureja koncept evropske varne tretje države, kamor na podlagi akta Vlade RS spada tudi Hrvaška (v povezavi z 36(7) členom Procesne direktive). Pojma „odločba“ v Procesni direktivi namreč ni mogoče razlagati kot terminus technicus z vidika nacionalnega prava, ker gre za pravo EU. Učinkovito (sodno) varstvo po praksi ESČP pa pomeni, da bi morala imeti tožba v upravnem sporu zoper odločitev o mednarodni zaščiti avtomatično suspenzivni učinek. Vendar pa iz navedenih treh sodb ESČP implicitno izhaja, da mora imeti tožba v upravnem sporu avtomatično suspenzivni učinek v primeru, ko stranka navaja takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile kršitev 3. člena MKVČP v primeru vrnitve v tretjo državo (t.i. arguable claim). Vrhovno sodišče RS je šlo v opredeljevanju učinkovitosti pravnega sredstva tožbe v upravnem sporu v zadevi I Up 63/2011 dlje od sodne prakse ESČP oziroma prava EU, in sicer ne toliko zaradi tega, ker Vrhovno sodišče (tako kot ESČP) izrecno ne poudarja, da je avtomatičen suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu nujen samo, če tožnik navaja takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile kršitev 3. člena MKVČP, ampak ker je Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, upoštevajoč odločitev v izreku prvostopenjske sodbe, škodo, ki je tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred odločitvijo sodne veje oblasti z izročitvijo tožnika Hrvaški, povezalo najprej s procesnimi pravicami do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave (10. odstavek obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011) in torej ne zgolj z materialno pravico prosilca za mednarodno zaščito do prepovedi mučenja, nečloveškega ravnanja iz 3. člena MKVČP. Temu pa Vrhovno sodišče v nadaljevanju dodaja razlago, da „zadržanje izvršitve /.../ izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek“ (Ibid.), kar pa je mogoče smiselno povezati z materialno pravico tožnika do varstva temeljnih človekovih pravic relevantnih za odločanje o mednarodni zaščiti. Upravno sodišče sprejema učinek razlage Vrhovnega sodišča glede vsebinske opredelitve škode, ki bi za tožnika lahko nastala, če bi bil izpodbijani sklep izvršen v smislu izročitve tožnika Hrvaški preden bi sodišče opravilo sodni nadzor, ne pa tudi argument Vrhovnega sodišča, ki se opira na „naravo stvari“. Namesto tega se Upravno sodišče sklicuje na pravilo SEU, da v primeru, ko je nacionalni predpis v nasprotju s pravom EU, sodišče (in upravni organ) mora(ta) ignorirati zakonsko določbo in uporabiti neposredno uporabljivo določbo iz sekundarnega pravnega vira EU (sodbe v zadevah: 103/88, C-224/97, odst. 30, C-189/01, odst. 49, C-196/77). Poleg tega Upravno sodišče pripominja, kar je pomembno za odločanje v okviru druge točke izreka sodbe, da po „naravi stvari“ odločitev o zavrženju po 1. odstavku 63. člena ZMZ nima enakih učinkov, kot če bi bila njegova prošnja zavrnjena, saj je pravna posledica odločitve slovenskega organa po 1. odstavku 63. člena ZMZ ta, da bi varna tretja država „vsebinsko“ obravnavala prošnjo tožnika (60. člen in 1. odstavek 62. člena ZMZ).

Vendar pa se sodišče v konkretnem primeru sploh ni spuščalo v presojo, ali ima tožnik tak zahtevek, ki ni očitno neutemeljen po vsebini («arguable claim«), kar ima sicer za posledico aktiviranje standarda iz sodne prakse ESČP o obveznem avtomatičnem suspenzivnem učinku tožbe zoper upravno odločitev, ki ima lahko vpliv na varstvo pravice iz 3. člena MKVČP, saj po notranjem pravu Slovenije velja, če stranka nima več potrebnega pravnega interesa za tožbo, potem tudi ne more sodišče po vsebini odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o začasnih odredbah mora namreč sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presoditi obstoj procesnih predpostavk za tožbo in če katera procesna predpostavka ni izpolnjena, mora sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, četudi zavrženje tožbe ne učinkuje že s samo vročitvijo sklepa prvostopenjskega sodišča o tožbi strankam postopka, glede na to, da imajo stranke možnost vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko sodno odločitev o tožbi na Vrhovno sodišče. Poleg tega pa potrebne procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi ni, ker na podlagi dejstev, ki so sodišču znana v času odločanja, niti ni možna izvršitev izpodbijanega akta, saj sklepa ni mogoče dejansko izvršiti, če tožnika ni v Sloveniji.

Poleg tega sodišče meni, da je omenjeni standard učinkovitega pravnega sredstva po MKVČP v povezavi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 39(1)(a)(iii) člena Direktive 2005/85/ES v konkretnem primeru v zadostni meri zaščiten. V upravno-sodni praksi namreč od opisanega stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011 velja, da tožena stranka ne sme izvršiti izpodbijanega akta, če je zoper izpodbijani akt vloženo pravno sredstvo v obliki zahteve za izdajo začasne odredbe na sodišče, preden o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne odloči sodišče. Tožena stranka torej ne sme izvršiti izpodbijanega akta do prejema odločitve prvostopenjskega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe; če pa stranka zoper negativno odločitev o začasni odredbi vloži pritožbo v treh dneh od prejema odločitve prvostopenjskega sodišča na Vrhovno sodišče, mora tudi v tem primeru tožena stranka na podlagi stališča iz sodbe I Up 63/2011 počakati na odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ali zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe; razen tega tožnik v primeru (zdaj negotovega) dejstva njegove vrnitve v Sloveniji iz kakršnega koli razloga še vedno lahko učinkovito zavaruje svojo pravico z vložitvijo nove začasne odredbe, ki jo lahko vloži kadarkoli tekom postopka. Zaradi tega je po mnenju sodišča poseg v pravico do avtomatičnega suspenzivnega učinka v konkretnem primeru glede na to, da gre za procesno pravico, ki ni absolutna (47. člen v zvezi z 1. odst. 52. člena Listine) v skladu z načelom sorazmernosti.

Ker je sodišče tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo, zahteva za izdajo začasne odredbe pa je odvisna od obstoja procesnih predpostavk za tožbo, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 32. člena ZUS-1).