VSC sodba Cp 601/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 2.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za 600,00 EUR je zavrnilo. Odločilo je še o stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči odškodninsko odgovorna, saj jo je poškodovala dne 21. 5. 2004 s strani toženca. S kazensko sodbo K 151/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 189/2009 z dne 3. 11. 2009 pa je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Ugotovilo je, da zahtevek ni zastaral. Ker v konkretnem primeru veljajo zastaralni roki kot za zastaranje kaznivega dejanja in v času kazenskega postopka zastaralni rok v zahtevku po odškodnini ni tekel, zahtevek ni zastaral. Nato je odmerilo odškodnino po višini in je prisodilo tožniku za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 1.700,00 EUR, za strah 800,00 EUR in 400,00 EUR zaradi okrnitev osebnostne pravice s posegom v telesno in duševno celovitost tožeče stranke. Ugotovilo je namreč, da je toženec tožnici prizadejal z leseno palico prelom proksimalne bližnje prstnice levega prsta. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi ponovno izpostavlja, da je že potekel rok za absolutno zastaranje pregona za kaznivo dejanje, ki predstavlja temelj za predmetno odškodninsko tožbo, tožba pa ni bila vložena znotraj trimesečnega roka od pravnomočnosti obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Po enotni sodni praksi se za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku zastaralni rok za odškodninsko terjatev pretrga. V kolikor je upnik po sodišču napoten naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku in v kolikor tako tožbo vloži v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Tožnica pa tožbe ni vložila znotraj trimesečnega roka, ki se je iztekel 17. 2. 2010, ampak je sodišče tožbo prejelo dne 13. 7. 2010, zato je tožničin zahtevek zastaran. V kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo ugovoru zastaranja, pa tožena stranka izpostavlja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti tožničinega soprispevka k nastalemu dogodku. Sodišče se nepravilno sklicuje na to, da verbalnega konflikta ni mogoče oceniti kot tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Toženec je normalno zaprosil tožničinega sina, naj ne poseda pred vhodom v njegovo stanovanje ter tam rezbari palice, pljuva in kadi, s čimer je njen sin A. soglašal dokler ni prišla tožnica in dejala, da ima njen sin vso pravico tam sedeti, pljuvati in kaditi ter še sama sedla poleg njega, medtem ko je sin želel mirno iti. Tako je prispevek tožnice k škodnemu dogodku vsaj 80 %. In sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil sin tožeče stranke pravnomočno obsojen za povzročitev hude telesne poškodbe na škodo tožene stranke. Prav tako je zahtevku sodišče prve stopnje ugodilo v previsokem znesku. Oprlo se je sicer na mnenje izvedenca medicinske stroke S. K. F., pri čemer pa tožena stranka izpostavlja, da toženec tožnice ni nikoli udaril po glavi. Ta trditev je popolnoma neizkazana, predpisana niso bila nikakršna protibolečinska sredstva, tožnica ni bila v bolniškem staležu. Tožnica ni doživljala intenzivnega sekundarnega strahu za izid zdravljenja in tudi ni prestajala primarnega strahu. Tožnica ni bila v dogodku resneje poškodovana. Kar se tiče zmanjšanja življenjske aktivnosti, se tožena stranka strinja s prvostopnim sodiščem v delu, kjer ugotavlja, da tožeča stranka ni utrpela trajne funkcionalne motnje s strani tožeče stranke. Zatrjevana izguba moči levice, izpadanja drobnih predmetov in omrtvičenja prvih treh prstov levice, po mnenju izvedenca ne more biti v zvezi z utrpljeno poškodbo, kar potrjujejo tudi klinične preiskave z dne 15. 1. 2011. Tožena pa se ne strinja z ugotovitvijo sodišča in določitvijo odškodnine tožeči stranki za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice s posegom v telesno in duševno celovitost. V tem delu tudi oporeka izvedenskemu mnenju izvedenca. Izvedenec je pojasnil na glavni obravnavi dne 14. 4. 2011, da njegova naziranja niso podprta z nobeno medicinsko dokumentacijo, zaradi česar bi moralo sodišče zahtevek iz tega naslova zavrniti. Sodišče prve stopnje je s tem zmotno uporabilo določbe člena 171 OZ in je tožeči stranki določilo celotno odškodnino, pri tem pa je spregledalo namen odškodnine in ni v celoti upoštevalo pomena prizadete dobrine kot je bilo tekom postopka izkazano. Prav tako je zmotno ugotovilo, da pri tožeči stranki ne gre za soprispevek, zato toženi stranki posledično pripada nižja odškodnina. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je najprej pravilno opredelilo do ugovora tožene stranke glede zastaranja zahtevka tožeče stranke, v katerem je navajala, da je potekel rok za absolutno zastaranje kazenskega pregona in da bi morala tožnica, ki je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, odškodninski zahtevek vložiti v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi pravilno ugotovilo, da člen 353 OZ določa, da odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem zastara, ko poteče čas, ki je bil določen za zastaranje kazenskega pregona. Kazenski pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ RS zastara v petih letih. Absolutni zastaralni rok pa znaša deset let. Kaznivo dejanje je bilo storjeno 21. 5. 2004, kazenska sodba je bila izdana dne 17. 3. 2009, pravnomočna je postala 3. 11. 2009, tožba je bila vložena 13. 7. 2010, torej znotraj desetletnega absolutnega zastaralnega roka po določbi člena 353 OZ v zvezi z določbami Kazenskega zakonika, ki urejajo zastaranje kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Po določbi člena 353 ZPP (odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem) v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, to pa je desetletni zastaralni rok. Pretrganje in zastaranje kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranje odškodninskega zahtevka. Glede navedb tožene stranke, da bi tožnica morala vložiti odškodninsko tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločitve o napotitvi na pravdo pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da to velja v primeru, ko se kazenski postopek konča z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe ali sklepa o ustavitvi postopka, sicer pa je potrebno upoštevati zastaralni rok, ki je predpisan za zastaranje storitve kaznivega dejanja.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko ni ugotovilo soprispevka tožene stranke k nastalemu škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo, ker je toženca motilo, da tožnica in njen sin sedita na stopnicah pred njihovim vhodom v stanovanje. To je toženca razjezilo, da je šel v stanovanje po palico in je z njo udaril tožnico po roki. Ravnanje tožene stranke tako sodišče prve stopnje pravilno ni ocenilo kot tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka, četudi je bil verbalni konflikt povod za nadaljnje protipravno ravnanje toženca, pa le-tega ni mogoče opredeliti kot soprispevek. Torej sodišče prve stopnje meni, da je toženec imel dovolj časa, da premisli o svojem ravnanju predno se je spustil v fizično obračunavanje s tožnico, saj je prišel iz stanovanja s palico in je nato udaril tožnico, ne da bi ga le-ta neposredno pred samim udarcem kakorkoli izzivala. Kar se je dogajalo med njim in tožničinim sinom po poškodovanju tožnice, pa ni pravno relevantno za ugotavljanje soprispevka tožnice k škodnemu dogodku. Tako tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni podan soprispevek tožnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi naj tožnica utrpela tudi odrgnino na levem temenu, torej naj bi zadobila tudi poškodbe na glavi. Sodišče je v tej zvezi sledilo objektivnemu mnenju izvedenca medicinske stroke, ki takšne poškodbe ni ugotovil in je zato sodišče prve stopnje nato odmerilo pravično denarno odškodnino le zaradi posledic preloma proksimalne bližnje prstnice levega prsta. V tej zvezi je ugotovilo fizične bolečine. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo nobenih neugodnosti in bolečin v zvezi z udarcem po glavi kot to zmotno navaja pritožba. Tožnica je tudi jemala naklofen, to je sredstvo za lajšanje bolečin in tudu v tej zvezi pritožbene navedbe niso utemeljene. Dejstvo, da tožnica ni koristila možnosti bolniškega staleža, pa ne vpliva na sam obseg in stopnjo fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnica je na zadovoljiv način pojasnila zakaj je morala v službo in je morala opravljati svoje delo kljub bolečinam v prstu, kar je dejansko še pomenilo večje neugodnosti med zdravljenjem. Tudi odškodnina prisojena v znesku 1.700,00 EUR za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je pravična, pri čemer je potrebno poudariti zelo dolgo obdobje bodočih telesnih bolečin, ki bodo trajale tudi še v bodočnosti (člen 182 OZ).

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zadobila kratkotrajen primarni strah in sekundarni strah, ki je trajal tri dni. Da se na kirurško kontrolo dne 28. 5. 2004 ni zglasila, ne vpliva na trajanje sekundarnega strahu, ker je pred tem pozivom že izzvenel. Po sodišču prve stopnje je prisojena odškodnina v znesku 800,00 EUR za strah je pravična denarna odškodnina, saj ne gre spregledati dejstva, da je toženec tožnico napadel z leseno palico dolžine preko enega metra in debeline 4 do 5 centimetrov.

Sodišče prve stopnje tožnici za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prisodilo odškodnine, kot to zmotno misli pritožnik.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino tudi za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, s posegom v telesno in duševno celovitost tožnice. Za takšno odločitev je imelo oporo v materialnem pravu in sicer v določbi člena 179 OZ. Sodišče prve stopnje je tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno napolnilo pravni standard kršenja osebnostne pravice do nedotakljivosti njene duševne celovitosti, s posegom v njeno osebnostno pravico. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in zlasti izpovedbe tožnice kar pritožba pozablja, ocenilo, da je utrpela v tem dogodku precejšnje ponižanje ko jo je kot odraslo žensko pretepel moški s palico. Zaradi tega še vedno duševno trpi in to bo trajalo tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje se torej ni oprlo samo na mnenje izvedenca, pri čemer sodišče druge stopnje poudarja, da tožnik ni ponudil nasprotnega dokaza, na primer z drugačnim mnenjem ustreznega izvedenca. Toženec je torej posegel v telesno in duševno celovitost tožnice, zaradi česar se je počutila ponižano in obupano in se toženca boji. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo tožnici, da so ji neprijetna srečanja s tožencem, ki ga mora vsakodnevno srečevati. Okrnitev pravice osebnosti s telesno poškodbo je pravno priznana škoda. OZ varuje splošne osebnostne pravice, ki zajema raznovrstne osebnostne pravice kot so pravice do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega življenja, itd. Telesna poškodba lahko hkrati pomeni tudi poseg v telesno in tudi duševno integriteto, kar oškodovanca opravičuje, da lahko zahteva odškodnino iz tega naslova, ne more pa zahtevati isto odškodnino iz večih naslovov (primerjaj sodbo VS RS II Ips 276/2009). Sama kršitev osebnostne pravice sicer ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, njene posledice se morajo manifestirati v obliki pravno priznane škode. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice se priznava, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Kako se kažejo duševne bolečine oškodovanca, njihova stopnja in trajanje, se ugotavlja v vsakem primeru posebej, v ta namen so dopustna vsa dokazna sredstva, v sodni praksi pa je največkrat uporabljen dokaz za presojo duševnega trpljenja, zaslišanje stranke, saj je za presojo ključno osebno dojemanje oškodovanca (primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 275/2009). Po zaključku sodišča druge stopnje je torej v konkretnem primeru moč verjeti oškodovanki, to je tožeči stranki, da je prišlo do takšnega posega v njeno osebnostno pravico, da ji gre pravica do denarne odškodnine po členu 179 OZ. Po višini pa ta odškodnina ni pretirana in v znesku 400,00 EUR, predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova.

Tako se izkažejo vse pritožbene navedbe toženca za neutemeljene in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določila 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).