UPRS sodba I U 534/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski upravni organ v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi odpravil 1. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 356-02-1082/2005 z dne 23. 1. 2008 in jo nadomestil z novo, ki določa, da je tožnik dolžan takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem tlorisnih dimenzij 14,90 x 9,90 m in 15,50 x 9,90 m, zidanega AB objekta na JV strani gospodarskega poslopja tlorisnih dimenzij 9,90 x 9,30 m, in bazena dimenzij 4,60 x 9,50 m z objektom za bazensko črpalko, vse na zemljišču s parcelnimi številkami 307/2, 312/3, 305/3 in 1185/1, vse k.o. ... Z novo 2., 3. in 4. točko je odločil še, da mora tožnik navedene objekte na svoje stroške odstraniti roku 60 dni po prejemu te odločbe ter vzpostaviti prejšnje stanje, ga opozoril, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah, in izrekel prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Ker je ugotovil, da prvostopenjski upravni organ ob ponovnem odločanju ni sledil opozorilom o potrebni dopolnitvi postopka in ni ravnal v skladu z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, je v skladu s 4. odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sam rešil zadevo. Zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka je naložil prvostopenjskemu upravnemu organu, da v določenem roku opravi posamezna procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke. Prvostopenjski upravni organ je dne 4. 4. 2011 opravil kontrolni inšpekcijski ogled predmetne gradnje, 6. 4. 2011 pregled dokumentacije, zlasti spisa, vodenega v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja, dne 11. 4. 2011 ponovno zaslišal tožnika, vpogledal v potrdilo GURS z dne 14. 12. 2009 ter v aero foto posnetke Geodetskega inštituta Slovenije z dne 21. 4. 2001, ki prikazujejo stanje spornega območja v letih 2000 in 2006. V skladu z navodili Upravnega sodišča (sodba I U 1098/2011 z dne 8. 12. 2011) je upravni organ druge stopnje tožnika 20. 12. 2011 pozval, naj se v roku 8 dni izjavi o navedenih aero foto posnetkih. Tožnikovo prošnjo, naj se mu omogoči vpogled v original, ker da so posnetki, priloženi v fotokopiji, slabo vidni, je upravni organ zavrnil, ker je ugotovil, da fotokopije v celoti ustrezajo originalu. Tožnikove trditve, da aero foto posnetki ne morejo služiti kot dokaz o natančni legi in velikosti objektov, je zavrnil s sklicevanjem na pojasnilo o pravilih dokaznega postopka, ki ga je v obrazložitvi sodbe navedlo že sodišče. Navaja, da je iz obeh aero foto posnetkov mogoče nedvomno ugotoviti, da objekta na posnetku iz leta 2000 ni na posnetku iz leta 2006, in da gre za povsem novo zgrajene objekte.

Kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove trditve, da je na kmetiji izvajal le vzdrževalna dela. Navaja objekte in njihove dimenzije, kot so navedene v zapisniku prvostopenjskega upravnega organa o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 24. 3. 2005, h kateremu je priložena tudi skica teh objektov in fotografije. Pojasnjuje, da je bilo treba 1. točko izreka prvostopenjske odločbe spremeniti, ker so bile dimenzije objekta navedene napačno in ker je bilo treba spremeniti tudi parcelne številke zemljišč, na katerih se ti objekti nahajajo. To ugotovitev je oprl na listine v upravnem spisu (geodetski načrt, skice terenske meritve in aero posnetek zemljišča informacijskega sistema GERK). Ugotovitev, da so objekti zgrajeni na novo, pa je oprl tudi na projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je priložena spisu, v kateri je navedeno, da gre za nadomestno gradnjo, ker se je zapuščena kmetija z gospodarskim poslopjem zaradi dotrajanosti začela rušiti, navedene pa so velikosti odstranjenega in nadomestnega objekta. Da gre za gradnjo novih objektov izhaja tudi iz navedenih aero foto posnetkov, ker so novi objekti glede na prejšnji objekt tlorisno površinsko premaknjeni, objekt je tlorisno povečan v dolžino in širino ter ima večje gabarite od prejšnjega. Spremembe dokazujejo, da gre za zamik lokacije celega objekta glede na stanje prejšnjega objekta. Zamik lokacije naj bi bil razviden tudi iz geodetskega načrta z dne 28. 4. 2005 in iz geodetske izmere z dne 18. 4. 2006. Da gre za novo zgrajene objekte naj bi dokazovale tudi tožnikove vloge za izdajo gradbenih dovoljenj za legalizacijo novih objektov. Ker tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem in bazena, gre v tem delu za nelegalno gradnjo, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1.

Po ugotovitvah pritožbenega organa pa je iz listin v upravnih spisih razvidno, da oporna zidova, ki sta bila predmet prvostopenjske odločbe, izpolnjujeta pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Zato je 1. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje spremenil tudi v tem delu.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi podaja zgodovinski pregled inšpekcijskih postopkov v obravnavani zadevi. Navaja, da je na objektih, ki naj bi bili zgrajeni že pred letom 1967, opravljal vzdrževalna dela, med katerimi se je del gospodarskega poslopja zaradi dotrajanosti porušil. Toženki očita, da je s tem, ko je svojo odločitev oprla na aero foto posnetke iz leta 2000 in 2006, zmotno ugotovila dejansko stanje. Toženka naj bi namreč kar s prostim očesom, brez meritev na terenu, opravila primerjavo stanja v letu 2000 in 2006 ter naredila zaključek, da gre v celoti za novo zgrajene objekte, pri tem pa ni opravila nobene identifikacije in diferenciacije med posameznimi objekti, predhodno zgrajenimi in enostavnimi objekti ter parcelami, ki se nahajajo na območju. Meni, da upravni organ nima strokovnega znanja za tovrstno primerjavo, zato bi jo moral opraviti izvedenec. Pojasnjuje, zakaj po njegovem aero fotografija ne more služiti ugotavljanju dejanskega stanja glede podrobne pozidave in gabaritov ter oblike objektov. Primeroma navaja zamik od 14 do 15 m med katastrskim stanjem na drugi bližnji parceli in stanjem iz orto foto podlage ter kot dokaz prilaga dve sliki, ki se nanašata na lego objektov na tej bližnji parceli. Meni, da ti posnetki in katastrske situacije na tem območju ne ustrezajo dejanskemu stanju in da zato na njihovi podlagi ni mogoče rekonstruirati stanja v preteklosti. Tudi v geodetskem posnetku, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ, naj bi bilo stavbišče vrisano iz katastra in ne iz stanja obstoječega objekta pred posegom. Geodet naj ne bi posnel stanja pred posegom, ker je v času izdelave geodetskega načrta lahko posnel le obstoječe stanje. Ugotavljanje dejanskega stanja na opisani način je zato nestrokovno, neverodostojno in nedovoljeno, saj je v nasprotju s pravili upravnega postopka ter ne more biti podlaga za odločilno presojo o dejanskem stanju.

Organu druge stopnje očita, da je ravnal v nasprotju z napotki, ki jih je dalo sodišče v sodbi I U 1098/2011, in bistveno kršil pravila postopka, ker je sodišče z učinkom ex tunc odpravilo vse predhodno izdane upravne odločbe, zaradi česar naj bi bilo sklicevanje upravnega organa druge stopnje na odpravljene odločbe nepravilno. Izrek izpodbijane odločbe, ki naj bi spreminjal 1. točko izreka in dodajal nove točke izreka neobstoječi odločbi, naj bi bil nezakonit. Takšne odločitve naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče po izvedeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je sodišče s sodbo I U 1098/2011 odpravilo 1. točko izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa št. 061-02-259/2005 z dne 4. 5. 2011 in 2. do 8. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 356-02-182/2005 z dne 23. 1. 2008. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ upošteval napotke sodišča. Že v predhodnem upravnem sporu je sodišče na podlagi tožbenih navedb ugotovilo, da se je tožnik z vpogledom v spis že seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, v tem upravnem sporu pa sodišče ugotavlja, da je upravni organ v ponovljenem postopku tožniku dal tudi možnost, da se do njih opredeli. Tudi tožnik toženki ne očita kršitve pravice do izjave. Poleg tega je upravni organ pojasnil, na katere dokaze je oprl ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločitev in ugotovil, da za gradnjo pomožnih objektov dveh opornih zidov gradbeno dovoljenje ni potrebno, zato se inšpekcijski ukrep nanju tudi ne nanaša.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi organ druge stopnje utemeljuje svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Sodišče je že v sodbi I U 1098/2011 pojasnilo, da je treba v postopku oceniti vse izvedene dokaze, ki so pomembni za odločitev, vsakega posebej in nato vse skupaj, se opredeliti do tožnikovih navedb v zvezi s temi dokazi ter nato na podlagi take dokazne ocene ugotoviti, ali gre pri vseh spornih objektih za novogradnje, za katere bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa gre pri katerem od njih zgolj za vzdrževalna dela na legalno zgrajenem objektu.

Po presoji sodišča je upravni organ druge stopnje s tem, ko se je opredelil do listinskih dokazov, ki jih je štel za odločilne, in pojasnil, katera dejstva so iz njih razvidna, to dokazno oceno tudi opravil. Zgolj nestrinjanje tožnika z dokazno oceno, na kateri temelji izpodbijana odločitev, pa še ne utemeljuje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na drugačno dokazno oceno ne morejo vplivati niti tožnikove navedbe o dokazni vrednosti aero foto posnetkov glede identifikacije in diferenciacije med posameznimi objekti, predhodno zgrajenimi in enostavnimi objekti ter parcelami, ki se nahajajo na območju. Upravni organ je namreč na podlagi omenjenih aero foto posnetkov iz leta 2000 in 2006 ugotovil, da objekta, ki je na prikazu posnetka iz leta 2000, ni na posnetku iz leta 2006. Ugotavljanje, ali nek objekt na posnetku je, ali ga ni, samo po sebi ne terja dokazovanja z izvedencem gradbene ali geodetske stroke.

Dimenzij obravnavanih objektov pa organ ni ugotavljal na podlagi teh posnetkov, temveč jih je povzel iz zapisnika prvostopenjskega upravnega organa o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 24. 3. 2005. Številke parcel, na katerih ti objekti stojijo, pa je ugotovil na podlagi geodetskega načrta z dne 28. 4. 2005, na katerega se tožnik v tožbi tudi sklicuje. Zato na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede lege obravnavanih objektov ne morejo vplivati tožnikove navedbe o zamiku prikaza lege objektov na izdelanem geodetskem posnetku in na orto-foto posnetku bližnje parcele.

Na podlagi navedenih posnetkov in na podlagi drugih listin, ki jih v obrazložitvi navaja (geodetski načrt, skice terenske meritve, listin iz projektne dokumentacije tožnikove vloge za legalizacijo nadomestne gradnje), je upravni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno sklepal, da gre za povsem novo zgrajene objekte. Ker ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za novo zgrajene objekte, ne temelji le na aero-foto posnetkih, temveč na podlagi ocene vsakega izmed navedenih dokazov posebej in nato vseh skupaj, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nekritični in samovoljni dokazni oceni upravnega organa.

Neutemeljena je tudi pavšalna tožbena navedba, da stavbišče starega objekta, ki je s črtkano črto vrisano v geodetskem posnetku, ne ustreza dejanskemu stanju. Kot tožnik sam navaja, je stavbišče starega objekta vrisano iz katastra. Zakaj podatki iz katastra, ki je uradna evidenca, ne bi ustrezali stanju obstoječega objekta pred posegom, pa tožnik ne pojasni, zato tudi nadaljnji preizkus tega tožnikovega očitka ni mogoč.

Ker tožnik ne trdi, da bi za obravnavane objekte imel gradbeno dovoljenje, niti ne oporeka ugotovitvi, da je že sam zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo zapuščene kmetije, ki se je začela rušiti (v tožbi celo navaja, da je opravil „sanacijo“ objekta, ki se je porušil), je po presoji sodišča tudi odločitev o inšpekcijskem ukrepu, izrečena na podlagi 152. člena ZGO-1, pravilna in zakonita.

Glede na tožbene navedbe, da je šlo le za vzdrževanje obstoječih objektov, sodišče pojasnjuje še, da pomenijo investicijsko vzdrževalna dela izvedbo popravil, gradbenih inštalacij in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza (10.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tožnik sam navaja, da je sanacijo gospodarskega poslopja opravil, ker se je del objekta porušil. Porušenega dela objekta ni mogoče vzdrževati. Če pa se spreminjajo tehnične značilnosti obstoječega objekta in njegovi konstrukcijski elementi, pa gre za rekonstrukcijo objekta (7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), za katero je po 3. členu ZGO-1 gradbeno dovoljenje prav tako potrebno. Zato na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati niti izvedensko mnenje o stavbišču objektov pred posegom.

Zmotno je tožnikovo mnenje, da se izpodbijana odločba sklicuje na neobstoječ upravni akt. Organ druge stopnje je z odločbo št. 061-02-259/2005 z dne 4. 5. 2011 res odpravil in nadomestil 1. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 356-02-182/2005 z dne 23. 1. 2008, vendar je tožnik zoper to odločbo vložil tožbo, sodišče pa je s sodbo I U 1098/2011 navedeno odločitev odpravilo in zadevo vrnilo organu druge stopnje v ponovno odločanje o pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 1. 2008. S tem, ko je sodišče odpravilo 2. do 8. točke izreka prvostopenjske odločbe z dne 23. 1. 2008 pa te odločbe ni odpravilo v celoti.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.