VSRS Sklep I Up 100/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo prve tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik), ki jo je vložil skupaj z drugo tožečo stranko, zoper odločbo Carinskega urada Koper, št. DT 4242-646/2008-2 z dne 9. 6. 2008. S to je prvostopenjski carinski organ šivalne stroje, sproščene v prost promet po carinski deklaraciji, št. K-708 z dne 10. 1. 2007, razvrstil v drugo tarifno številko kot je bila deklarirana ob uvozu, in drugo tožeči stranki kot deklarantu odmeril dodatne carinske dajatve. Zoper prvostopenjsko odločbo se je pritožila samo drugo tožeča stranka, njeno pritožbo pa je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-498-1-281/2008-4 z dne 17. 2. 2010.

2Prvostopenjsko sodišče je pritožnikovo tožbo zavrglo, ker v postopku izdaje carinske odločbe ni imel niti položaja stranke niti stranskega udeleženca, zato tudi v upravnem sporu ne more biti stranka, in se pri tem oprlo na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1.

3V pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča pritožnik navaja, da je aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ker je dejanski zavezanec in plačnik carinskih dajatev, ki so bile sicer naložene drugotožeči stranki, saj je drugotožeča stranka pritožniku izstavila račun za plačilo spornih carinskih dajatev. Drugotožeča stranka je carinske postopke vodila po navodilih in za račun pritožnika in je nastopala kot zastopnik pritožnika. Če carinski organi drugotožeče stranke niso šteli za zastopnika oziroma pooblaščenca pritožnika, bi pritožnika morali pozvati, naj se udeleži carinskih postopkov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz te določbe izhaja, da je aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu lahko samo oseba, ki je formalno (in dejansko) bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi glede na materialnopravne predpise to sicer lahko bila, vendar formalno (in dejansko) v postopku ni bila udeležena. Pri presoji, ali je oseba, ki je vložila tožbo, aktivno legitimirana v upravnem sporu, pa se tudi ne upošteva njen dejanski interes, na katerega se sklicuje pritožnik v obravnavanem primeru.

6Iz izpodbijane carinske odločbe in tudi iz drugostopenjske carinske odločbe ne izhaja, da bi bil pritožnik formalno (oziroma dejansko) pritegnjen v carinski postopek kot stranka oziroma stranski udeleženec (prvostopenjska carinska odločba ga namreč ni zavezovala, ni bil pozvan na udeležbo v carinskem postopku, sam je ni priglasil, niti ni vložil pritožbe zoper prvostopenjsko carinsko odločbo) in svoje formalne udeležbe v carinskem postopku niti ne zatrjuje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da pritožnik ni bil stranka in tudi ne stranski udeleženec carinskega postopka ter posledično njegovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

7Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1.

8Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).