VSL sodba I Cpg 509/2010

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica 1/3 nepremičnine parc.št. 690 in parc.št. 691, vl.št. 487 k.o. x. in da ji tožena stranka izstavi za vknjižbo primerno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoč vpis lastninske pravice do 1/3 na navedenih nepremičninah. Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe št. 17/95-P-MF z dne 19.12.1995 in aneksa k tej pogodbi z dne 19.12.2001, ter ugotovitev, da je tožena stranka lastnica celotne nepremičnine, na katero se nanaša tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v sporu ni uspela. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Navaja, da je predlog za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini vložila in da je bil podpis stečajnega dolžnika na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred dnem začetka stečajnega postopka oziroma pred njegovo objavo in da je zato pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. S predlogom za vknjižbo je bila seznanjena tudi tožena stranka, ki je s predlogom modifikacije zahtevka tožeči stranki dejansko priznala njen lastniški delež. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (2. točka izreka sodbe). Prvostopnemu sodišču predvsem očita, da se do ničnostnih razlogov, ki jih je uveljavljala zoper kupoprodajno pogodbo in aneks, ni opredelilo, zato sodbe v izpodbijanem delu niti ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

Predmet tožbenega zahtevka je izločitvena pravica na nepremičnini - 1/3 poslovnostanovanjske hiše na M. 3 v Ljubljani, ki jo je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko in na ugotovitev katere je bila tožeča stranka napotena po tem, ko je stečajna upraviteljica to pravico prerekala. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v trenutku začetka stečajnega postopka, ki se je začel na dan, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča (1. odst. 103. člena ZPPSL), v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica 1/3 navedene nepremičnine. Tega pritožba niti ne izpodbija. Tudi ne izpodbija iz listin v spisu razvidnega dejstva, da je bil predlog za vpis v zemljiško knjigo vložen dne 4.11.2003, kar je po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko dne 28.10.2003. Datum objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS, na katerega se sklicuje pritožnica, je v obravnavani situaciji irelevanten.

Učinke začetka stečajnega postopka na zemljiškoknjižni postopek je v tem času urejal 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003, velja od 16.9.2003), ki je razveljavil 3. odst. 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in spr.), po katerem je mogoče vknjižbo pravic na nepremičnini na podlagi predlogov, ki jih zemljiškoknjižno sodišče prejme po začetku stečajnega postopka, dovoliti le v primeru, če je bil na zemljiškoknjižnem dovolilu podpis overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka oziroma, če je bil notarski zapis sestavljen pred dnevom začetka stečajnega postopka (3. točka 3. odst. 94. člena ZZK-1). Citirano določilo torej določa pogoje za veljavnost oz. dopustnost izvršitve razpolagalnega posla (vpisa v zemljiško knjigo) v stečajnih postopkih, ki je nujen za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla. Res ni nujno, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, da bi moral biti vpis v zemljiško knjigo pred začetkom stečajnega postopka že opravljen, in z razliko od prej veljavne ureditve iz 3. odst. 111. člena ZPPSL se tudi ne zahteva, da bi moral biti predlog za vpis vložen pred dnem začetka stečajnega postopka. Vendar pa tožeča stranka ni izkazala, da so bili na zemljiškoknjižnem dovolilu podpisi strank overjeni pred dnem začetka stečajnega postopka (kupoprodajna pogodba in aneks pa nesporno nista bila sestavljena v obliki notarskega zapisa). Ker pogoji za veljavnost oz. izvršitev razpolagalnega pravnega posla (vpisa v zemljiško knjigo) pred začetkom stečaja niso bili izpolnjeni, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Manjkajočega razpolagalnega posla po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ne more več izpeljati, pač pa z njim v zvezi nastopijo pravne posledice, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno opisalo.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je bila zato pravilna. Ostali pritožbeni razlogi so za odločitev v zadevi nerelevantni in se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo. Ker v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ni našlo razlogov v škodo izpodbijane sodbe, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da je bila (nasprotna) tožba na ugotovitev, da je nepremičnina, na katero se nanaša ta gospodarski spor, last tožene stranke, nepotrebna glede na to, da je tožena stranka že ves čas zemljiškoknjižna lastnica celotne nepremičnine. Ne-spornost njene lastninske pravice na celotni nepremičnini pa se je obravnavala v okviru tožbenega zahtevka, zato tožena stranka za nasprotni ugotovitveni zahtevek, tudi iz razloga odstranitve vsakršnega dvoma v njeno lastništvo, ni imela pravnega interesa.

Pravnega interesa pa tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča nima več niti za del tožbe, s katero je uveljavljala ničnost zavezovalnega posla, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila pravico do vknjižbe v zemljiško knjigo.

Pravni interes predstavlja splošno procesno predpostavko, ki mora biti izrecno podana za dopustnost vsake ugotovitvene tožbe; izkazuje se v pravni koristi, ki jo stranka lahko pričakuje v posledici ugodilne sodbe. Če takšne koristi ni, stranka ni upravičena do sodnega varstva.

Vsak zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine (kar tožena stranka je) ima v načelu pravni interes na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, na podlagi katere bi pravico do vknjižbe lastninske pravice lahko pridobila neupravičena oseba, saj bi ugodilna sodba tej osebi takšen vpis preprečila. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka ne samo da ne more več doseči vpisa v zemljiško knjigo (t.j. izvedbe razpolagalnega posla), pač pa tudi ne more več uveljavljati nobenih zahtevkov iz prej sklenjenega zavezovalnega pravnega posla. Zato je odločanje o njegovi veljavnosti nepotrebno.

Kot je pojasnilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, se je zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka in njegovega učinka na terjatve upnikov, obligacijski pravni nedenarni zahtevek na izstavitev za vknjižbo primernega zemljiškoknjižnega dovolila spremenil v denarno terjatev po cenah na dan začetka stečajnega postopka (112. čl. ZPPSL). Ta terjatev, ki jo vsebinsko predstavlja denarna vrednost 1/3 nepremičnine na dan začetka stečajnega postopka, izvira iz zavezovalnega pravnega posla in bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku zoper toženo stranko tudi pravočasno prijaviti. Ker po ugotovitvah prvostopnega sodišča tega ni storila, te terjatve ne bo mogla več uveljavljati v nadaljevanju stečajnega postopka zoper toženo stranko (če pa bi jo prijavila, bi jo morala tožena stranka prerekati). V nobenem primeru tožena stranka tako nima pravnega interesa za vodenje pravde na ugotovitev ničnosti pogodbe, saj ji morebiten uspeh v tej pravdi ne bi prinesel nobene pravne koristi. Praviloma je treba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk tožbo sicer zavreči in ne zavrniti, vendar pa gre v takem primeru le za relativno kršitev pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, na takšno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato ob zavrnitvi pritožbe v sodbeni izrek ni posegalo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, vsaka od njiju nosi svoje pritožbene stroške.