UPRS sodba III U 506/2010

Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Piran, št. 429-63/2008 z dne 21. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odmeril tožeči stranki sorazmerni del stroškov za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča za predvideno novogradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1071, k.o. ... v znesku 24.981,67 EUR. Odredil je, da je tožeča stranka dolžna ta znesek plačati v 15-tih dneh od pravnomočnosti odločbe, pred izdajo gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz priložene projektne dokumentacije izhaja, da znaša nova bruto površina objekta 176,50 m2, neto površina pa 133,45 m2. V zadevi je odločil v ponovnem postopku, po navodilih Upravnega sodišča iz sodbe št. U 680/2008-17 z dne 8. 9. 2010, na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (v nadaljnjem besedilu Odlok o odmeri komunalnega prispevka). V skladu z določili Zakona o prostorskem načrtovanju in Zakona o graditvi objektov je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini in se določi na podlagi programa opremljanja, glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Kot osnovo za odmero je vzel površino stavbnega zemljišča 575 m2 ter neto tlorisno površino objekta 133,45 m. V nadaljevanju razčlenjuje obračun komunalnega prispevka, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati glede na to, da so izpolnjeni vsi pogoji za odmero sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo št. 429-61/2008 z dne 3. 11. 2010 pritožbi tožeče stranke delno ugodil tako, da je spremenil odločitev upravnega organa prve stopnje pod točko 2. tako, da je tožeča stranka dolžna plačati prispevek na podračun Občine Piran v 15-tih dneh po pravnomočnosti odločbe. V primeru nepravočasnega plačila pa se obračunajo z zakonom določene zamudne obresti.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V tožbi navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku v času veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju, ki kot pogoj za odmero komunalnega prispevka določa sprejem občinskega prostorskega načrta in na njegovi podlagi pripravljenega programa opremljanja. Tožena stranka je sicer sprejela Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2009, ki pa je bil izdan v nasprotju z Zakonom o prostorskem načrtovanju, saj tožena stranka do dneva vložitve predmetne tožbe ni sprejela zahtevanih prostorskih dokumentov, da bi lahko na podlagi njih sprejela program opremljanja. Nezakonit odlok pa ne more imeti škodljivih posledic za tožečo stranko. Tožena stranka kot lokalna skupnost ni v zakonskem roku pravočasno pripravila in sprejela občinski prostorski načrt, zato tožeča stranka ne more trpeti posledice neupoštevanja zakonodaje. Glede na to, da prejšnji Odlok o komunalnem prispevku na dan prejema vloge tožeče stranke ni več veljal, občinski prostorski načrt pa tožena stranka ni sprejela (da bi lahko še 6 mesecev komunalni prispevek odmerjala po predpisih sprejetih na podlagi ZUreP-1), bi tožena stranka morala ugotoviti, da nima pravne podlage za odmero komunalnega prispevka in ga tožeči stranki ne bi smela odmeriti. Podrejeno navaja, da bi v primeru, če bi sodišče štelo, da je tožena stranka bila upravičena odmeriti komunalni prispevek, le tega morala odmeriti po Pravilniku o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme. V nadaljevanju očita tudi bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot glede višine odmerjenega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je bil prispevek odmerjen, glede na posamezno vrsto komunalne infrastrukture ter lego njene nepremičnine in kako je tožena stranka sploh izračunala višino komunalnega prispevka. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj je prišlo do takšne razlike v višini odmere komunalnega prispevka, glede na prvotno odmero v višini 17.558,98 EUR. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljnjem besedilu ZPNačrt), ki v prvem odstavku 77. člena nalaga občini, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in drugih virov, zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz prvega odstavka 76. člena ZPNačrt in sicer je to območje na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da se predvidena novogradnja stanovanjskega objekta na parc. št. 1071, k.o. ... nahaja v ureditvenem območju ..., ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje prostorskih celot 12 v Občini Piran. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni mogoče zaključiti, na podlagi katerih podatkov je bilo zemljišče navedene parcele uvrščeno v posamezno območje komunalne opreme, kot je opredeljeno v drugem odstavku 7. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (v nadaljnjem besedilu Odlok za odmero komunalnega prispevka). Tako pomanjkljivo obrazložena odločba pa onemogoča kontrolo ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis (3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljnjem besedilu ZUP), zato je bilo že iz tega razloga potrebno izpodbijano odločitev odpraviti.

Utemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede nedopustnosti spremembe odločitve tožene stranke v škodo tožeče stranke, kot posledice pritožbenega postopka. Bistvo načela prepovedi spremembe odločitve v škodo pritožnika (prepoved reformacije in peius) je v tem, da v polni meri omogoča uporabo 25. člena Ustave RS, s katerim je zagotovljena pravica do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika. To pravico pa bo posameznik mogel izkoristiti le v primeru, ko bo pravno sredstvo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšan. Zaradi tega je treba po mnenju sodišča vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Omenjena prepoved spremembe v škodo pritožnika, kadar se je pritožil le on, je v sodnih postopkih absolutna (čl. 359. ZPP). V upravnem postopku, v katerem mora organ varovati tudi javno korist, pa je zaradi varstva teh koristi sicer mogoče spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar le iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 253. člena ZUP. Da gre torej za razloge, zaradi katerih bi se odločba lahko odpravila ali razveljavila po nadzorstveni pravici, razloge, zaradi katerih je mogoča izredna razveljavitev odločbe in razloge, zaradi katerih je odločba nična. Iz upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi bil podan kateri izmed razlogov, zaradi katerih je bilo dopustno v zadevi v ponovnem postopku odločiti v škodo tožeče stranke, zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti.

Neutemeljen pa je ugovor tožeče stranke glede napačne uporabe Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran. Kakor je sodišče obrazložilo že v svoji sodbi I U 66/2010 je tožena stranka dne 11. 1. 2009 sprejela Odlok v katerem je sicer v 20. členu predpisala, da se odmera komunalnega prispevka v nedokončanih postopkih, to je tistih, v katerih do začetka veljave tega odloka še niso bile izdane odločbe o odmeri komunalnega prispevka, dokonča po predpisih veljavnih na dan prejema popolne vloge. Navedena določila sicer odkazujejo na uporabo predpisa, za katerega pa je bilo ugotovljeno, da ga ni mogoče uporabiti, saj ni v skladu z ZPNačrt, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zakonitosti 6. člena ZUP odločiti po podzakonskem predpisu, veljavnem v času ponovne izdaje odločbe na prvi stopnji, torej po Odloku za odmero komunalnega prispevka iz leta 2009.

Ostali ugovori tožeče stranke predstavljajo tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva ali predlagati te dokaze v postopku izdaje akta.

Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi strokov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, upravičen do stroškov v višini 350 EUR povečanih za 20 % DDV.