VSRS Sklep X Ips 371/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Tožena stranka na revizijo ni podala obrazloženega odgovora, Vrhovnemu sodišču zgolj predlaga, da revizijo zavrne.

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo inšpektorice za okolje Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor – Območne enote Koper, št. 06113-426/2010-14 z dne 22. 6. 2010, s katero je revidentu, ki upravlja odlagališče za nenevarne odpadke ..., naložila, da mora najkasneje do 30. 9. 2010 zagotoviti, da se bodo na tem odlagališču odlagali samo tisti komunalni odpadki, ki bodo predhodno obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz Priloge 1 Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 32/06 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba) ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme (1.1 točka izreka odločbe, očitno pomotoma navedena kot 1.2 točka izreka odločbe), takoj prenehati z odlaganjem mulja iz komunalne čistilne naprave ... (1.2 točka izreka odločbe, ki je revident ne izpodbija) ter o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorico, ki je odločbo izdala (2. točka izreka odločbe), odločila pa je še, da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka odločbe) in da stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka odločbe). Tožena stranka je revidentovo pritožbo z odločbo, št. 0613-24/2010-2 z dne 18. 10. 2010, kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in odločila, da se stroški pritožbe ne priznajo (2. točka izreka odločbe).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Revident v reviziji zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je, kot navaja, v tem, da „tožena stranka upravljavcem odlagališč po celotni državi z grožnjo denarnih kazni nalaga obdelavo odpadkov, čeprav je to objektivno in tehnično nemogoče, ker država in občine niso izpolnile svojih obveznosti iz Zakona o varovanju okolja (v nadaljevanju ZVO) in niso zagotovile tehničnih pogojev za obdelavo ogromnih količin mešanih komunalnih odpadkov, ki se dnevno zberejo na območju države“.

8Tako izpostavljeno vprašanje pa ni izpostavljeno na način iz 5. točke obrazložitve tega sklepa, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da z izpodbijano odločitvijo (glede odlaganja predhodno obdelanih komunalnih odpadkov) prvostopenjski upravni organ revidentu ni naložil obdelave teh odpadkov, temveč je odločil le, da mora revident kot upravljalec odlagališča za nenevarne odpadke zagotoviti odlaganje (zgolj) tistih odpadkov, ki bodo predhodno obdelani po v odločbi navedenih postopkih.

9Drugo vprašanje, ki ga revident izpostavlja v zvezi z dovoljenostjo revizije, je vprašanje, „na kakšen drug način, ki ga sodišče prve stopnje ni pojasnilo, je mogoče brez ustreznih naprav in objektov obdelati tisoče ton komunalnih odpadkov, da bo zadoščeno predpisani referenčni shemi postopkov njihove obdelave“.

10To vprašanje pa ni pravno, temveč dejansko vprašanje, ki se nanaša na tehnične rešitve, tovrstna razlaga pa ni predmet sodnega odločanja. Da obstajajo druge tehnološke rešitve, pa izhaja iz določbe tretjega odstavka 5. člena Uredbe, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe in sodbe sodišča prve stopnje, namreč, da se za obdelane poleg odpadkov, obdelanih po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz Priloge 1 Uredbe, štejejo tudi komunalni odpadki, obdelani po (drugih) postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz referenčne sheme obdelave. Revident tako ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12Revident v zvezi s tem navaja, da mu je bila izrečena denarna kazen v znesku 10.000 EUR in če odpadkov ne bo obdelal, bo sledilo prisiljevanje z novimi kaznimi (20.000 EUR, 40.000 EUR). Ker mešanih komunalnih odpadkov, ki se dnevno zbirajo na območju odlagališča, ni mogoče obdelati na predpisan način, ostane še možnost, da jih revident obdela preko družbe A., d. o. o., za okrog 880.000 EUR za 10.000 ton (88,00 EUR za tono), ta strošek pa bi, glede na to, da so cene zbiranja in odlaganja odpadkov pod nadzorom, v vsakem primeru pomenil uničenje revidenta. Pri tem je tudi vprašljivo, ali je obdelava, ki jo nudi A., d. o. o., ustrezna in ali so prevozi odpadkov preko celotne države v ... ustrezni z vidika varovanja okolja.

13V obravnavani zadevi gre za izrek inšpekcijskega ukrepa in ne za izvršilni postopek, v katerem bi se lahko, če revident kot zavezanec do roka ne bi v celoti izpolnil obveznost na podlagi izvršljive odločbe, opravila izvršba s prisilitvijo z uporabo denarne kazni, ki jo navaja revident. Sicer pa revident kljub ponudbi družbe A., d. o. o., ki jo je priložil reviziji, ni izkazal, da ta ponudnik edini opravlja tovrstne storitve, niti da bo količina odpadkov, potrebnih obdelave, znašala 10.000 ton, niti da bi strošek 88,00 EUR za tono odpadkov pomenil revidentov propad. S pavšalnimi navedbami torej ni izkazal, da so posledice izpodbijane odločitve zanj zelo hude, zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

15Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).