VSL sodba PRp 637/2010

Pritožbi predlagateljice postopka PPP se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil postopek proti obdolžencu zaradi prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), zaradi pomanjkanja dokazov, ustavljen.

Proti izpodbijani sodbi se je predlagateljica postopka pritožila in v pritožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je bilo lastniku vozila vročeno obvestilo o prekršku, v katerem je bil opozorjen na določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Obdolženi je sicer odgovoril s podatki o tujcu iz Ria, s čemer pa po presoji prekrškovnega organa ni z ničemer dokazal, da inkriminiranega dne ni vozil osebnega avtomobila in prekoračil dovoljeno hitrost. Prav tako v omenjenem odgovoru ni navedel, da je bil točno tega dne na Dunaju, kot je navedel v svoj zagovor na sodišču in tudi ni priložil nobenega dokaza o obisku Dunaja (račun, vstopnica itd.). Zato predlagajo, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za odgovornega inkriminiranega prekrška in mu izreče globo in stransko sankcijo 18 kazenskih točk ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek, na katere mora višje sodišče, glede na določilo 159. člena ZP-1, paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da je pritožba predlagateljice postopka utemeljena in da je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka proti obdolženemu, zaradi prekrška iz d. točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, preuranjena in da sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni izvedlo vseh razpoložljivih dokazov.

Pravilna je ugotovitev predlagateljice postopka v pritožbi, da s tem, ko je obdolženi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje le navedel, da on ni vozil svojega vozila, ker je bil tega dne na Dunaju in da je vozilo posodil J. iz Ria, ki je bil takrat na obisku v Sloveniji, še ni predložil takih razbremenilnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da v konkretnem primeru ni bil voznik svojega vozila in da ni storil inkriminiranega prekrška. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi U-I-295/05-38, izdani 19. 6. 2008, ugotovilo, da se od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni upravljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Predložiti mora torej razbremenilne dokaze, s katerimi izkazuje razumen dvom glede domnevnega dejstva, in se odgovornosti za prekršek razbremeni tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška.

Tudi po oceni višjega sodišča obdolženec s tem, ko je navedel, da je bil ta dan na Dunaju (kar je potrdila tudi priča R.) in da je njegovo vozilo vozil J. iz Ria, ki je prišel na obisk k njegovim staršem čez velikonočne praznike in je 14 dni bival na njegovem domačem naslovu, še ni verjetno dokazal, da ni bil voznik svojega osebnega avtomobila oziroma sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh razpoložljivih dokazov, da bi se ugotovila resničnost obdolženčevih trditev. V 233. členu ZVCP-1 je uzakonjena predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevnega dejstva, kar je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo. Lastnik vozila mora za svoje trditve, da ni bil voznik vozila navesti pravno relevantne dokaze, pri čemer mora tako obstoj kot tudi pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (le v takem primeru je namreč izvedba dokaza obvezna), obdolženi pa zgolj z izjavo, da je vozil J. iz Ria, še ni zadostil temu dokaznemu bremenu, saj ni predložil nobenih dokazov, da je tujec inkriminiranega dne res prebival v Republiki Sloveniji.

Zato je višje sodišče pritožbi predlagateljice postopka ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, s tem, da sodišče opravi še poizvedbe pri PP, ali je bil tujec J. prijavljen za bivanje v Republiki Sloveniji na naslovu obdolženčevih staršev, pri katerih je po zatrjevanju obdolženca tujec bival 14 dni. Po določbi tretjega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001) se mora tujec, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in se ne nastani v turističnih in gostinskih objektih, sam prijaviti policijski postaji v roku treh dni po prehodu državne meje oziroma po spremembi nastanitve, odjaviti pa pred odhodom. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje ali je J. inkriminiranega dne res bival v Republiki Sloveniji, bo šele sodišče lahko ocenilo tudi verodostojnost priče R., ki je potrdila obdolženčeve navedbe v tem, da sta bila inkriminiranega dne na Dunaju, torej da se v času storitve prekrška obdolženec ni nahajal na kraju storitve prekrška, in ugotoviti, v skladu z načelom proste presoje dokazov, ali je obdolženi z izvedbo tega dokaza izkazal razumen dvom glede domnevnega dejstva. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloči.