UPRS sodba IV U 23/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Maribor, Mestne uprave št. 41001-656/2011 z dne 14. 12. 2011 se odpravi in se zadev vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR povečan za 20% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo Mestne občine Maribor, Mestne uprave št. 41001-656/2011 z dne 14. 12. 2011 je pod točko 1 izreka odločeno, da se A. d.o.o., Maribor, izbere za upravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju MO Maribor in se ji podeli koncesija za obdobje 5 let. Pričetek opravljanja koncesijske dejavnosti se določi s koncesijsko pogodbo. Pod točko 2 je odločeno, da bo dejavnost iz 1 točke odločbe koncesionar izvajal v skladu s pogodbo o koncesiji, ki mora biti sklenjena najkasneje do 29. 2. 2012, sicer se razpis za podelitev koncesije ponovi in pod točko 3, da organ in stranka krijeta vsak svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ razlaga, da je MO Maribor dne 20. 4. 2009 sprejela koncesijski akt, Odlok o koncesiji za izvajanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju MO Maribor (v nadaljevanju Odlok), ki določa pogoje za pridobitev koncesije v 11. členu. Na podlagi tega koncesijskega akta je bil dne 30. 9. 2011 objavljen Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju MO Maribor (v nadaljevanju javni razpis) ter podaljšan rok oddaje prijave do 4. 11. 2011. Prispele so 3 prijave, in sicer A. d.o.o., Zavod B. in C. d.o.o. Vloge so bile ocenjene s strani komisije v skladu z razpisnimi merili. Tako je prijavitelj A. dosegel skupno 62 točk, Zavod B. 92 točk in C. 25 točk. Merilo za izbiro koncesionarja, ki je najvišje točkovano je cena storitev, najnižjo ceno je ponudil Zavod B., nato A. in najvišjo oceno je ponudila C. Glede prijavitelja Zavoda B. (tožeča stranka v tem postopku) komisija ugotavlja, da je ponudil neobičajno nizke cene storitev. Skupna vrednost ponujene cene je 26% nižja od sedanje cene storitev v zavetišču. Cena oskrbnega dne za psa, ki predstavlja največji del storitev znaša 15% manj, odstopa cena sterilizacije mačk, ki je nižja za 30%. Glede na to, da je sedanji koncesionar vrnil koncesijo zaradi finančnih težav ni realno, da bi Zavod B. lahko opravljal javno službo po navedenih cenah. Na razpolago so nadalje podatki, da je v teku obravnava prijave zoper Zavod B., da izvaja neregistrirano dejavnost zavetišča, da odjavlja mačke (celo lastniške) in jih oddaja novim lastnikom za denarno nadomestilo, da ni registriran kot zavetišče in za tako dejavnost ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Posredovani so podatki, da so bili v letu 2011 ugotovljeni prekrški, za katere je odgovorna D.D. in izrečeno ji je bilo prekrškovno opozorilo. Iz predloženih listin Zavoda B. je nadalje razvidno, da je dosedanji koncesionar Društvo E. sklenil delovno razmerje z D.D. dne 18. 4. 2011. V prijavi Zavoda B. pa je kot vodja zavetišča predvidena prav D.D. Nadalje razlaga finančne težave Društva E., zaradi česar posledično uslužbenci niso dobili plač, zavetišče ni ogrevano, kljub temu D.D. kot vodja zavetišča ni redno izstavljala račune za že opravljane storitve. Če Zavod B. delo opravlja z isto vodjo zavetišča kot sedaj, gre za dvom v kvaliteto, gospodarnost in uspešnost opravljanja storitev. V nadaljevanju navaja še okoliščine, ki se nanašajo na C. d.o.o. Ugotovljeno je, da najbolj izpolnjuje pogoje A. d.o.o. in je tudi najprimernejši ponudnik, zato se ji koncesija podeli za dobo 5 let.

3Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločitev prvostopenjskega organa ter še podrobneje razlaga merila oziroma točkovanje na podlagi razpisnih meril. Glede na neobičajno nizko ceno storitev tožeče stranke, razlaga primerjavo s cenami sedanjega koncesionarja, ki je zaradi nizkih cen zašel v finančne težave ter še podrobno analizira posamezne postavke in stroške posegov, predvsem sterilizacije in kastracije mačk in psov. Opravila je tudi primerjavo cen storitev z ostalimi zavetišči v Republiki Sloveniji, ki jih podrobno navaja. Odgovarja na pritožbene navedbe, da nimata F.F. in G.G. z delom pridobljenih delovnih izkušenj z živalmi in razlaga še 9. člen Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (v nadaljevanju Pravilnik), da se z delom pridobljene delovne izkušnje z živalmi iz tega člena Pravilnika štejejo: delo v zavetišču ali zatočišču za živali, vzreja psov v okviru kinološke dejavnosti ali mačk v okviru felinološke dejavnosti, aktivnosti s področja lovske kinologije in šolanje psov za delovne pse, vaje poslušnosti ali za reševalne pse. V nadaljevanju še razlaga delovne izkušnje prijavljenih oseb izbranega koncesionarja.

4Tožeča stranka uveljavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka glede na to, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj izbrani prijavitelj izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije. S pritožbeno odločbo ta pomanjkljivost ni odpravljena. Tožena stranka v odločbi ni zavzela stališča glede navedbe tožeče stranke, da bi moral že organ prve stopnje vlogo izbranega kandidata A. d.o.o. zavreči, ker ni vloge formalno dopolnil v skladu z pozivom upravnega organa, temveč vsebinsko z novo vodjo zavetišča. Do ocenjevanja vloge ne bi smelo priti in bi jo bilo treba zavreči. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava in sicer Odloka in Pravilnika, glede na to, da je ga. G.G. lastnica večjega psa in je s svojim psom opravila izpit IPS-A - to je izpit za spremljevalca, in da naj bi bila aktivna članica Kinološke zveze Slovenije – Kinološko društvo Maribor. Nepravilna je tudi razlaga, kaj se šteje za delovne izkušnje v zavetišču. Meni, da to niso delovne izkušnje, ampak predstavljajo zgolj hobi oziroma navadne izkušnje. Za delovne izkušnje z živalmi se šteje šolanje psov za delovne pse, vaje poslušnosti ali pa za reševalne pse – torej, da oseba izvaja šolanje psov. Tako bi zadostovalo, da ima oseba osnovni izpit za spremljevalca psa in to ne izkazuje, da oseba zna ravnati z psi, ampak samo, da zna ravnati s svojim psom. Zgolj izpit IPS-A ne zadostuje pogojem šolanja psov. Gre za primerjavo jabolk in hrušk. Po izobrazbi je ga. G.G. diplomirana medicinska sestra, kar ne zadostuje pogojem v javnem razpisu in Pravilniku glede strokovne usposobljenosti vodje zavetišča.

5Neutemeljen je očitek, da je tožeča stranka kot prijavitelj ponudila neobičajno nizke cene storitev, ki naj bi bile v povprečju nižje od sedanje cene storitev v zavetišču. Podrobno še pojasnjuje cene storitev za oskrbne dni in posegov sterilizacij in kastracij živali, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

6Kršena je določba 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker organ ni dal tožeči stranki možnosti, da se pisno izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Organ prve stopnje bi moral tožeči stranki dati možnost, da se izjavi o svoji ponudbi cen storitev. Izrek izpodbijane odločbe je tudi v nasprotju z materialnim pravom, in sicer z določbami Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), glede na to, da bi moral organ prve stopnje odločiti v izreku tudi o zavrnitvi vlog. Navaja še cene oskrbnih dni za posamezne živali ter razlaga nepravilno ugotovitev obeh upravnih organov, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za vodjo zavetišča s stališča storitev prekrškov oziroma kaznivih dejanje v zvezi z živalmi. V nadaljevanju še podrobno razlaga službeno pot g. Vrbnjak, ki je delovala tudi v prejšnjem zavetišču, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Tožeča stranka še poudarja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev koncesije, ker je bila njena vloga na razpisu ocenjena z najvišjim številom 92 točk od 100 možnih točk in je strokovno in tehnično zmožna izvajati koncesijo.

7Glede na to, da ima sodišče vse podatke, lahko odloči v sporu polne jurisdikcije in samo spremeni nepravilno odločitev organa prve stopnje in tožene stranke tako, da odloči, da se Zavod B. izbere za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju Mestne občine Maribor in se ji podeli koncesija za obdobje petih let oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

8Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo odgovarja na posamezne tožbene navedbe. Glede očitka, da je izbrani koncesionar A. d.o.o., vsebinsko spremenil pogoje, ko je v dopolnitvi vloge navedel novo vodja zavetišča, navaja, da v fazi izbire koncesionarja zadostuje zgolj izjava prijavitelja, s katero se zavezuje, da bo zaposlil določeno število oskrbnikov in vodjo zavetišča, katerih strokovna izobrazba in ostale pogoje določata Odlok in Pravilnik. Ta izjava je bila dana na obrazcu št. 2, kar povsem zadostuje.

9Glede navedbe, da izkušnje G.G. niso delovne izkušnje, temveč predstavljajo njen hobi oziroma navadne izkušnje, se tožena stranka ponovno sklicuje na potrdilo VURS. V zvezi z očitkom, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se pisno izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, tožena stranka pojasnjuje, da se postopek javnega razpisa za izbiro koncesionarja vodi po določbah ZGJS, kar pa tožene stranke ne zavezuje z ravnanjem po ZUP, ki ga je tožena stranka dolžna uporabiti izključno pri izdaji odločbe o izbiri koncesionarja, ne pa tudi v predhodnih fazah postopka.

10Nepravilna je trditev v tožbenih navedbah, da bi moral biti izbran tisti ponudnik, ki je dobil največje število točk. Izbran je bil prijavitelj A. d.o.o., ki je bil po izločitvi vloge tožeče stranke zaradi neobičajno nizke cene ocenjen z najvišjim številom točk. V zvezi z obravnavo D.D., kot vodje zavetišča pa je že v pritožbeni odločbi pojasnjeno, da ne gre za pravno relevantna dejstva, ki na samo odločitev niso imele vpliva. Predlaga, da sodišče primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek zavrne.

11Stranka z interesom v tem sporu A. d.o.o. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Pogoji, ki jih mora izpolnjevati koncesionar za podelitev koncesije za izvajanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju Mestne občine Maribor, so bili objavljeni na podlagi javnega razpisa v Uradnem listu RS, št. 76/2011 z dne 30. 9. 2011 ter na spletni strani občine. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo št. 41001-656/2011 z dne 14. 12. 2011, je v tem postopku izbrana kot koncesionar A. d.o.o., ki je na podlagi odločitve komisije, ki je opravila točkovanje v skladu z razpisnimi merili, ocenila njeno vlogo z 62 točkami, Zavod B. (tožeča stranka v tem sporu), pa je bila ocenjena z 92. točkami, od možnih skupnih 100 točk. V razpisni dokumentaciji, ki je spisovno izkazana, je med merili za izbiro koncesionarja (točka III) navedeno tudi, da bo izbran prijavitelj, ki bo ocenjen z najvišjim številom točk. Kolikor zbere več prijaviteljev enako število najvišjih točk, bodo izvedena pogajanja. Eno izmed meril za izbor koncesionarja, ki je med strankami tega postopka tudi sporno, je izvedbeni program oskrbe zapuščenih živali, kjer je med drugim navedena tudi cena storitev in ovrednotena z najvišjim številom, to je s 60 točkami. Oba upravna organa v obrazložitvi svojih odločitev navajata, da je merilo za izbiro koncesionarja, ki najvišje točkovana, cena storitev. Najnižjo ceno storitev je ponudil Zavod B. (tožeča stranka), nato A. d.o.o. in najvišjo ceno je ponudila C. d.o.o. kot tretji prijavitelj.

14Ne glede na to, da je bila tožeča stranka ocenjena z najvišjim številom 92 točk, ji organ prve stopnje koncesije ni podelil z obrazložitvijo, da je ponudila neobičajno nizke cene storitev, ki so za 26% nižje od sedanje cene storitev v zavetišču, z nadaljnjo obrazložitvijo cene oskrbnega dne za psa, ki sedaj predstavlja največji del storitev (znaša 15% manj), izstopa pa cena sterilizacije mačk, ki je nižja za 30% ter ob dejstvu, da je sedanji koncesionar vrnil koncesijo zaradi finančnih težav. Zato po mnenju komisije ni realno, da bi lahko tožeča stranka opravljala javno službo po navedenih cena.

15Po presoji sodišča navedena razlaga prvostopenjskega organa, katerega odločitev je potrdil organ druge stopnje s pritožbeno odločbo, in ki podrobno razlaga cene posameznih storitev in s tem odgovarja na pritožbene navedbe, ni v skladu s pogoji javnega razpisa, kot tudi ne Odloka o koncesiji za izvajanje javne službe zavetišče za zapuščene živali na območju Mestne občine Maribor (koncesijski akt), na katerem javni razpis temelji, kot tudi ne Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali in Zakona o zaščiti živali. Noben od teh predpisov, kot tudi ne javni razpis, ne predpisuje dodatnih pogojev za presojo prijavljene cene storitev, kot jo razlaga tožena stranka oziroma prvostopenjski upravni organ pri izbiri koncesionarja, ne glede na najvišje število doseženih točk. Niti z javnim razpisom in še toliko manj z razlago upravnega organa, ni mogoče določiti novih ali drugačnih pogojev, kot jih določa koncesijski akt, in ker ti pogoji (neupoštevanje nizke cene storitev), niso navedeni niti v koncesijskem aktu, zgoraj navedenih predpisih, kot tudi ne v javnem razpisu, tožena stranka oziroma prvostopenjski upravni organ, za takšno razlago prenizko ponujene cene storitev tožeče stranke, ni imela nobene pravne podlage.

16Prvostopenjski upravni organ je v spornem postopku o izbiri koncesionarja za opravljanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju Mestne občine Maribor izdal samo en upravni akt, s katerim je izbral A. d.o.o., ni pa v izreku navedeno, da se tožeča stranka kot prijavitelj ne izbere. ZJZP, ki se od marca 2007 (154. člen ZJZP) uporablja v postopku za podelitev koncesije storitev (4. člen v zvezi s 26. členom ZJZP) v petem odstavku 58. člena določa, da se v izreku odločbe o izbiri navedejo stranka, ki je bila izbrana, ter stranke, katerih vloge so bile zavrnjene oziroma zavržene, odločba o izbiri pa se vroči vsem strankam v postopku. V skladu s 65. členom ZJZP imajo položaj stranke v postopku izdaje akta o izbiri in pravnega ter sodnega varstva, le vlagatelji vlog za izvajalca.

17V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski upravni organ ponovno tudi presoditi tožbeni ugovor, da ni bila dopolnitev A. d.o.o. na podlagi poziva prvostopnega upravnega organa z dne 29. 11. 2011 (predložitev dokazil o izpolnjevanju 9. člena Pravilnika glede izkušenj z živalmi za prijavljenega vodjo zavetišča H.H.), z navedbo nove vodje zavetišča, v skladu s 13. točko četrtega odstavka javnega razpisa, ki sicer določa pogoje in izkušnje za prijavljenega vodjo zavetišča. Tudi po presoji sodišča gre za vsebinsko in ne samo formalno dopolnitev vloge z novim vodjem zavetišča, ki evidentno do poteka roka iz javnega razpisa (in njegovo podaljšanje) ne bi izpolnjeval, kljub vloženi dopolnitvi po pozivu upravnega organa, razpisnih pogojev po tej točki javnega razpisa.

18Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da opravi glavno obravnavo (spor polne jurisdikcije), četudi je dejansko stanje med strankama postopka sporno, ker s strani tožeče stranke predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

19Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bile pravilno uporabljene predpisne določbe, ki se nanašajo na podelitev koncesije iz tega področja. Upravni organ prve stopnje bo moral v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od vročitve sodbe.

K točki II izreka:

20Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 €.