VSL sklep I Cp 528/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.410,50 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev. Treba bi bilo uporabiti prvi in tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je vlagal v tujo nepremičnino ter kupoval material in hišne predmete z namenom, da bo v hiši s toženko živel. Ker je njuna zveza razpadla, je bil tožnik za svoj vložek prikrajšan, toženka pa obogatena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba je v nasprotju sama s seboj in z dokazi, ki so v spisu. V 9. točki obrazložitve je navedeno, kaj je tožnik kupil, v 14. točki pa se sodišču poraja dvom, ali je bila toženka sploh obogatena. Ker iz ugotovitev izhaja, da tožnik ni privolil v prikrajšanje, je jasno, da ni podana kavza, ki bi utemeljevala brezplačno pridobitev toženke. Toženka ni trdila, da se je tožnik odrekel obogatitvenemu zahtevku, ampak le, da so bili nekateri nakupi nepotrebni; prav tako ne zanika, da je tožnik v njeno premoženjsko sfero vlagal določene zneske investicij in da se njegove premične stvari, ki jih toženka uporablja, še vedno nahajajo na njenem naslovu. Že zato je sodba preuranjena. Sodišču se ni ljubilo ukvarjati z dokaznim postopkom in je raje postopek čimprej zaključilo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič in postavilo izvedenca. Pri razlagi sporazuma bi sodišče moralo ugotavljati, kakšna je bila skupna volja pogodbenih strank. Če sta se pogodbenika jasno izrazila, je treba upoštevati ta pomen; če se nista in je videti, kaj sta hotela, je treba vzeti v poštev, kar sta v resnici hotela. Glede na to bi sodišče moralo tudi v tej smeri zaslišati pravdni stranki in ne kar zaključiti, da je sporazum ničen. Toženka se na njegovo ničnost sploh ni sklicevala. Sicer pa je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj in z obrazložitvijo sodbe. Ker sodišče kljub spornemu dejanskemu stanju ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri odločilnih dejstvih pa je podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in navedbah ter med samimi listinami, njihovo vsebino in navedbami strank, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ugodi tožbenemu zahtevku.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka so bodisi neobrazložene bodisi očitno neutemeljene. Trditve, da je izrek sodbe nerazumljiv, v nasprotju sam s seboj in z obrazložitvijo sodbe, pritožnik ni obrazložil. Nasprotje med 9. in 14. točko obrazložitve pa očitno ni podano. V 9. točki so povzete navedbe pravdnih strank glede posameznih tožnikovih izdatkov, v 14. točki obrazložitve pa je obrazložena izbrana pravna podlaga za odločitev o zahtevku.

6Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Tožbeni zahtevek za plačilo določenega denarnega zneska, ki predstavlja seštevek stroškov, porabljenih v zvezi z nepremičnino v solasti toženke, je tožnik utemeljeval s toženkino obveznostjo iz sporazuma, ki sta ga sklenila 30. 9. 2008. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču, da toženkina obveznost iz sporazuma ni nastala, ker ni prišlo do njene enostranske prekinitve dogovora, za odločanje o zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi pa tožnik ni ponudil ustreznih trditev niti predlagal ustreznih dokazov. Obe stališči sta materialnopravno pravilni, tožnikovi očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa neutemeljeni.

7Očitki v zvezi s stališčem izpodbijane sodbe, da je v skladu s sporazumom toženka dolžna povrniti toženčeve stroške v zvezi s stanovanjsko hišo v toženkini solasti le v primeru enostranske prekinitve dogovora, niso utemeljeni. V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

8Pravdni stranki sta se s sporazumom z dne 30. 9. 2008 dogovorili, da toženka dovoljuje tožniku, da neomejeno vlaga denarna sredstva in dograjuje stanovanjsko hišo v P. V zameno za ta dela bo lahko brezplačno stanoval na tem naslovu in koristil stanovanjsko hišo brez omejitev do smrti, po njegovi smrti pa vložena sredstva ostanejo toženki. Za primer enostranske prekinitve dogovora bo toženka povrnila vsa vložena sredstva in nadomestila za vse vgrajene dele denarno protivrednost v celoti. Vezanost toženkine obveznosti na njeno enostransko prekinitev dogovora izhaja torej že iz besedila sporazuma. Da je na enak način sporazum razumel tudi tožnik, izhaja iz tožbenih navedb. V tožbi je namreč zatrjeval, da sta se dogovorila za povrnitev vloženih denarnih sredstev za primer enostranske prekinitve dogovora in da sta se razšla zaradi toženkinega grdega in nehvaležnega obnašanja. Toženka ni zatrjevala drugačne vsebine sporazuma. Relevantni del pogodbene določbe se torej v pravdni ni izkazal kot sporen. Glede na to ni bilo treba posebej ugotavljati skupnega namena pogodbenih strank. Le ob strani pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnik niti v pritožbi ni navedel, kako (drugače) bi bilo treba razumeti upoštevni del dogovora. Posledično so neutemeljeni tudi očitki o pomanjkljivem zaslišanju pravdnih strank.

9Ugotovitev, na podlagi katerih sodba zaključuje, da ni podana pogodbena predpostavka za nastanek toženkine obveznosti (10. točka obrazložitve), pritožnik ne izpodbija niti zaradi morebitnih procesnih kršitev niti zaradi pomanjkljivosti z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz teh ugotovitev je sodba pravilno zaključila, da ni prišlo do enostranske prekinitve sporazuma, marveč se je tožnik sam izselil in ključe hiše vrnil toženkinemu sinu.

10Ker je zahtevek za vrnitev plačanih denarnih zneskov na pogodbeni podlagi neutemeljen, za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe o ničnosti pogodbe. Pritožbeni očitki v zvezi s tem stališčem zato ne zahtevajo posebnega odgovora.

11Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe o nesklepčnosti zahtevka, kolikor ta temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi (1). Po uveljavljenem stališču sodne prakse se utemeljenost izravnalnih (obogatitvenih) zahtevkov v zvezi z vlaganji v tujo nepremičnino presoja na podlagi 48. člena SPZ, po katerem je tisti, ki s soglasjem lastnika izboljša stavbo, upravičen zahtevati tisto, za kar je bil ta obogaten, se pravi toliko, kolikor je nepremičnina več vredna (2). Ker tožnik ni postavil trditev o večvrednosti nepremičnine, je stališče o nesklepčnosti tožbe na tej podlagi pravilno. Kolikor se zahtevani denarni znesek nanaša na strošek za nakup premičnin, za katere je tožnik v pritožbi navedel, da so njegove in da jih toženka uporablja, pa ima tožnik prvenstveno na razpolago (lastninski) zahtevek za vrnitev stvari. Denarni zahtevek bi mu nastal šele, če vrnitev stvari iz razlogov na toženkini strani ne bi bila mogoča, tega pa tožnik ni zatrjeval.

12Ob rob pritožbenim navedbam, da se sodišču ni ljubilo ukvarjati z dokaznim postopkom in je raje hitro zaključilo zadevo, pritožbeno sodišče dodaja, da so neprimerne in ne sodijo v strankino vlogo, naslovljeno na sodišče. Stranka ima vso pravico uveljavljati kršitve procesnega in materialnega prava pri sojenju in izraziti nestrinjanje s sodno odločbo, vendar mora pri tem nastopati s pravno relevantnimi argumenti. Kljub dopustni ostrosti uveljavljanja argumentov mednje v nobenem primeru ne sodijo negativne vrednostne sodbe o sodniku oziroma sodišču.

13Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sama krijeta vsak svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ker se nobena od pravdnih strank ni izjavila v tej smeri, se pritožbeno sodišče ne spušča v presojo, ali so tožbene navedbe sploh zahtevale presojo z navedenega vidika.

(2) Prim. v izpodbijani sodbi navedene odločbe pritožbenih sodišč in sodbo VS RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011.