VDSS sodba Pdp 403/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:
„1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„ Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2009 do plačila.“
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 70,80 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 57,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2009 do plačila (I. točka izreka) ter povrniti stroške tega postopka v višini 59,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalja do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je povsem spregledalo navedbe tožeče stranke v tožbi, da je bil toženi stranki regres za letni dopust izplačan na podlagi dolgoletne prakse, po kateri so bivšim poslancem in funkcionarjem, ki so bili upravičeni do izplačila nadomestila, izplačali tudi regres. Tako je toženec tudi v letu 2009 dne 5. 5. poleg nadomestila plače prejel tudi regres, mandatno volilna komisija Državnega zbora pa je šele 17. 9. 2009 sprejela sklep, da se preneha s prakso izplačevanja regresa za letni dopust poslancem, ki po prenehanju mandata prejemajo nadomestilo plače. Tako ta sklep lahko velja le za izplačilo regresa za naprej, kar je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo, njenih navedb pa tožeča stranka ni prerekala, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za priznane. Ker tega ni upoštevalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je sicer vsa leta izplačevala regres za letni dopust na podlagi določila 38. člena ZPos, v kolikor pa je menila, da glede na veljavne predpise poslanci niso upravičeni do plačila regresa, pa je plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna plačati, zato tega v skladu s 191. členom Obligacijskega zakonika ni upravičena terjati nazaj. Sklep, ki ga je izdala mandatno volilna komisija v celoti krši pravilo retroaktivnosti in diskriminira poslance, saj določa, da se vrne regres za letni dopust samo za leto 2009, kljub dejstvu, da tožeča stranka sama navaja, da je bilo izplačevanje regresov poslancem in drugim funkcionarjem njena dolgoletna praksa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne, je pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni bil upravičen do regresa za letni dopust. Tožeča stranka mu ga je izplačala na podlagi 38. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 in nadaljnji), ki daje poslancu, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih pogojih, pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih ali po tem zakonu. Ta pravica se lahko podaljša do izpolnitev pogojev za upokojitev po splošnih predpisih ali po tem zakonu, vendar najdlje za eno leto. Ta čas se poslancu šteje v delovno dobo in je socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju. Če ima v tem času pravico do letnega dopusta, mu pripada tudi regres za letni dopust, ob upokojitvi pa tudi pravica do odpravnine. Ker pa po določbah 159. in 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih /ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) ter 1. odstavka 3. člena v zvezi s 1. odstavkom 2. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 132 o plačanem letnem dopustu pripada pravica do letnega dopusta samo zaposlenim osebam, določba 3. odstavka 38. člena pa ne vsebuje izjeme od splošnega pravila, da je pravica do regresa za letni dopust vezana na pravico do letnega dopusta, toženec, ki ni bil zaposlen, ni bil upravičen do izplačila regresa za letni dopust. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 193. člena Obligacijskega zakonika OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) ter odločilo, da je toženec dolžan znesek regresa za letni dopust za leto 2009 vrniti. Tožeča stranka dejansko ni imela zakonite podlage za izplačilo zneska, ki ga uveljavlja od toženca, ta pa do izplačila zneska glede na zakonsko ureditev ni bil upravičen. Tako je toženec ta znesek res neupravičeno pridobil, vendar pa OZ poleg splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi iz 1. odstavka 190. člena, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, v 191. členu ureja tudi primer, po katerem tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega nima pravice terjati nazaj, razen, če bi si tako pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka česa takega ni niti navajala niti dokazovala. Po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka prav zaradi jasnih zakonskih določb vedela, da tožencu regres za letni dopust za leto 2009 ne pripada in mu ga ne bi smela izplačati, zato tega zneska nima pravice zahtevati nazaj in je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2005.

Pritožbeno sodišče je o stroških postopka odločalo na podlagi 2. odstavka 165. člena, v skladu s 154. členom in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato svoje stroške krije sama, tožencu pa je dolžna povrniti njegove potrebne stroške in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 39,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR vse povečano za 20 % DDV, kar znaša 70,80 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 70,80 EUR, kar izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena istega zakona).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v višini 48,00 EUR povečano za 20 % DDV v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).