UPRS sodba in sklep III U 494/2010

Tožba zoper točko 1. sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-642/2010/2 z dne 22. 9. 2010, se zavrne.

Tožba zoper točko 2. sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-642/2010/2 z dne 22. 9. 2010, se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) pod točko 1. ugodila predlogu inšpektorice za sistem javnih uslužbencev, št. 0611-43/2010/22 z dne 30. 8. 2010 in razveljavila odločbo Župana Občine Vrhnika o imenovanju tožeče stranke v naziv višji svetovalec II št. 100-11/2008 (2-02) z dne 25. 3. 2008 in odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva Vrhnika o napredovanju tožeče stranke v naziv višji svetovalec I št. 100-11/2008-7 z dne 1. 4. 2010. Pod točko 2. je ugodila predlogu inšpektorice za sistem javnih uslužbencev in razveljavila pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke z dne 1. 4. 2008 ter anekse k tej pogodbi z dne 26. 8. 2008, 31. 8. 2008, 31. 8. 2009, 5. 3. 2010 in 2. 4. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točko 1., ki je predmet tega upravnega spora je navedla, da sta inšpektorici za sistem javnih uslužbencev dne 20. 6. 2010 opravili inšpekcijski nadzor v organu skupne občinske uprave Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Vrhnika, Logatec, Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec, Borovnica, Log-Dragomer in Horjul, kjer sta ugotovili, da tožeča stranka kot javni uslužbenec ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta vodja medobčinskega redarstva, pogojev za imenovanje v višji naziv svetovalec II ter pogojev za napredovanje v višji plačilni razred in višji naziv višji svetovalec I. Zato sta dne 30. 8. 2010 podali predlog za razveljavitev odločbe o imenovanju tožeče stranke v naziv višji svetovalec II z dne 25. 3. 2008 in odločbe o napredovanju v naziv višji svetovalec z dne 1. 4. 2010. Inšpektorici sta dne 23. 6. 2010 opravili izreden inšpekcijski nadzor v policiji in pri tem ugotovili, da je tožeča stranka v času od 1. 9. 1988 do 30. 1. 2004 zasedala delovna mesta z zahtevano srednješolsko izobrazbo in da je bila v času od 1. 12. 2004 do 31. 3. 2008 na delovnem mestu policist vodja izmene, ki je bilo sistematizirano v nazivih policist I, višji policist III in višji policist II, na podlagi tretjega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (v nadaljnjem besedilu Uredba). Tožeča stranka je kot javni uslužbenec bila do vključno 30. 6. 2007 v uradniškem nazivu policist I, ki je naziv petega kariernega razreda 13. stopnje in je zanj v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o javni upravi (v nadaljnjem besedilu ZJU) predpisana najmanj srednja splošna ali srednja strokovna izobrazba. Upoštevaje 13. točko 6. člena ZJU bi javni uslužbenec v konkretnem primeru moral biti 5 let razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva najmanj višja strokovna izobrazba, tega pogoja pa na podlagi navedenih ugotovitev očitno ni izpolnjeval, zato mu iz tega razloga ne bi smela biti izdana odločba o imenovanju v naziv višji svetovalec II z dne 25. 3. 2008, niti bi smela biti sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008. Oba akta je zato posledično razveljavila, prav tako pa tudi aneks št. 1 z dne 26. 8. 2008, ki ga je javni uslužbenec sklenil zaradi prehoda na nov plačni sistem in je bil glede na naziv višji svetovalec II uvrščen v 35. plačni razred, aneks št. 2 in 3 z dne 31. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008, ki se oba nanašata na pravice iz delovnega razmerja glede na naziv višji svetovalec II. Nadalje navaja, da je z aneksom št. 4 z dne 5. 3. 2010 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 tožeča stranka napredovala v višji, to je 37. plačni razred. Javni uslužbenec je nazadnje napredoval v višji naziv dne 1. 4. 2008 z odločbo o imenovanju v naziv višji svetovalec II z dnem 25. 3. 2008. V dvanajstem odstavku 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljnjem besedilu Uredba o napredovanju), pa je določeno, da javni uslužbenec, ki v letih 2009 in 2010 izpolni pogoje za napredovanje, določene v 4. in 5. členu Uredbe, lahko napreduje v skladu z Uredbo, če v tekočem letu izpolni pogoj treh let od zadnjega napredovanja. Ker tožeča stranka pogoja treh let od zadnjega napredovanja (dne 1. 4. 2008) v času napredovanja dne 1. 4. 2010 ni izpolnjevala, tako ne bi smela napredovati v višji plačilni razred. Odločba št. 100-11/2008-7 z dne 1. 4. 2010 s katero je tožeča stranka z dnem 1. 4. 2010 napredovala v višji uradniški naziv višji svetovalec I in ji pravice iz višjega naziva pripadajo od 1. 5. 2010, pa je bila izdana v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive (v nadaljnjem besedilu Uredba o napredovanju v nazive), ki med drugim določa, da uradnik napreduje, ko v nazivu iste stopnje, v času od zadnjega napredovanja doseže trikrat oceno odlično. Tožeča stranka je bila imenovana v naziv višji svetovalec II s 1. 4. 2008 in je odtlej lahko samo dvakrat dobila oceno odlično in sicer za leto 2008 in 2009, zato je njeno imenovanje v višji naziv višji svetovalec I preuranjeno.

Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklep tožene stranke pod točko 1. izreka iz razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je bila v času od 15. 1. 2002 do 31. 3. 2008 nepretrgoma zaposlena na delovnem mestu policist-vodja izmene na oddelku za strožji policijski nadzor pri Upravi uniformirane policije, Center za tujce, Izpostava Postojna. Ves čas je opravljala enako delo z enakimi pooblastili ne glede na uradniški naziv, ki ga je imela in bila z dnem 1. 7. 2007 imenovana v naziv višji policist III, za katerega se zahteva najmanj višja oziroma srednja izobrazba. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih ni bilo podlage za skrajni ukrep razveljavitve odločbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 1. 4. 2008 in aneksov k tej pogodbi. Glede razveljavitve odločbe o napredovanju tožeče stranke v naziv višji svetovalec I z dne 1. 4. 2010 pa meni, da zakonska podlaga za njeno razveljavitev ne obstaja. Z navedeno odločbo je tožeča stranka namreč redno napredovala v naziv višji svetovalec I. Zaradi razveljavitve te odločbe pa je tožeča stranka izgubila že pridobljen naziv, čeprav je v obdobju od imenovanja do razveljavitve delo opravljala in je bila pri opravljanju svojega dela tudi ocenjena z namenom napredovanja. Tožeča stranka je v naziv višji svetovalec I napredovala z dnem 1. 5. 2010 na podlagi treh odličnih ocen, od katerih je dve pridobila na delovnem mestu vodje medobčinskega redarstva, eno pa kot vodja izmene v policiji. Upoštevaje 14. člen Uredbe o napredovanju v nazive se ocene pridobljene na podlagi ZJU od začetka uporabe uredbe štejejo za ocene pridobljene v nazivu, ki ga ima uradnik ob uveljavitvi uredbe, kar pomeni, da je tožeča stranka napredovala v skladu s predpisi in na podlagi preteklega dela v sistemu javne uprave na podlagi pridobljenih ocen. Pri tem je potrebno upoštevati, da zaposlitev na delovnem mestu vodja medobčinskega redarstva ni mogoče šteti za napredovanje, kot zmotno navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, dodatno utemeljuje svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu pod točko 1. pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Kot izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, je tožeča stranka, ki je bila razporejena na delovno mesto vodje izmene v oddelku za strožji policijski nadzor v Centru za tujce, Izpostava Centra za tujce II (Postojna), v trenutku ko se je začel uporabljati ZJU, zasedala delovno mesto vodje izmene, z izhodiščnim količnikom delovnega mesta v višini 2,50, ki je bil na podlagi prvega odstavka 194. člena Zakona o javnih uslužbencih preveden v uradniški naziv policist I. Po tem, ko je bila v letih 2004, 2005 in 2006 ocenjena z oceno, „delo opravlja odlično“, je s 1. 7. 2007 napredovala v višji uradniški naziv višji policist III (odločba št. 1002-830/2007/2 (2731-01) z dne 8. 6. 2007). Dne 9. 7. 2007 pa je bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem so bile tožeči stranki določene pravice in obveznosti glede na naziv višji policist III. Dne 18. 12. 2006 je tožeča stranka diplomirala na fakulteti za upravo in s tem končala visokošolski strokovni študiji ter pridobila strokovni naziv diplomirani upravni organizator. Tožeči stranki se je upoštevaje to, da se je javnim uslužbencem na delovnih mestih policist – vodja izmene (z zahtevano srednješolsko in višješolsko strokovno izobrazbo) kot delovne izkušnje pridobljene na VI. stopnji izobrazbe lahko štelo samo tiste izkušnje, ki so jih pridobili od napredovanja v naziv višji policist III dalje, štelo za delovne izkušnje na VI. stopnji izobrazbe le delovne izkušnje, ki jih je tožeča stranka pridobila od dne 1. 7. 2007 dalje, ko je napredovala v naziv višji policist III.

Dne 6. 3. 2008 je Župan Občine Vrhnika na podlagi drugega odstavka 63. člena ZJU izdal sklep o izbiri tožeče stranke za vodjo redarstva v Medobčinskem inšpektoratu in redarstvu občin Vrhnika, Logatec, Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec, Borovnica, Log-Dragomer in Horjul (v nadaljnjem besedilu Medobčinski inšpektorat), ne glede na to, da tožeča stranka ni izpolnjevala razpisnega pogoja najmanj pet let delovnih izkušenj na delih, za katera se zahteva najmanj visoka strokovna izobrazba (VI. stopnja). Tožena stranka je bila pred prijavo na razpisano delovno mesto zaposlena na delovnem mestu policista-vodja izmene, za katero je bila zahtevana srednješolska in višješolska strokovna izobrazba. Na podlagi sistematizacije delovnega mesta vodje medobčinskega redarstva je bila tožeča stranka, po dokončnosti sklepa o izbiri v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZJU, imenovana v naziv višji svetovalec II. Na podlagi istega odstavka je bila tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da je bila z izpodbijanim sklepom pod točko 2., zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev ob upoštevanju določbe prvega odstavka 74. člena ZJU, pogodba o zaposlitvi razveljavljena, je bila po mnenju sodišča tudi pravilno razveljavljena izpodbijana odločba z dne 25. 3. 2008 pod točko 1., s katero je tožeča stranka napredovala v naziv v skladu s sprejeto sistematizacijo. Glede na to, da je bila tožeča stranka nezakonito imenovana v naziv višji svetovalec II pa tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe z dne 1. 4. 2010 za napredovanje tožeče stranke v višji uradniški naziv višji svetovalec I. Navedeno napredovanje pa je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Uredbe o napredovanju, ki med drugim določa, da uradnik napreduje, ko v nazivu iste stopnje v času od zadnjega napredovanja doseže trikrat oceno odlično. Tožeča stranka je namreč napredovala zadnjič 1. 4. 2008, do tega napredovanja pa je lahko samo dvakrat dobila oceno odlično, zato je bilo njeno imenovanje v višji naziv, višji svetovalec I, nezakonito.

Pogodba o zaposlitvi tožeče stranke je bila z izpodbijano odločbo pod točko 2. v skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZJU razveljavljena, v posledici česar je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o imenovanju v naziv (tretji odstavek 74. člena ZJU). V kolikor bo tožeča stranka uspela v tožbi zoper del izpodbijane odločbe, v katerem je bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi (odločanje katero je v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča RS), bo morala biti izdana nova odločba o imenovanju v naziv.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožba tožeče stranke zoper odločitev pod točko 1. izpodbijanega sklepa neutemeljena, zato jo je v s skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

K točki II. izreka:

Sodišče je tožbo tožeče stranke v delu, s katerim je izpodbijala sklep tožene stranke z dne 22. 9. 2010 pod točko 2., zavrglo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljnjem besedilu ZDSS-1) določa, da je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje o individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja (točka a. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1) ter v zvezi s postopkom zaposlovanja delavcev med delodajalcem in kandidatom (točka č. prvega odstavka ZDSS-1).

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod točko 2. razveljavila pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke z dne 1. 4. 2008 ter anekse k tej pogodbi z dne 26. 8. 2008, 31. 8. 2009, 5. 3. 2010 in 2. 4. 2010. Upravno sodišče zato ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na izpodbijanje 2. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke.

Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za delovni spor za katerega reševanje to sodišče ni stvarno pristojno, bi se moralo sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 izreči za nepristojno in zadevo odstopiti v skladu s 23. členom ZPP pristojnemu sodišču. Ker pa iz odgovora na tožbo tožene stranke in pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je bila tožba zoper odločbo tožene stranke pod točko 2. vložena tudi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je v zadevi I Pd 1481/2010 že odločilo, je sodišče ob uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS tožbo zavrglo.

K točki III. izreka:

Glede na to, da je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo oziroma deloma zavrglo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.