UPRS sodba I U 1410/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi upravnih zadev v en postopek odločila, da se ponovne prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržejo na podlagi 1. odstavka 63. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 – uradno prečiščeno besedilo). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da so tožniki prvič izrazili namen vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji dne 7. 9. 2010 ter da je tožnike pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito v skladu s 36. členom ZMZ obravnavala PP Piran. Iz depeše št. 2253-30/2010 (3B692-25) z dne 6. 9. 2010 izhaja, da so bili pri tožnikih najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer potrdila o prijavi prebivališča na naslovu ..., in pogodba o najemu kolesa z motorjem pri podjetju A. d.o.o. iz Umaga. Da so se tožniki pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajali na ozemlju Republike Hrvaške pa izhaja tudi iz njihovih prošenj za mednarodno zaščito, v katerih so navedli, da so se pred vstopom v Slovenijo nahajali na Reki, nato šest dni v Poreču ter bivanje na Hrvaškem nadaljevali v Umagu ter v Kaštelu, kjer so ostali vse do 6. 9. 2010. V tej zvezi je tožena stranka predhodno že odločila tako, da je zavrgla prošnje tožnikov s sklepom z dne 3. 1. 2011, ki je postal pravnomočen 15. 2. 2011, tožniki pa so Azilni dom samovoljno zapustili 12. 1. 2011. Dne 20. 7. 2011 so bili tožniki po Dublinskem postopku vrnjeni iz Švice in so dne 21. 7. 2011 podali ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Po lastnih navedbah so tožniki Slovenijo zapustili zaradi bojazni, da bodo vrnjeni na Hrvaško, zato so s taxi vozilom iz Ljubljane odšli v Avstrijo, kjer so zaprosili za azil v mestu Linz in tam ostali mesec dni in pol, nato pa jim je bil izdan sklep, da se morajo vrniti v Slovenijo, zato so se glede na to odločili, da zapustijo Avstrijo in so odšli v Švico, kjer so zaprosili za azil. Po šestih mesecih bivanja v Švici so bili vrnjeni v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali je za njih Hrvaška varna država, so odgovorili, da ni, ker ni članica EU ter je bližje Turčiji in se bojijo, da jih bodo iz Hrvaške vrnili v Turčijo. Na vprašanje, koliko dni so bivali na Hrvaškem pred tem, ko so prvič prišli v Slovenijo so povedali, da pet do šest dni in da niso imeli nobenih problemov. Za azil na Hrvaškem niso zaprosili prav iz razloga, ker Hrvaška ni članica EU in zato za njih ni varna država. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 61. in 63. člena ZMZ ter ugotavlja, da je Vlada RS dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). Po določbi 60. člena ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema stališče Upravnega sodišča RS v sodbi št. I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Hrvaško Republika Slovenija razglasila za varno tretjo državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno. Nadalje na podlagi dokumentacije upravne zadeve tožena stranka ugotavlja, da so tožniki pred podajo prve prošnje za mednarodno zaščito več dni bivali na Hrvaškem. Da so se pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajali na ozemlju Republike Hrvaške izhaja tudi iz njihovih prošenj za mednarodno zaščito, v katerih so tožniki navedli, da so se pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajali najprej na Reki, kjer so pri neznancu prespali eno noč, nato v Poreču, kjer so ostali šest dni, bivali pa so tudi v Umagu do dne 4. 9. 2010 in nazadnje v Kaštelu, kjer so ostali do 6. 9. 2010. Nadalje ugotavlja, da je tožnike dne 6. 9. 2010, torej v prvem postopku, obravnavala PP Piran. Kot izhaja iz V. točke depeše z dne 6. 9. 2010 so bili pri prosilcih najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer potrdila o prijavi prebivališča na naslovu ... in pogodba o najemu kolesa z motorjem pri podjetju A. d.o.o. iz Umaga. Po presoji tožene stranke navedbe tožnikov, da Hrvaška ni varna država, ker ni članica EU in je bližje Turčiji, ni zadosten razlog, da se tožniki ne bi mogli vrniti na Hrvaško in tam zaprositi za mednarodno zaščito ob dejstvu, da so pred svojim prvim prihodom v Republiko Slovenijo od 26. 8. 2010 do 6. 9. 2010 nemoteno bivali na Hrvaškem, kjer bi že tedaj lahko zaprosili za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenih dokazov tožena stranka meni, da je mogoče z gotovostjo zaključiti, da so se tožniki pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajali v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada RS v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ s sklepom razglasila za varno tretjo državo, zato je tožena stranka tudi na podlagi izjav tožnikov tako v prvih, kot v njihovih ponovnih prošnjah za mednarodno zaščito odločila, da njihovih prošenj ne bo obravnavala, saj je za njihovo vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbena ugovora nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi kot nezakonit. Tožniki menijo, da je tožena stranka pri uporabi 1. odstavka 63. člena ZMZ prezrla, da se to določilo lahko uporabi le v postopkih po 60. in 62. členu ZMZ, s čimer je po mnenju tožnikov kršila tudi določilo 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP glede ugotavljanja dejanskega stanja in dokazov za to, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnikov v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno ali dejstvo, da je tožnik prišel iz varne tretje države po dikciji 63. člena ZMZ pomeni tudi, da je s tem že izpolnjen pogoj iz 62. člena ZMZ, to je, da se je tožnik pred tem v tej državi tudi nahajal. Da bi tožena stranka to lahko ugotovila, bi morala najprej pojasniti svoje razumevanje te zakonske določbe in te interpretacije ne bi smela narediti brez upoštevanja člena 27 (2) (a) procesne direktive. Po tej določbi je uporaba koncepta varne tretje države na podlagi pravil nacionalne zakonodaje možna na podlagi pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Ker ZMZ takih pravil, razen tistih v členih 60 do 63, ne vsebuje, bi bilo po mnenju tožnikov določbe teh členov treba interpretirati v skladu s citiranim določilom Procesne direktive. Tožena stranka je po mnenju tožnikov v izpodbijanem sklepu napačno interpretirala 62. člen ZMZ, ker zgolj „tranzitiranje“ neke države pred vstopom v Slovenijo ne more pomeniti take zveze med prosilcem in to državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Po mnenju tožnikov taka smiselna zveza lahko nastane šele, če ta oseba v taki državi nekaj časa legalno prebiva in šele tedaj je mogoče ugotoviti, ali je to državo možno šteti za varno tretjo državo za konkretnega prosilca. Tožniki poudarjajo, da je sodišče v sorodni zadevi št. I U 1338/2011 s sodbo z dne 25. 7. 2011 ugodilo tožeči stranki in odpravilo sklep, s katerim je bila zaradi vračanja na Hrvaško kot tretjo varno državo zavržena njena prošnja za mednarodno zaščito in tedaj v svoji obrazložitvi med drugim navedlo, da mora obstajati neka vsebinska povezava med prosilcem in tretjo državo, zaradi katere je smiselno, da prosilec odide v tretjo varno državo in zaprosi za azil. V navedeni zadevi opr. št. I U 1338/2011-4 je prosilec za mednarodno zaščito potoval prek Hrvaške skrit v tovornem vozilu in je bil odložen v bližini meje s Slovenijo, ki jo je nato prestopil na nedovoljen način, sodišče pa je v zvezi s tem ugotovilo, da ne vidi nobene take okoliščine, ki bi pomenila vez med tožnikom in Hrvaško, zato je presodilo, da je tožena stranka določilo 60. člena ZMZ napačno interpretirala in uporabila ter je tedaj izpodbijano odločbo odpravilo. Po mnenju tožnikov gre za smiselno enako situacijo tudi v predmetni sporni zadevi, to je, da niso podane nikakršne okoliščine, ki bi pomenile relevantno vez med tožečimi strankami in Hrvaško in bi tako utemeljevale uporabo 62. in 63. člena ZMZ. Tožniki so na Hrvaškem resda preživeli nekaj dni, vendar tam niso nameravali prebivati, namen njihovega vstopa na Hrvaško je bil zgolj tranzit v Evropsko unijo. Na Hrvaškem tudi niso zaprosili za mednarodno zaščito ali na kakršenkoli drug način kontaktirali pristojnih oblasti v zvezi s svojim statusom v državi. Tožniki pred tem nikoli niso bili na Hrvaškem in tudi, kot so navedli v prošnji za mednarodno zaščito, o njej ne vedo nič. Po mnenju tožnikov je sodišče v citirani sodbi opr. št. I U 1338/2011-4 navedlo še dodatno argumentacijo za nezakonitost tedaj izpodbijanega sklepa, ki je prav tako relevantna v predmetni sporni zadevi, in sicer da „tožena stranka ne more uporabiti koncepta varne tretje države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in je ne bo vsebinsko obravnavala, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel“. Tožniki dodajajo, da tako kot v zadevi št. I U 1338/2011 v predmetni zadevi v spisu ni podatka, iz katerega bi sodišče lahko ugotovilo, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožečih strank za mednarodno zaščito, zaradi česar menijo, da gre za napačno uporabo materialnih določb 60. člena in 1. odstavka 63. člena v zvezi s 1. odstavkom 62. člena ZMZ. To po mnenju tožnikov predstavlja tudi procesno kršitev določil člena 27 (2) (b) in (c) Procesne direktive, saj so tožniki navedli, da o Hrvaški ne vedo nič določenega in jih skrbi, da bi jih ta vračala v Turčijo ter da jim v primeru vrnitve v Turčijo grozi smrt oziroma nečloveško ravnanje ali kaznovanje. Tožniki menijo, da so s tem zadostili svojemu dokaznemu bremenu in da bi tožena stranka morala sama ugotavljati, ali je konkretna tretja država res varna za tožnike in njihove specifične okoliščine, česar pa v predmetni zadevi po mnenju tožnikov ni storila.

Hkrati s tožbo so tožniki predlagali odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe sodišča. Sodišče je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom opr. št. I U 1410/2011-7 z dne 11. 8. 2011, ki je postal pravnomočen 20. 8. 2011, tako da je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka, upoštevajoč nacionalni koncept varne tretje države, na podlagi 1. odstavka 63. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena ZMZ zavrgla ponovne prošnje tožnikov z (dne 21. 7. 2011), ki so prvič zaprosili za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji že dne 7. 9. 2010, vendar so samovoljno zapustili Azilni dom dne 12. 1. 2011, še preden je postala odločitev o zavrženju njihovih prošenj pravnomočna in odšli preko Republike Avstrije v Švico, od koder so bili vrnjeni v Republiko Slovenijo dne 20. 7. 2011.

V obravnavanem primeru dejansko stanje med strankama ni sporno in tožniki ne izpodbijajo ugotovitev tožene stranke, temelječih na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in izjav v vlogah samih tožnikov, da so se tožniki, preden so prvič vstopili v Republiko Slovenijo dne 6. 9. 2010, nahajali na območju Republike Hrvaške vse od 26. 8. 2010 do 6. 9. 2010 v različnih krajih, in sicer na Reki, kjer so enkrat prenočili, nato v Poreču, kjer so ostali šest dni, potem v Umagu in nazadnje v Kaštelu, kjer so prebivali prijavljeni na naslovu ..., od 4. do 6. 9. 2010.

Tožniki prav tako v tožbi ne izpodbijajo ugotovitev tožene stranke, da so v Republiko Slovenijo dne 6. 9. 2010 nezakonito vstopili, kot tudi ne ugotovitve glede njihovega najema kolesa z motorjem od podjetja A. d.o.o. iz Umaga, niti ugotovitve tožene stranke, da „so tožniki od 26. 8. 2010 do 6. 9. 2010 nemoteno bivali na Hrvaškem, kjer bi že takrat lahko zaprosili za mednarodno zaščito“.

Za tožnike je v konkretnem primeru sporna uporaba materialnega prava, in sicer določbe 1. odstavka 63. člena ZMZ sklicujoč se na sodbo v, po mnenju tožnikov „sorodni“ zadevi, opr. št. I U 1338/2011-4 z dne 25. 7. 2011, v kateri je prosilec za mednarodno zaščito potoval prek Hrvaške skrit v tovornem vozilu, iz katerega je bil nato odložen v neposredni bližini državne meje z Republiko Slovenijo, ki jo je nato prestopil na nedovoljen način peš, tožena stranka pa je sprejela v zvezi z njegovo prošnjo enako odločitev, kot v obravnavanem primeru tožnikov, ki jo je oprla na isto pravno podlago.

Vendar po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi (glede na relevantne dejanske okoliščine, kot so predhodno navedene in med strankama v tem primeru niso sporne) ne gre za bistveno podoben primer kot v navedeni zadevi, na katero se sklicujejo tožniki opr. št. I U 1338/2011, ki je bila (nepravnomočno) zaključena, saj v konkretnem primeru tožniki ne zatrjujejo, da bi preko ozemlja Republike Hrvaške potovali zaprti v tovornem vozilu, temveč so se pred prihodom v Slovenijo tožniki daljši čas (11 dni) nahajali na ozemlju Republike Hrvaške, kamor so dne 26. 8. 2010 zakonito vstopili in se prijavili za prebivanje na različnih naslovih na območju Republike Hrvaške, nazadnje na naslovu ..., Kaštel do 6. 9. 2010, ko so bili tožniki prijeti s strani PP Piran po nezakonitem prehodu državne meje. Glede na navedeno tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava (1. odstavka 63. člena ZMZ) ni utemeljen.

Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka zadostila svojemu delu (med obema strankama deljenega) dokaznega bremena v zvezi z uporabo instituta nacionalnega koncepta varne tretje države v smislu 1. odstavka 63. člena v povezavi s 60. členom ZMZ sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS (na podlagi odločitve sodišča v primerljivi zadevi, o kateri je bilo odločeno s pravnomočno sodbo opr. št. I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011) in sklep Vlade RS z dne 15. 5. 2008, objavljen v Uradnem listu RS št. 50/2008, s katerim je Vlada Republike Slovenije razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo v skladu s 1. odstavkom 60. člena ZMZ. Po tej določbi je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Tožniki pa v obravnavanem primeru s posplošenimi tožbenimi navedbami in sklicevanjem na drug, od njihovega bistveno različen primer, niso omajali prepričanja sodišča, da je odločitev tožene stranke zakonita in ob dejanskem stanju, kot je predhodno navedeno ter med strankama nesporno, tudi pravilna, upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 63/2011 (zlasti točka 11 in 12 obrazložitve), ob dejstvu, da v tožbi in tudi na osebnem razgovoru ob vložitvi ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države dne 21. 7. 2011 tožniki niso z ničemer nakazali, da bi jim vrnitev na Hrvaško morebiti lahko povzročila kršitev katerekoli temeljne človekove pravice (v materialnem smislu), četudi Republika Hrvaška trenutno še ni članica Evropske unije, kar so izpostavljali tožniki v svojih ponovnih prošnjah in iz tega dejstva izvirajoč dvom v varnost Hrvaške za tožnike, pri čemer sodišče ne more prezreti, da so polnoletni tožniki na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so na Hrvaškem v relevantnem obdobju imeli kakšne probleme, odgovorili nikalno.

Ker poleg tožene stranke tudi sodišče ne dvomi v to, da se na Hrvaškem spoštujejo človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito in da pristojni hrvaški organi spoštujejo načelo o nevračanju, tožniki pa kljub temu, da je dokazno breme glede okoliščin, ki naj bi to prepričanje sodišča omajale, v prvi vrsti na njih, tega prepričanja sodišča niso uspeli omajati zgolj s posplošenim sklicevanjem v tožbi na drugačen, od njihovega bistveno različen primer (prosilca za mednarodno zaščito, državljana Islamske republike Iran, opr. št. I U 1338/2011-4 z dne 25. 7. 2011, ki je v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno in sicer čez celotno ozemlje navedene države vozil, skrit med lesenimi zaboji v tovornem vozilu evropskih registrskih številk). Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da v obravnavanem primeru niso podane nikakršne okoliščine, ki bi pomenile relevantno vez med tožniki in Hrvaško ter bi utemeljevale uporabo 62. in 63. člena ZMZ.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.