VSL sodba I Cpg 489/2010

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 2006/00072, z dne 18. 04. 2006 v 1. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.022,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 2006/00072, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo obveznosti iz dveh računov za dobavljeno blago. Tožena stranka je zanikala obveznost iz vtoževanih računov, sklicujoč se na neobstoj pogodbene podlage, prav tako pa je zanikala, da bi tožena stranka dejansko prevzela blago po vtoževanih računih. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni navedla zadostnih relevantnih trditev glede dejstev, iz katerih bi bilo sklepati na obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na dokazanost upniško-dolžniškega razmerja na podlagi predloženih računov in dobavnic s strani tožeče stranke. Ker je tožena stranka zanikala pogodbeno podlago za vtoževane račune, je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede temelja tovrstne obveznosti. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na nezanikanje obstoja poslovnega sodelovanja s strani tožene stranke. Res je, da tožena stranka v postopku ni zanikala, da je med pravdnima strankama obstajalo poslovno sodelovanje, vendar je tožena stranka izrecno zatrjevala, da je bilo poslovno sodelovanje v obratni smeri, kot ga zatrjuje tožeča stranka glede na vtoževane račune. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je bila v poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama ona dobavitelj tožeči. Ker je tožena stranka zanikala, da je podpis na dobavnicah, ki jih je v dokazne namene predložila tožeča stranka, bil podan s strani pooblaščene osebe tožene stranke, je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme za utemeljitev pogodbene podlage vtoževane obveznosti. Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da je bilo ob tako podanih navedbah pravdnih strank trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke, ki naj bi morala dokazovati neobstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Ob zanikanju pogodbene podlage s strani tožene stranke, je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede dejstev, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj pogodbene podlage med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da bi tožeča stranka glede na ugovore tožene stranke morala ponuditi trditve tako glede sklenitvene faze pogodbe, to je glede naročila s strani tožene stranke za dobavo blaga, ki je predmet vtoževanih računov, kakor tudi glede opredelitve, kdo naj bi v imenu tožene stranke prevzel blago, ki ga je tožeča stranka izkazovala na predloženih dobavnicah, za katere je tožena stranka zanikala, da bi bile podpisane s strani oseb, pooblaščenih za zastopanje tožene stranke. Glede na podano trditveno podlago pravdnih strank je zato zmotno pritožbeno sklepanje, da je tožeča stranka zgolj s predložitvijo listin dokazala obstoj terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi očita tudi, da je sodišče presojo dokaznih listin izvedlo v nasprotju z dokazi, s čimer naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Takšnega nasprotja pritožnica ne pojasni. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo zaslišanja nekdanje direktorice T. glede obstoja poslovnega sodelovanja in obstoja obveznosti tožene stranke napram tožeči stranki. Izvedba dokaza z zaslišanjem prič je namenjeno za dokazovanje zatrjevanih dejstev s strani pravdnih strank. Z dokaznim predlogom pravdna stranka ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, ki bi jo morala posamezna stranka ponuditi za utemeljitev svojega zahtevka ali ugovora v postopku. Enako velja tudi za pritožbeni očitek za neizvedbo zaslišanja priče B. P.. Tožeča stranka je v zvezi z njim predložila zgolj njegov dopis (A10) toženi stranki v imenu tožeče stranke, v katerem se sklicuje na utemeljenost vtoževanih računov. Takšen dopis, ki je enostranska listina tožeče stranke sam po sebi ne more izkazovati obstoja pogodbene podlage vtoževanih računov. Tudi pritožbeno sklicevanje, da bi ta priča lahko izpovedala glede poslovnega sodelovanja v zvezi s prevzemom spornega blaga, bi bila lahko relevantna samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka v okviru trditvenih navedb na konkretizirani ravni pravočasno ponudila ustrezno trditveno podlago glede sklenitve in izpolnitve pogodbe med pravdnima strankama, iz katere naj bi izvirala vtoževana terjatev. Ker tožeča stranka takšnih konkrezitiraznih navedb ni podala kljub pozivu sodišča, je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotni in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče zato soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da celo trditve tožeče stranke, ki jih je podala izven roka iz 1. odst. 186. člena ZPP, to je na naroku dne 30. 11. 2009, ne zadoščajo v smislu konkretziranih navedb o tem, da je tožena stranka podala naročilo in tudi dejansko prevzela blago po vtoževanih računih pri tožeči stranki. Podane trditve o tem, da naj bi na strani tožene stranke po blago prišel nek šofer, v tem smislu niso ustrezno konkretizirane.

Upoštevaje navedeno trditveno podlago tožeče stranke in izvedeno dokazno oceno listin, ki jih je predložila tožeča stranka, se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati pogodbene podlage za vtoževano terjatev. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov ni priznalo niti priglašenih stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo, saj zgolj z izražanim nestrinjanjem s pritožbo tožena stranka v ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.