VSL sodba II Cp 3991/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2004 dalje. Hkrati je odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 824,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno pa, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala po prometni nesreči poklicati policijo in se sklicuje na določbe takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Poudarja, da se je prometna nesreča zgodila na avtocesti, povzročena je bila samo gmotna škoda, povzročitelj škode je bil tuj državljan, ki se je peljal na morje in je priznaval odgovornost za prometno nesrečo. Povzročitelj škode je neznan, ker ni izpolnil svojih obveznosti, ne pa zato, ker jih ni izpolnila tožnica, ker od njega ni zahtevala podatkov. Prav tako ni bila dolžnost tožnice aktivno iskati povzročitelja nesreče po prometni nesreči, saj bi se moral sam javiti policiji. Pojasnjuje, da ni izpolnila evropskega poročila oziroma ni zahtevala od povzročitelja prometne nesreče njegovih podatkov predvsem zaradi šoka in ker ni bilo videti nobenih zdravstvenih posledic. Če se zdravstvene težave po prometni nesreči ne bi pojavile, povrnitve nepremoženjske škode ne bi zahtevala. Nelogično je stališče sodišča, da bi morala predvideti, da se lahko zdravstvene posledice prometne nesreče pokažejo pozneje. Obravnavana prometna nesreča se ne more primerjati s prometno nesrečo, ki jo je imela pred tem (26. 7. 2003), ko v trenutku poškodbe vozila ni bila v vozilu. Življenjsko neprepričljiva je trditev sodišča, da ji ne verjame, da je bila v šoku, ker objektivne ugotovitve izvedenca dr. P. o mehanizmu nesreče in silah, ki so delovale nanjo, ne dajejo podlage za zaključek o tožničinem izrednem šoku. Gre za subjektivno okoliščino, ki je odvisna od osebnosti posameznika in kako oseba doživlja dogodek, ne pa od mehanizma nesreče. O intenzivnosti primarnega strahu in šoka bi lahko podal mnenje le izvedenec medicinske stroke. Izvedbo slednjega pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je zahtevek neutemeljen že iz drugega razloga. Na intenzivnost šoka na podlagi mnenja in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod sodišče ne more sklepati. S povzročiteljem nesreče se je pogovarjala o okoliščinah prometne nesreče in bi bili ti podatki lahko koristni, če bi želela kasneje z njim kontaktirati in ni šlo za običajne teme. Pogovarjala se je v tujem jeziku, saj se sicer ne bi mogla sporazumeti, sama pa dobro govori nemško. Iz njene izpovedi na glavni obravnavi 5. 3. 2008 je jasno razvidno, da je bila v šoku, saj je videla, da se bo zaletela v vozilo s čolnom, ki je začelo zavijati iz desnega na prehitevalni pas, po katerem je vozila s precejšnjo hitrostjo. Neupravičeno sodišče prve stopnje ni sledilo pričam A. in V. S., ki sta potrdili, da je bila prestrašena, da se je tresla in je bila v šoku. Če priča A. S. v razgovoru z zavarovalniškim delavcem ni omenjala šoka in le-ta tudi ni naveden v poročilu Z. z dne 19. 4. 2004, s tem ni izključena možnost in dejstvo, da je bila tožnica v šoku in da je priča to videla. V poročilu ni zapisano, da bi priča rekla, da tožnica ni bila v šoku. Tudi iz dejstva, da je odklonila pomoč prič S., ni mogoče z gotovostjo sklepati, da ni bila v hudem šoku. Ponudnici pomoči A. in V. S. sta vozilo ustavili na odstavnem pasu pred ostalimi vozili in se nista imeli časa prepričati, ali tožnica pomoč res potrebuje, kljub šoku, poleg tega pa je tudi nista pustili same. Ni mogoče trditi, da bi odklonila pomoč s strani voznika Opla, saj to ne izhaja iz nobenega dokaza in sodišče o tem lahko zgolj domneva.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica kot oškodovanka terja plačilo odškodnine za škodo od tožene stranke, ki na podlagi 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) odgovarja za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo.

6Za nesrečo, ki jo povzroči neznano vozilo, gre, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine primera (1). Oškodovanec mora dokazati obstoj okoliščin, ki so vplivale na njegovo ravnanje (npr. da ni bil sposoben komunicirati; razsodno razmišljati; da je zaradi poškodb potreboval takojšnjo zdravstveno pomoč, da je opustil dolžno skrbnost).

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi povzročitelj nesreče pobegnil in tudi ne, da podatkov, potrebnih za identifikacijo vozila, ki je tožnici povzročilo škodo, ni pridobila zato, ker je bila v šoku.

8Tožnica bistvenih kršitev določb postopka, ki so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne konkretizira (ne navaja obrazloženo, katera pravila pravdnega postopka je prekršilo sodišče prve stopnje). Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

9Sodišče prve stopnje je dovolj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da gre za neznano vozilo, za katero odgovarja tožena stranka na podlagi 39. člena ZOZP, je (že iz tega razloga) materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10Dokazno breme, da je škodo povzročilo neznano vozilo, je na strani tožnice in se svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na obveznosti, ki jih je opustil neznani voznik. Naziranje: „da je povzročitelj škode neznan, zato ker ni izpolnil svojih obveznosti, ne pa zato, ker jih ni izpolnila tožnica in ni od njega zahtevala podatkov“, pa je tudi sicer pravno zmotno.

11Tožnica je v postopku, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve) spreminjala trditve o tem, zakaj gre za neznano vozilo. Sprva je navajala, da je tožnik zbežal s kraja nesreče, ko je videl posledice svojega ravnanja. Kasneje, po že podanem odgovoru na tožbo (2), da s pridobivanjem podatkov in klicanjem policije ni želela še dodatno ogrožati ostalih udeležencev prometa na avtocesti. Nazadnje (na prvem naroku za glavno obravnavo 21. 5. 2007) pa, da zaradi šoka ni pomislila na svojo dolžnost in obveznost pridobiti podatke od povzročitelja nesreče.

12Tožnica v pritožbi ne izpodbija več ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je povzročitelj nesreče pobegnil, vztraja pa, da od povzročitelja ni pridobila potrebnih podatkov, ker (takrat še) ni vedela, da je poškodovana in ker je bila v šoku.

13V pritožbenem postopku je zato bistveno, ali je tožnica dokazala obstoj okoliščin, ki bi jo opravičevale k opustitvi pridobitve podatkov za identifikacijo vozila. Povedano drugače, ali je opustitev skrbnega ravnanja mogoče pripisati njenemu čustvenemu stanju po nesreči (šoku), kot vztraja v pritožbi. Sodišče druge stopnje se bo v nadaljevanju zato opredelilo le do pritožbenih trditev, ki se nanašajo na to vprašanje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje oprto na pravilno in popolno oceno izvedenih dokazov, ki je tožnica s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti.

15Sodišče je ugotovilo obstoj naslednjih pravno odločilnih okoliščin:

- da je do nesreče prišlo na avtocesti, ker je (po trditvi tožnice) neznano osebno vozilo z motornim čolnom na prikolici nenadoma zavilo na prehitevalni pas, po katerem je vozila;

- da je (po trditvi tožnice) v izogib trčenju začela močno zavirati, pri čemer je s prednjim blatnikom trčila v zaščitno ograjo na levi strani prehitevalnega pasu;

- da sta po nesreči s povzročiteljem vozili ustavila na odstavnem pasu;

- da se je tožnica s povzročiteljem deset minut pogovarjala v nemščini in ugotovila, da je iz Avstrije in da potuje z otrokom na morje;

- da je (po trditvi tožnice) avtomobil imel le prasko, tožnica pa (takrat) še ni čutila posledic (kasneje) ugotovljenih poškodb (po navedbi v tožbi je tožnica dobila distensio musculatorom colli);

- da tožnica ni dokazala, da zaradi šoka po nesreči ni pridobila podatkov, potrebnih za identifikacijo povzročiteljevega vozila.

16Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da zaradi šoka ni pridobila podatkov potrebnih za identifikacijo vozila. V prid stališču sodišča prve stopnje nedvomno govori dejstvo, da se je tožnica po nesreči deset minut pogovarjala s povzročiteljem, kot navaja sama. V pogovoru je izvedela, od kod prihaja in kam odhaja. Ni pomembno, ali se je pogovarjala v slovenščini ali nemščini, ki jo, kot je sama povedala, dobro obvlada. Če tožnica, kot bi se lahko razumelo njeno pritožbeno razlogovanje, podatkov ni zahtevala, ker takrat še ni čutila, da je poškodovana oziroma ni vedela, da bo uveljavljala odškodnino, pa to ne more biti razlog, da (sicer) znano vozilo postane neznano, oziroma, da uveljavlja odškodnino iz naslova neznanega vozila.

17Priči A. in V. S. sta, kot poudarja v pritožbi, res potrdili, da je bila tožnica po nesreči vsa iz sebe, da se je tresla, da je delovala zelo prestrašena in bila v šoku, vendar jima sodišče prve stopnje ni verjelo. Sodišče prve stopnje je imelo neposreden vtis ob zaslišanju, za povrh pa priči v pisni izjavi (napisali sta jo na pobudo tožnice) in v razgovoru z zavarovalniškim delavcem (prilogi B2 in B6), nista omenjali čustvenega stanja (šoka) tožnice. Dejstvo, da priči pred zaslišanjem na sodišču tega nista omenjali, samo po sebi, kot navaja pritožnica, ne bi nudilo podlage za zaključek, da tožnica ni bila v šoku, vendar pa se izkaže dokazna ocena sodišča prve stopnje, v povezavi z drugimi dokazi, za pravilno. Nedvomno, če bi bila v takem stanju, kot sta prikazovali priči, tožnica ne bi bila sposobna deset minutnega pogovora s povzročiteljem nesreče. Ponudniki pomoči pa bi, kljub njeni odklonitvi pomoči, nedvomno poskrbeli za ustrezno pomoč. Tudi, če bi držala navedba tožnice v pritožbi, da sta priči A. in V. S. vozilo ustavili na odstavnem pasu pred ostalimi vozili in se nista imeli časa prepričati, ali tožnica pomoč res potrebuje, pa je tožnica sama povedala, da je odklonila pomoč, ki jo je ponudil tudi voznik Opla. Neumestna je zato njena pritožbena trditev, da lahko sodišče o tem zgolj domneva, saj to ne izhaja iz nobenega dokaza. Res bi o intenzivnosti šoka, kot uveljavlja pritožnica, mnenje lahko podal le izvedenec medicinske stroke, vendar ga tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje (v ta namen) ni predlagala (predlagala ga je le v zvezi z višino nepremoženjske škode). Sodišče prve stopnje o višini škode ni odločalo, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker tožnica ni dokazala, da je škodo povzročilo neznano vozilo (tega tudi v pritožbi ni uspela izpodbiti), zato je sodišče prve stopnje pravilno, kot nepotreben, zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke.

18Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1235/2008 z dne 19. 4. 2012

(2) V odgovoru na tožbo (1. točka) se je toženec med drugim skliceval na s tožnico opravljen razgovor, v katerem je povedala, da sta se po nesreči oba s povzročiteljem ustavila na odstavnem pasu in je ugotovila, da je soudeleženec iz Avstrije in da je potoval na morje.