UPRS sodba I U 152/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Velenje zoper dolžnika A.A. s.p. opravil davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti iz naslova neplačanih obveznosti, ki znašajo skupaj 5.676.54 EUR. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 18. 5. 2009. Takšno izvršbo pa se opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do družbe B. d.o.o. na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 19. 8. 2008 med A.A. s.p., kot prodajalcem in družbo B. d.o.o., kot kupcem poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. v znesku 5.676,54 EUR. V nadaljevanju je davčni urad še sklenil, da se davčna izvršba ne izvrši, ker je bila obveznost že plačana, pri čemer se preveč plačana obveznost v znesku 5.229,46 EUR s pripadki družbi B. d.o.o. vrne. Priznajo se ji tudi stroški postopka.

V obrazložitvi ugotavlja, da je iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 8. 2008 razvidno, da je dolžnik 34,85 % poslovni delež družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o. za kupnino v znesku 19.406,00 EUR. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da kupec plača kupnino na TR prodajalca. Z nakazilom sredstev na TR prodajalca je bila plačana kupnina v znesku 8.500 EUR. Iz pogodbe je tudi razvidno, da kompenzacija ni bila dogovorjeni način plačila te obveznosti. Za preostali znesek terjatve v znesku 10.906 EUR je dolžnikova dolžnica podala ugovor pobota na podlagi računa št. R-007/09 v znesku 5.916,00 EUR in računa št. R-008-09 v znesku 5.676,54 EUR, oba z dne 17. 2. 2009. Gre za računa, ki ju je izstavila družba C. d.o.o. dolžniku, kasneje pa je omenjena družba računa odstopila dolžnikovi dolžnici. Kot je razvidno iz ugotovitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi opr. št. XI Pg 1324/2010 z dne 5. 10. 2011, sta bila računa odstopljena dolžnikovi dolžnici s pogodbo o odstopu terjatev z dne 28. 2. 2009. Odstop terjatve je bil po pojasnilu direktorice Č.Č. izveden namesto dogovorjene kompenzacije, ker A.A., kljub prvotnemu dogovoru, kompenzacije kasneje ni hotel podpisati, saj je med njim in družbo C. d.o.o. prišlo do spora. Zato sta C. d.o.o. in dolžnikova dolžnica, kot možen način prej dogovorjenega knjigovodskega zapiranja, namesto kompenzacije uporabili odstop terjatve, saj zanj ni bilo potrebno soglasje A.A.

V nadaljevanju davčni organ ugotavlja, da je iz dopisa z dne 20. 2. 2009, ki ga je dolžnik poslal C. d.o.o. razvidno, da je v celoti zavrnil račun št. R-008/09 z dne 17. 2. 2009 v znesku 5.676,4 EUR. Zavrnitev računa potrjuje tudi dejstvo, da po izjavi ga. Č.Č. dolžnik ni hotel podpisati kompenzacije, zaradi česar je morala obveznost knjigovodsko zapirati na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 28. 2. 2009. Skladno s 311. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za enostranski pobot medsebojnih obveznosti niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Zato v tem delu ni mogoče slediti zahtevi dolžnikove dolžnice o ugovoru pobota. Glede računa R007/09 v znesku 5.916,00 EUR pa dolžnik davčnemu organu ni predložil ustreznega dokazila, da je račun poravnal. Tudi davčni organ ni uspel pridobiti ustrezne dokumentacije. Zato meni, da je, glede na ugovor pobota dolžnikove dolžnice, v tem delu terjatev dolžnika sporna. Davčni organ je namreč, z namenom preveritve pridobljene dokumentacije in podatkov izjav dolžnika in dolžnikove dolžnice, pozval stečajnega upravitelja družbe C. d.o.o. v stečaju za dostavo poslovne dokumentacije, ki je v času od 1. 1. 2009 do 29. 9. 2009 nastala med družbo C. d.o.o. in A.A. s.p. in poslovno dokumentacijo, ki je v spornem času nastala med C. d.o.o. in B. d.o.o. Zahtevane dokumentacije pa mu ni uspelo pridobiti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT 499-29-498/2011-2 z dne 14. 12. 2011, ugovor tožnice kot dolžnikove dolžnice zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Nato pa podaja svoje mnenje glede tožničine navedbe, da dolžniku ni ničesar dolžna in da uveljavlja ugovor pobota terjatev. Ugotavlja, da na postopek davčne izvršbe na dolžnikovo terjatev ne vpliva opravljena cesija iz prvega odstavka 417. člena OZ, saj se ohranja dolžnikova obveznost. Tudi ni pomembno, ali je bil davčni dolžnik o cesiji obveščen ali pa je bila opravljena tiha cesija. Zato se tudi ni potrebno opredeljevati do navedb dolžnikove dolžnice v zvezi s sodbo št. XI Pg 1324/2010 z dne 5. 10. 2011. V konkretni zadevi je namreč bistveno, da je davčni dolžnik v postopku dokazal, da je zavrnil račun št. R0008-09, saj je o tem predložil dopis o zavrnitvi z dne 20. 2. 2009, zaključni zapisnik z dne 4. 4. 2008 ter predložil potrdilo o oddaji pošiljke z dne 21. 2. 2009. Tožnikova dolžnica zato ni uspela dokazati, da ima iz naslova računa št. R0008-09 nesporno terjatev nasproti dolžniku. Iz tega razloga tudi ni mogoče ugoditi zahtevi dolžnikove dolžnice, da je medsebojni terjatvi mogoče pobotati, ker sicer izpolnjujeta vse ostale zakonske pogoje. Pri tem se sklicuje na 311. člen OZ. Ker je dolžnik dokazal, da je zavrnil račun R0008-09, takšne terjatve ni mogoče šteti za zapadlo, posledično pa niso izpolnjeni pogoji za pobot.

Glede izračuna preostalih obveznosti pa dolžnikovi dolžnici pojasnjuje, da je izračun pravilen. Iz sklepa o izvršbi je razvidno, da znaša celotna terjatev po kupoprodajni pogodbi 10.906,00 EUR. Plačana je v višini 5.676,54, preostanek pa je sporen. Organ prve stopnje ni izdal sklepa o davčni izrvšbi na dolžnikovo terjatev na podlagi računa, temveč na podlagi kupoprodajne pogodbe. Zato ni mogoče računati višine obveznosti na podlagi računov. V nadaljevanju davčni organ obrazlaga tudi odločitev o zamudnih obrestih in stroških postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 1. točke prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 3. člena ter prvega odstavka in 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve določil Ustave RS. Sodišču predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj s pripadki vred. Alternativno pa naj tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V ponovljenem postopku tožeča stranka vztraja pri ugovoru, da je terjatev davčnega dolžnika po kupoprodajni pogodbi z dne 19. 8. 2008 prenehala s pobotom in da zato dolžniku ničesar ne dolguje. Trdi, da je z dolžnikovim dolžnikom pobotala terjatev na podlagi računa R0008-09 z dne 17. 2. 2009 v višini 5.676,54 EUR. Davčni dolžnik je v postopku potrdil, da je s C. d.o.o. obstajal ustni dogovor o kompenzaciji medsebojnih obveznosti in povedal je tudi, da je na ta način poravnal obveznost po računu R007-09. Zaključni zapisnik z dne 4. 4. 2008 ne more dokazovati neobstoja terjatve po spornem računu, saj gre za terjatev, ki je nastala po 4. 4. 2008. Pa tudi zavrnitev računa ne more biti dokaz, da terjatev ne obstoji. V danem primeru je nesporno, da je davčni dolžnik postavitev drsne stene na Otroškem vrtcu D. izvajal, kot tudi, da so bile na objektu reklamacije v zvezi z drsno steno, ki pa je davčni dolžnik ni hotel odpraviti in jih je zato odpravil drug izvajalec. Nesporno tudi je, da davčni zavezanec nikoli ni terjal plačila kupnine od tožeče stranke po kupoprodajni pogodbi z dne 19. 8. 2008. Zavrnitev računa s strani davčnega zavezanca ne more biti dokaz o tem, da terjatev tožeče stranke ne obstoji. Prav tako je napačen zaključek, da zaradi zavrnitve računa terjatve po navedenem računu ni mogoče šteti za zapadlo. Prav tako ne more biti sporna cesija terjatve s C. d.o.o. na tožečo stranko. Davčni inšpektor ni uspel dokazati, da terjatev tožeče stranke po računu R0008-09 ne obstoji. Prvostopni davčni organ bi moral zato postopati v skladu s četrtim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Ni namreč odločal o obstoju terjatve tožeče stranke kot o predhodnem vprašanju v smislu 147. člena ZUP. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje nobene dokazne ocene izvedenih dokazov in je ni moč preveriti. Za utemeljenost ugovora v davčnem postopku ni potrebno, da tožeča stranka kot nesporno dokaže, da davčnemu dolžniku ničesar ne dolguje. Dolžnikov dolžnik v primeru izvršbe na denarno terjatev ima po 111. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pravico do izjave, ali prepozna zarubljeno terjatev. Nobenega razloga ni, da dolžnikov dolžnik v davčnem izvršilnem postopku ne bi imel enakega pravnega položaja. Dolžnikov dolžnik v danem primeru niti ni davčni dolžnik in zato njegovega položaja v postopku davčne izvršbe nad davčnim dolžnikom ni moč enačiti s položajem davčnega dolžnika. V danem primeru je prvostopni davčni organ zgolj sledil navedbam davčnega dolžnika, ni pa izvedel dokaznega postopka in dokazne ocene izvedenih dokazov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da splošni pogoji pobota po 311. členu OZ določajo, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku. Davčni dolžnik je v postopku dokazal, da je zavrnil račun št. R0008-09, saj je o tem predložil ustrezna dokazila. Tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da ima nesporno terjatev na podlagi omenjenega računa nasproti davčnemu dolžniku. Takšno terjatev pa ni mogoče šteti za zapadlo in tako niso izpolnjeni pogoji za pobot.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru ostaja med strankama sporno, ali ima A.A. s.p. iz naslova kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in njim terjatev, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 5.676,54 EUR. Tožeča stranka namreč trdi, da je omenjena obveznost iz pogodbe prenehala s pobotom, ki ga je opravila na podlagi računa št. R0008-09 z dne 17. 2. 2009. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni uspela listinsko izkazati, da je sporni račun pobotala s terjatvijo, ki jo ima do nje A.A. s.p. Je pa slednji z ustreznimi listinami izkazal, da je sporni račun zavrnil.

Glede tožbenih navedb, ki se tičejo pobota terjatve s spornim računom na podlagi 311. člena OZ, sodišče pripominja naslednje. Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga do druge obenem upnika in dolžnika. Med pogoji za pobotanje sta poleg vzajemnosti in istovrstnosti tudi dospelost in iztožljivost. Dospelost pomeni, da se ne morejo pobotati dospele terjatve z nedospelimi, prav tako se ne morejo pobotati terjatve, ki se jih ne da iztožiti. Pobotati se ne morejo tudi nelikvidne terjatve, torej take, ki so sporne ali niso določene. Pojem likvidnosti se pri tem ponavadi razlaga tako, da je terjatev likvidna samo tedaj, kadar je ni treba posebej dokazovati. Likvidna je, če sta njen obstoj in znesek priznana po drugi strani. V tem primeru tako terjatev lahko imenujemo čisto. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazovati. Tudi po mnenju sodišča, glede na ugotovljeno, pogoji za pobot niso bili podani, saj po omenjenem računu terjatev, ki jo je uveljavljala tožeča stranka nasproti davčnemu dolžniku, ni bila nesporna in kot taka tudi ni bila čista. Da bi ne glede na omenjeno do pobota vseeno prišlo, pa tožeča stranka ni dokazala ne z listinami ne kako drugače. Ugovor izvedenega pobota zato tudi po mnenju sodišča v danem primeru ni utemeljen. Po drugi strani pa ni spora, da je tožeča stranka po pogodbi z dne 19. 8. 2008 davčnemu dolžniku dolgovala znesek 5.676,54 EUR, ni pa navedla in dokazala kakega drugega dejanskega in pravnega razloga za prenehanje omenjene obveznosti. Zato je tudi po mnenju sodišča odločitev davčnega organa pravilna in zakonita.

Po presoji sodišča je davčni organ glede na podane dejanske ugotovitve pravilno uporabil materialno pravo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedel, strinja in se nanje v izogib ponavljanju v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Prav tako se sklicuje tudi na obrazložitev organa druge stopnje v delu, s katerim ta zavrača pritožbene ugovore, ko so ti enaki tožbenim.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odloča pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.