VSL sklep I Cpg 454/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča 1. stopnje v ugodilnem delu (v delu, označenem v sodbi z „A“) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je v delu svoje sodbe, označenem z „A“ ugodilo dvema prepovednima tožbenima zahtevkoma. Nanašala sta se na uporabo obeležij, ki so kazala na povezavo tožene stranke z znamko Renault. Ugodilo je tudi zahtevku na odstranitev teh obeležij, na njihovo izročitev tožeči stranki in na objavo sodbe v dnevnih časopisih. Odločilo je tudi o stroških prvostopenjskega postopka. V delu sodbe, označenem z „B“, je zavrnilo tožbena zahtevka na izročitev obcestne table in na plačilo odškodnine.

2Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja številne razloge, ki naj bi kazali na nepravilnost prvostopenjske sodne odločbe. Med drugim meni, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo o navedbah tožene stranke, da je bila Pogodba z agentom „Renault servis“ odpovedana neupravičeno in da torej ni nikoli prenehala. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Prav tako se naj bi prvostopenjsko sodišče niti ne opredelilo do trditev tožene stranke, da je bila tožeča stranka v skladu z Uredbo ES, št. 1400/2002, dolžna skleniti servisno pogodbo. Po pritožnikovem mnenju bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tudi točko c) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 in njeno interpretacijo, ki jo je dalo sodišče Evropskih skupnosti v zadevi BMW proti D. (št. C-63/97).

3Pritožba je utemeljena.

4Po dosedanjih, in v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, sta tožeča stranka in A. R. d.o.o. (v nadaljevanju: AHR) dne 19. 9. 2003 sklenila Pogodbo o koncesiji. S to pogodbo je tožeča stranka prenesla pravico do uporabe znamke Renault na AHR, hkrati pa ji je dovolila sklepanje podlicenčnih pogodb. Kmalu za tem, to je 30. 9. 2003, je AHR (ki sicer ni stranka v tem postopku) s pravnim prednikom tožene stranke, sklenila pogodbo, imenovano: Pogodba z agentom „Renault servis“. S to pogodbo je AHR sopogodbeniku dala podlicenco za uporabo znamke Renault (točka 7.4 a) pogodbe). S to pogodbo se je pravni prednik tožene stranke zavezal, da bo ob prenehanju pogodbe na zahtevo koncesionarja (to je: AHR) ali pa na zahtevo tožeče stranke odstranil in predal napise oziroma predmete, na katerih bi bila znamka tožeče stranke. Pogodbo naj bi AHR odpovedala, odpoved pa je tožena stranka prejela 15. 5. 2009. Znakov tožena stranka ni odstranila. Šele po obisku tržnega inšpektorja jih je prekrila.

5Iz Pogodbe z agentom „Renault Servis“ (v nadaljevanju: agentska pogodba) je mogoče razbrati, da je na njenem temelju nastalo trajno obveznostno razmerje. Trajno obveznostno razmerje praviloma preneha po odpovedi po izteku odpovednega roka (332. člen in 4. odstavek 333. člena OZ). Določbe OZ so dispozitivne narave in veljajo le, kolikor se pogodbenika ne dogovorita drugače. Tako je zlasti, če stranki dogovorita razlog za odpoved pogodbe, t.i. odpovedni razlog.

6V agentski pogodbi sta pogodbeni stranki res določili odpovedne razloge (v členu X.) in sta poleg tega dogovorili še druge podrobnosti. Če je za odpoved potreben obstoj posebnega odpovednega razloga, se pogodbe ne more odpovedati, če takšen odpovedni razlog ni podan. Če je pogodba odpovedana kljub temu, da odpovedni razlog ni obstajal, je odpoved neveljavna. Če torej odpoved agentske pogodbe ni bila utemeljena, agentska pogodba še velja in torej tudi daje pravne učinke še naprej. Če velja, potem ima tožena stranke še naprej pogodbeno dogovorjeno pravico do uporabe znamk tožeče stranke, ki jo je pridobila z agentsko pogodbo od AHR, ta pa s Pogodbo o koncesiji od tožeče stranke. Če agentska pogodba ne velja, potem tožena stranke te pravice nima več. V tem primeru bi bili tožbeni zahtevki pod „A“ prvostopenjske odločbe lahko utemeljeni, če se ne bo izkazalo, da obstaja kakšna druga ovira, ki bi to preprečevala.

7Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo določno trdila, da je bila „odpoved ... neupravičena in neutemeljena“ in je predlagala tudi dokazna sredstva za takšno trditev (l. št. 8, 9 in 10). Dokazna sredstva niso bila očitno neprimerna za to, da bi se z njimi dokazala trditev tožene stranke o neupravičenosti odpovedi. Prvostopenjsko sodišče je ne glede na to ugotovilo, da je bila pogodba razvezana v letu 2009 (str. 4 obrazložitve v rš. 12 pod (c) Za takšno ugotovitev ni podalo nobene obrazložitve. Očitno pa je, da je bilo prav to, odločilno dejstvo, sporno.

8Ni pa tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker lahko tožeča stranka zahteva sklenitev servisne pogodbe na temelju Uredbe ES, št. 1400/2002 ali pa tiste, ki je to Uredbo nadomestila. Predmetni spor je v stvarnem smislu omejen zgolj na izvrševanje agentske pogodbe in na njeno morebitno odpoved. Tudi če bi imela tožena stranka res zahtevek na sklenitev servisne pogodbe, bi to ne vplivalo na odločitev o tem, ali agentska pogodba še velja, ali pa ne več. Gre za dve povsem ločeni pravni vprašanji. Ali ima tožena stranka zahtevek do tožeče stranke na sklenitev servisne pogodbe, ni predmet tega postopka in ne more vplivati na izid tega postopka.

9Pravilno je pritožbeno stališče, da sme znamko uporabljati vsakdo, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatek ali nadomestne dele (točka c) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Sodba Sodišča ES v zadevi BMW zoper Deenik, je dala jasno interpretacijo zadevni določbi direktive, ki je bila tudi temelj za nastanek prej navedene določbe ZIL-1.

10Navedena določba ZIL-1 in sodba Sodišča ES se nanašata le na vprašanje, ali se sme pod predpostavkami točke c) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 uporabljati znamka kot takšna, če njen uporabnik nima sklenjene licenčne pogodbe ali sicer kakšnega drugega pogodbenega pravnega temelja. Na to vprašanje je odgovor pozitiven, kot je bila pravkar povedano. Pravica do uporabe znamke se torej nanaša na primer na položaj, v katerem bi nekdo, ki ni imetnik znamke, želel postaviti table, na katerih bi bila znamka. Če se pri tem drži omejitev iz prej navedene določbe, to sme storiti. Takšno upravičenje nastane za upravičenca že na temelju zakona, to je ZIL-1. Druga stvar pa je, ali se je ta spor sploh nanašal na takšno situacijo.

11Točka c) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 in direktiva, ki je bila podlaga za sprejem navedene določbe v ZIL-1 načeloma ne posegata v morebitna obstoječa pogodbena razmerja, kolikor se nanašajo na odstranitev konkretnih obeležij. Prav tako ne posegata v morebitna lastninska razmerja. In le za to v tem sporu sploh, glede na trditveno podlago, gre.

12Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločbo oprlo na 47. člen ZIL-1. O za odločitev bistvenih okoliščini, to je o pravni utemeljenosti odpovedi pogodbe, prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokazov. Glede na 2. stavek 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.

13Glede na trditve tožeče stranke je lahko pravni temelj za izročitev znakov predvsem Pogodba z agentom sama. Prvostopenjsko sodišče naj v novem sojenju najprej presodi, ali je bila pogodba odpovedana utemeljeno in o ostalih, s tem povezanih ugovorih tožene stranke.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji 3. odstavku 165. člena ZPP.