VSRS Sklep II Ips 83/2009

Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo glede parc. št. 97/2 k.o. ... vknjižila solastninska pravica v korist tožnice do 1/20 glede na celoto, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba in se bo predlagana vknjižba opravila na njeni podlagi. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se je stečajni upravitelj želel izogniti uveljavljanju izločitvenega zahtevka, saj bi to zahtevalo ureditev etažne lastnine in bi stečajni postopek zavleklo za nedoločen čas. Tudi toženec je po najkrajši poti želel priti do lastninske pravice nad premoženjem T. d.o.o. Zato se je z njo dogovoril, naj ne uveljavlja izločitvene pravice in da ji bo po odkupu celotnih nepremičnin izdal zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na kupljenih poslovnih prostorih. Toženec se je s tem izognil nadaljnjim stroškom najema in nepremičnino kupil v izvršilnem postopku po najnižji možni ceni. Tožnica se v reviziji sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče zaščitilo stranko, ki je imela lastninsko pravico v pričakovanju ter poudarilo zahtevo po spoštovanju splošnih načel obligacijskega prava, ki veljajo tudi v sodnem postopku. Opozarja, da je tudi sama imela lastninsko pravico v pričakovanju in da ni bila pasivna glede vpisa te pravice v zemljiško knjigo, saj je prodajalca opominjala in tudi sama poskušala doseči vknjižbo v zemljiški knjigi. Toženec pa je bil seznanjen z njeno lastninsko pravico in pogodbami, na podlagi katerih jo je pridobila. Priznava, da je toženec pridobil lastninsko pravico na poslovnih prostorih na originaren način, vendar tako, da jo je s pismeno zavezo, da ji bo dovolil vknjižbo lastninske pravice, odvrnil od sodelovanja v izvršilnem in stečajnem postopku. Toženec je zato dolžan izpolniti pismeno zavezo. Ker etažno lastništvo še ni urejeno, je dolžan dovoliti vknjižbo njene solastninske pravice, ustanovitev etažne lastnine pa bo dosegla v razdružitvenem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču z nalogo, da angažira izvedenca gradbene stroke, ki bo z ocenitvijo vrednosti poslovnih prostorov in celotne nepremičnine preveril, če je solastninski delež tožnice utemeljen po višini.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 - v nadaljevanju ZPP-D), se v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

da je bila med pravnima prednikoma tožnice in prejšnjo lastnico nepremičnin T.d.o.o. v letu 1996 sklenjena kupoprodajna pogodba za pet poslovnih prostorov v stavbi na parc. št. 97/2 k.o. ...,

da do zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice kupcev ni prišlo, ker etažna lastnina na tem objektu ni bila urejena,

da se je na predlog upnika S. d.d. proti T. d.o.o. 21. 3. 2002 začel izvršilni postopek,

da se je nad prodajalko T. d.o.o. 17. 10. 2003 začel stečajni postopek,

da je bil toženec kot najemnik nekaterih poslovnih prostorov v sporni stavbi zainteresiran za njihov nakup,

da se je toženec z izjavo z dne 8. 10. 2004 zavezal, da bo potem, ko bo postal lastnik stavbe, dovolil vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice v obsegu, ki ga je določala prodajna pogodba iz leta 1996,

da je bil toženec pred tem seznanjen s prodajno pogodbo med T. d.o.o. kot prodajalko in tožničinima pravnima prednikoma kot kupcema,

da je do podpisa izjave 8. 10. 2004 prišlo po predhodnem dogovoru pravdnih strank in da je to izjavo zahteval stečajni upravitelj, zato da bi uspela prodaja celotne nepremičnine,

da je bila ta izjava podana po izteku roka za prijavo tožničine izločitvene pravice v stečaju,

da je toženec odkupil terjatev S. d.d. do stečajne dolžnice ter 28. 10. 2004 vstopil v izvršilni postopek namesto nje,

da je nato toženec na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu v izvršilnem postopku pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, v kateri so tudi poslovni prostori, ki sta jih kupila tožničina pravna prednika.

8Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženec dolžan izpolniti, kar se je zavezal v izjavi 8. 10. 2004 in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče, da bi morala tožnica dokazati obstoj veljavnega pravnega temelja oziroma pravnega posla – pogodbo ter da toženčeva enostranska izjava ni pravno zavezujoča do te mere, da bi tožnica na njeni podlagi lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice.

9Revizijsko sodišče ugotavlja, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da toženčeva izjava ne predstavlja (dela sicer ustne) pogodbe. S tem ko poudarja, da morajo listine, ki so po zemljiškoknjižnih predpisih podlaga za vpis pridobitve oziroma prenehanja stvarnih pravic, vsebovati veljavni pravni temelj (pravni naslov), pritožbeno sodišče očitno meni, da toženca njegova enostranska izjava z dne 8. 10. 2004 ne zavezuje, ker nima podlage (cause). V zvezi s tem revizijsko sodišče opozarja, da se podlaga obveznosti domneva, tudi če ta ni izražena (tretji odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika). Zato je tožnici - kot zmotno ugotavlja pritožbeno sodišče - ni bilo potrebno izkazovati.

10Po ugotovitvah revizijskega sodišča pa je v tej zadevi izkazana tudi podlaga toženčeve izjave. Že prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnica po pravnih prednikih na spornih poslovnih prostorih pridobila lastninsko pravico s pogodbo z dne 20. 8. 1996. Iz okoliščin zadeve, ki med strankama niso sporne, izhaja, da je tožnica, kljub temu, da v zemljiški knjigi ni bila vknjižena kot lastnica spornih poslovnih prostorov, ob začetku stečajnega postopka nad prodajalko na njih že imela stvarnopravna upravičenja. S prodajo posameznih poslovnih prostorov je namreč na sporni stavbi nastala dejanska etažna lastnina. Zemljiškoknjižni vpis tožničine lastninske pravice na kupljenih poslovnih prostorih je preprečevala le okoliščina, da na stavbi, v kateri se ti nahajajo, ni bila vzpostavljena etažna lastnina. Ne gre prezreti, da je tožnica na zemljiščih, ki jih je po pravnih prednikih kupila z isto pogodbo, v zemljiški knjigi uspela vknjižiti svojo lastninsko pravico. Navedeno potrjuje, da je tožnica na spornih poslovnih prostorih imela pravico, ki bi jo lahko v stečajnem postopku uspešno izločevala iz stečajne mase prodajalke oziroma pravico, s katero bi kot tretja uspela v pravdi za nedopustnost izvršbe na te poslovne prostore. Po ugotovitvah sodišč tožnica v stečajnem postopku nad prodajalko ni prijavila izločitvene pravice. Ta okoliščina pa ni vplivala na obstoj njene pravice, saj izločitveni upnik z zamudo roka za prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku ne izgubi stvarnopravne pravice, ki je pravni temelj izločitvene pravice (prim. dr. Nina Plavšak, mag. Saša Prelič: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, str. 526). Tudi v izvršilnem postopku bi lahko tožnica uveljavljala ugovor tretje oziroma nedopustnost izvršbe na njene poslovne prostore vse do njihove prodaje na javni dražbi. To bi torej lahko storila tudi še 8. 10. 2004, ko je toženec podpisal sporno izjavo, saj tedaj nepremičnine tožencu še niso bile prodane. Glede na navedeno odpade pomislek, da ni jasno, čemu je toženec podpisal izjavo z dne 8. 10. 2004. Revizijsko sodišče tako sprejema tožničine trditve, ki jih ponavlja tudi v reviziji, da je toženec to izjavo podpisal zato, da je ona opustila uveljavljanje svojih pravic v stečajnem in izvršilnem postopku ter s tem omogočila njuno hitrejšo izvedbo in prodajo nepremičnin tožencu.

11Pritožbeno sodišče je torej zmotno presodilo, da toženčeva izjava z dne 8. 10. 2004 nima podlage. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se ni opredelilo do vseh pravnopomembnih pritožbenih navedb, dejansko stanje, potrebno za odločitev, pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno sojenje.

12V ponovnem sojenju se bo moralo pritožbeno sodišče opredeliti do vseh pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter ponovno odločiti o utemeljenosti pritožbe (prim. tudi odločbe Vrhovnega sodišča II DoR 176/2011 z dne 22. 12. 2011 in II Ips 639/2006 z dne 12. 2. 2009).

13Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.