VSL sklep II Cp 1965/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za določitev odškodnine zavrnilo.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče v nasprotju s stališčem, ki ga je v sklepu z dne 26. 11. 2008 zavzelo sodišče druge stopnje, navaja, da gre pravica do plačila odškodnine po 73. členu ZDen le tistim zavezancem, ki so nepremičnino pridobili odplačno in so jo v postopku denacionalizacije morali vrniti denacionalizacijskim upravičencem. Nadalje pa, da je odškodnino mogoče določiti tudi v primeru, če bi bil predlagatelj nepremičnino dolžan vrniti v naravi, pa namesto vračila v naravi denacionalizacijskim upravičencem plača odškodnino. Nesporno je, da je predlagatelj pridobil nepremičnine odplačno ter da obstajajo ovire za vračilo podržavljenih parcel v naravi. Tako ni obstajala dolžnost vrnitve parcel s strani predlagatelja, zato je bila zavezanka v denacionalizacijskem postopku nasprotna udeleženka. Ta bo zaradi plačila 300.000 DEM s strani predlagatelja v denacionalizacijskem postopku dolžna plačati le še razliko med iz poravnave določene odškodnine in vrednostjo predmetnih nepremičnin po metodologiji ZDen. Predlagatelj je odškodnino plačal, ker so le tako denacionalizacijski upravičenci izdali soglasje za lastninsko preoblikovanje po ZLPP. V primeru, da nasprotna udeleženka zahtevanega ne bi povrnila, je za ta znesek neupravičeno obogatena, predlagatelj pa je za nepremičnine plačal dva krat. Upravna enota v Mariboru je z delno odločbo z dne 25. 4. 2007 odločila, da je uveljavljanje odškodnine po 73. členu ZDen predmet nepravdnega postopka.

Nasprotna udeleženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbo predlagatelja zavrne ter izpodbijani sklep vzdrži v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik napačno povzema materialnopravne razloge sodišča prve stopnje, ki je predlog za določitev odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen) zavrnilo. Sodišče se je tudi pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 236/2006, ki daje pravico do odškodnine tistim denacionalizacijskim zavezancem, ki so denacionalizacijskim upravičencem namesto vrnjene nepremičnine izplačali denarno odškodnino, bi pa bili dolžni nepremičnino vrniti v naravi, če upravičenci ne bi pristali na denarno izplačilo. Bistvena je torej okoliščina, ali bi bil zavezanec (predlagatelj v tem postopku) dolžan v denacionalizacijskem postopku vrniti nepremičnino v naravi, če denarne odškodnine ne bi plačal (enako II Ips 984/2008). V predmetni zadevi ni bilo sporno, da predlagatelj nepremičnin zaradi bistvene dejanske in katastrske spremembe ni bil dolžan vrniti denacionalizacijskim upravičencem, zato 73. člen ZDen v predmetnem postopku ne predstavlja primerne pravne podlage.

Nepotrebno je predlagateljevo vztrajanje na stališču, da je sporne nepremičnine pred uveljavitvijo ZDen odkupil, da je bilo v denacionalizacijskem postopku plačanih 300.000 DEM, da bi to morala storiti nasprotna udeleženka, ki bo v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka plačala toliko manjšo odškodnino v obliki obveznic in da je za sporne nepremičnine plačal dvojno ceno, saj ta dejstva tekom postopka na prvi stopnji nikoli niso bila sporna, bistveno je, da niso pravno odločilna.

Zmotne so pritožbene navedbe, da izvedba lastninskega preoblikovanja predlagatelja, zaradi vloženega predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami; v nadaljevanju ZLPP) s strani denacionalizacijskih upravičencev, ne bi bila mogoča. Ob dejstvu, da nepremičnine ne bi bile predmet vračanja v naravi, začasna odredba niti ne bi bila izdana, saj ne bi bili izpolnjeni pogoji po 12. členu ZLPP (verjetna izkazanost zahtevka). Ali je bila nasprotna udeleženka s predlagateljevim plačilom odškodnine neupravičeno obogatena v skladu s splošnimi določbami obligacijskega prava, bo odločeno v pravdi (glej sklep z dne 16. 11. 2009 – list. št. 75), zato se sodišče druge stopnje do tega očitka ne bo opredeljevalo. Res je, da je Upravna enota Maribor v delni odločbi, št. 321/122/93 z dne 25. 4. 2007, v točki I.3. zapisalo, da je uveljavljanje odškodnine po 73. členu ZDen predmet nepravdnega postopka, a sodišče na to ugotovitev upravnega organa ni vezano.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso podani, zato je na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP) v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Predlagatelj tudi s pritožbo ni uspel, nasprotna stranka pa stroškov odgovora ni priglasila.