VSM Sklep II Kp 57267/2012

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega S.P. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 57267/2012 z dne 13. 4. 2017 obdolženega S.P. spoznalo za krivega storitev nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s petim in prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Po členu 57 KZ-1 mu je izreklo pogojno sodbo, s katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 416,91 EUR ter sodno takso v znesku 240,00 EUR po tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 71113 ter v višini 125,00 EUR po tar. št. 7402.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi, obdolženca pa oprosti obtožbe.

3Ker je zagovornik v pritožbi podal predlog, da pritožbeno sodišče njega in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče postopalo po določbi prvega odstavka 371. člena ZKP in sejo opravilo v navzočnosti obdolženca, njegovega zagovornika ter višjega državnega tožilca.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Zagovornik v pritožbi navaja, da je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave (člen 6 EKČP, člen 22 Ustave Republike Slovenije), ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo o zagovoru obdolženca oziroma stališčih obrambe o odločilnih dejstvih. Ničkolikokrat je bilo namreč zatrjevano, da je obdolženi naivno verjel R.P., da si honorarja, ki mu ga dolguje občina, ne sme nakazati na svoj račun, presoja takega zagovora obdolženca pa je izostala. Sodišče prve stopnje se ne opredeli do tega, da je obdolženi R.P. zaupal oziroma da ni dvomil v njegovo poštenost, da ni nikoli imel pomisleka, da bi kakorkoli ravnal narobe, kaj šele kaznivo ter da je zaupanje obdolženca glede zakonitega ravnanja P. temeljilo na ogledu, ki ga je ta užival v občini oziroma skupnosti, kot so to izpovedale priče D.K., O.G. in tudi M.M., pri čemer je bil slednji župan občine. O takem zagovoru obdolženca se sodišče prve stopnje doslej še ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe je tudi tokrat izostalo, da se je z nakazili prenehalo, ko je obdolženec posumil, da z njimi nekaj ni v redu, in sicer ko mu je R.P. rekel, naj mu denarja ne nosi na občino. Tako je izostala dokazna presoja zagovora obdolženca. Pomanjkljivi pa so tudi razlogi o krivdi obdolženca. V ponovljenem sojenju se namreč malomarnost (krivda) utemeljuje z ugotovitvami, da je obdolženec vedel, da so mu denarna sredstva nakazana iz TRR O. P. in da za nakazila ni bilo dejanske in pravne podlage, sodba pa nima razlogov o krivdi glede učinkov oziroma posledic obdolženčevega ravnanja, torej o obdolženčevem odnosu oziroma zavedanju o tem, da bo s svojim ravnanjem, ko bo nakazani denar dvignil in ga izročil R.P., zakril sledljivost nadaljnjega toka denarja.

6Na podlagi teh pritožbenih izvajanj pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjujoč, da napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar se nanaša na oceno zagovora obdolženca in da so razlogi popolnoma nejasni, kar se nanaša na obrazložitev krivde obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje.

7Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje se v napadeni sodbi dejansko ni opredelilo do tistega dela zagovora obdolženca, v katerem je zatrjeval, da je bil prepričan, da dela zgolj uslugo R.P. s tem, ko mu dovoljuje, da ta na obdolženčeva TRR nakazuje denarna sredstva, za katera je bil obdolženi prepričan, da predstavljajo honorarje za delo P., ki ga je ta opravil za občino, pa jih slednja, zaradi tega, ker je P. zaposlen na občini, ne more nakazati na P. TRR. V točki 6 obrazložitve napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč kot nesporno ugotavlja, da je obdolženi S.P. na svoja TRR, odprta pri Novi Ljubljanski banki d.d., prejel denar s strani O. P. v skupnem znesku 63.254,85 EUR in to v obdobju od 18. 4. 2007 do 22. 7. 2011, da je obdolženi vedel, da so ta sredstva nakazana iz TRR O. P., za katera sam ni izstavil računa, ker tudi ni opravil dela za O.P. ter da tako tudi ni bilo podlage za plačilo na njegov račun. V nadaljevanju obrazložitve v isti točki pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dejstvo, da bi obdolženi glede na svoje izkušnje in svojo strokovnost kot samostojni podjetnik in posebno glede na njegovo predhodno poslovanje z O.P., mogel in moral vedeti, da R.P. za nakazila denarja, ki so bila izvedena na obdolženčev račun, ni imel dejanske in pravne podlage, pa je obdolženi iz malomarnosti to prezrl. Z dvigi gotovine in njeno izročitvijo P. pa je zakril sledljivost nadaljnjega toka tega denarja. Dejanje je storil v krivdni obliki malomarnosti.

8Navedeni razlogi prvostopne sodbe ne vsebujejo celovite dokazne presoje zagovora obdolženca v smeri, ki jo izpostavlja pritožba, so pa povsem nejasni tudi glede krivde, s katero bi naj obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi po opravljeni spremembi obtožbe dne 20. 12. 2016, opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, še vedno nerazumljiv, saj v njem obstaja nasprotje v opisu krivde oziroma subjektivnega elementa obdolženčevega ravnanja. Tako se v opisu uvodoma navaja, da bi se obdolženi glede na svojo zrelost in osebne izkušnje moral in mogel zavedati, da je bil denar, ki je bil nakazan na njegova TRR, pridobljen s kaznivim dejanjem, v zadnjem delu opisa pa je navedeno, da je vedel, da gre za denar, ki ga je R.P. pridobival s kaznivim dejanjem na škodo O.P. O obdolženčevem nezavedanju ali zavedanju o deliktnem izvoru premoženja, za katerega se mu v opisu očita, da ga je sprejel in z njim razpolagal tako, da je opravil gotovinske dvige in s tem zakril sledljivost nadaljnjega toka denarja, se torej v opisu kaznivega dejanja navajata dve krivdni obliki, in sicer uvodoma krivdna oblika zavestne malomarnosti, ko se obdolžencu očita "da bi glede na svojo zrelost in osebne izkušnje se moral in mogel zavedati, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem", zatem pa krivdna oblika naklepa, ko se mu očita "da v zvezi s prejetimi nakazili, ni opravil nobene storitve ali izdobave blaga in je zato vedel, da gre za denar, ki ga je R.P. pridobival s kaznivim dejanjem na škodo O.P.".

9Očitno je, da je krivda, ki se očita obdolžencu, trd oreh tako za državno tožilstvo kot sodišče. Zaradi nejasnosti izreka prvostopne sodbe je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 57267/2012 z dne 4. 10. 2016, vendar modifikacija obtožbe ni odpravila nejasnosti v izreku, kar zadeva opis krivde obdolženca, navedeno pa ima za posledico tudi nejasnost razlogov napadene sodbe, ki se nanašajo na subjektivni element v modificirani obtožbi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. S prvo obtožbo se je obdolžencu očitalo kaznivo dejanje pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1, ki opredeljuje storilčevo naklepno ravnanje, v modificirani obtožbi, ki je povzeta v izrek sodbe, pa se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja iz petega odstavka istega člena, torej kaznivo dejanje povzročeno iz malomarnosti. V napadeni sodbi se tudi po pravilni presoji pritožbe nakazuje kot problematična tudi obrazložitev sodbe, ker se v razlogih o krivdi obdolženca sodišče prve stopnje opredeljuje le o obdolženčevem ravnanju in vedenju, kar zadeva deliktni izvor premoženja, ne opredeli pa njegovega krivdnega odnosa glede ravnanja, ki pripelje do posledice, to je do zakritja tako pridobljenega premoženja. V sodni praksi in pravni teoriji¹ se je izoblikovalo stališče, da je kaznivo dejanje po petem odstavku 245. člena KZ-1, storjeno iz (nezavestne) malomarnosti², kar se nanaša storilčevo zavedanje ali nezavedanje o deliktnem izvoru premoženja, njegov krivdni odnos do ravnanja, ki privede do posledice, to je do zakritja tako pridobljenega premoženja, pa je enak kakor v prvem odstavku 245. člena KZ-1, za katerega se je sodna praksa že opredelila, da ga je mogoče izvršiti z direktnim kot tudi eventualnim naklepom³. Pri presoji obdolženčeve krivde ne zadošča le ugotovitev glede njegovega védenja o izvoru njegovega premoženja, temveč so pomembne tudi nadaljnje ugotovitve o njegovem subjektivnem odnosu do ravnanja, s katerim se zakrije ali poskusi zakriti izvor premoženja. Gre torej za dvoplastno oceno storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, tako glede predhodnega dogajanja (izvor premoženja), kakor tudi nadaljnjega ravnanja (zakritje izvora premoženja). Zaključek o krivdni obliki po petem odstavku 245. člena KZ-1 mora tako temeljiti na celoviti presoji o obdolženčevem zavedanju o izvoru premoženja, kakor tudi o njegovem odnosu in zavedanju glede zakritja sledljivosti izvora premoženja, pri čemer za prvi del zadostuje krivdna oblika malomarnosti, v drugem delu pa mora obdolženi ravnati naklepno.

10Pritožba ima prav, ko pogreša razloge prvostopne sodbe, ki bi jasno opredelili krivdo obdolženca, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker krivda predstavlja eno od odločilnih dejstev, od katerega je odvisen obstoj kaznivega dejanja in njegova pravna opredelitev. Zaradi tega je bilo pritožbi potrebno ugoditi, pritožbeno sodišče pa je pri uradnem preizkusu napadene sodbe ugotovilo obstoj enake kršitve, ki se kaže v nerazumljivem opisu kaznivega dejanja, kar zadeva opis krivde obdolženca. Opis kaznivega dejanja mora biti jasen tako glede obdolženčevega subjektivnega odnosa glede deliktnega izvora denarja, kakor tudi glede njegovega subjektivnega odnosa do učinkov oziroma posledic razpolaganja s tem denarjem. Konkretizirana morajo biti tista dejstva, ki njegov odnos navzven, v objektivnem smislu opredeljujejo, pri čemer pritožbeno sodišče v izogib ponovni pomotni pravni opredelitvi obravnavanega kaznivega dejanja opozarja, da je kaznivo dejanje pranja denarja v KZ-1 uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarsko, da gre v primeru, kot je obravnavan, za kolektivno kaznivo dejanje in ne za nadaljevano kaznivo dejanje ter je zato pravna kvalifikacija po 54. členu KZ-1 nepravilna.

11Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, kritično presodilo preostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in s katerimi se pritožbo sodišče glede na naravo kršitev ni moglo ukvarjati, zatem pa bo o zadevi vnovič odločilo. To bo pa storilo pred popolnoma spremenjenim senatom.

12Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

¹ Mag. Damjan Florjančič "Pojem pranja denarja in nekatera vprašanja njegove kazensko pravne ureditve", predavanje Brdo pri Kranju 23. 9. 2014.
² Sodba VSL II Kp 75110/2010 z dne 8. 1. 2014
³ Sodba VS RS I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014