VSL sklep IV Cp 1259/2012

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi I. točka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki razveljavi in se ugovor tožeče stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog, da se tožencu začasno odvzame pravice do stikov z njuno mld. hčerko E. S. L.(I. tč. sklepa). Delno je ugodilo njenemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo, s katero je začasno določilo stike med očetom in hčerko, in sicer tako, da je spremenilo način izvajanja stikov, ki so določeni vsak torek in petek med 11.00 in 17.00 uro ter vsako drugo soboto med 11.00 in 18.00 uro: po spremenjeni odločitvi je toženec tisti, ki je hčerko (ta je začasno zaupana v vzgojo in varstvo materi) dolžan prevzeti na njenem domu v K. in jo tja po koncu stikov tudi pripeljati (II).

2.Zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

3.Tožnica predlaga razveljavitev sklepa in izdane začasne odredbe (razen v delu, s katerim je hčerka začasno zaupana njej). Uveljavlja vse formalne pritožbene razloge, v bistvenem pa meni, da je sodišče odločilo brez ustreznega strokovnega znanja in da je tak režim stikov preobsežen za 11-mesečnega dojenčka, ki ni vajen biti toliko časa brez matere. Sodišču očita, da je pavšalno in na temelju osebnega prepričanja verjelo tožencu, da za hčerko lepo skrbi. Gre za subtilno in kompleksno vprašanje, o katerem bo mnenje lahko podal le izvedenec. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec nasilen do svoje starejše hčerke iz prejšnjega zakona. Ne gre za manjše incidente, kot to opredeli sodišče, pač pa za znake kaznivega dejanja. Tudi če sodišče toženčeve nasilne reakcije pripisuje njunemu nerazčiščenemu partnerskemu odnosu, spregleda, da za otroka ni koristno, da je priča kakršnemukoli nasilju. Tožnica je predlaga, da se stiki izvajajo pod nadzorom, kjer bi jih lahko relevantno ocenila tretja oseba. Zaveda se, da ima otrok pravico do obeh staršev, a stiki se morajo izvrševati v njegovo korist. Sodišču očita, da ni preverilo, ali so taki stiki, kot jih je določilo, koristni za psihofizični razvoj otroka.

4.Toženec se pritožuje proti II. tč. sklepa in predlaga njeno razveljavitev tako, da bo ostala v veljavi začasna odredba tudi glede načina izvajanja stikov. Meni, da ni utemeljenega razloga, da bi hčer prišel iskat in jo pripeljal tudi nazaj. Zaključek porodniškega dopusta, ki ga je kot podlago za tako svojo odločitev navedlo sodišče, ni tak razlog, saj tožnica dela s krajšim delovnim časom, prevzem hčerke ob 17.00, ko se stiki končajo, pa nima s tem nobene zveze. Tožnica je zaposlena v L. in bi hčerko lahko prevzela spotoma. Odločitev je neživljenjska. Toženec tudi težje krije stroške prevozov, saj je brez zaposlitve. Neutemeljena so tudi sklicevanja sodišča na zatrjevano zasledovanje tožnice oziroma nagajanje ob koncu stikov. Sodišče ne bi smelo verjeti tožnici, da je tako, sam je povedal, da ob koncu stikov tožnici pomaga, prime ji torbo oziroma pripne hčerko v vozilu. Poleg tega ima toženec stike določene tudi s starejšo hčerko N., in sicer jih ima tudi v petek, ko jo mora ob 19.00 pripeljati v Š.. Toženec bi zato preveč časa preživel na vožnjah. Navaja in opisuje, kdaj in na kakšen način tožnica preprečuje stike med njim in mld. E., vse s ciljem, da mu jo odtuji. Opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5.Stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

6.Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ne.

7.Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevatiin zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, vkaterih je otrok udeležen ali prizadet. Korist otroka je glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Nedvomno je v otrokovo korist, da ima stike z obema staršema. Pri tem gre za pravico otroka in tudi za pravico staršev (1. odst. 106. čl. ZZZDR). Tako je pomen stikov tudi ta, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri gradijo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj.

8.Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev samo, če je to nujno zaradi varovanja otrokove koristi. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 5.odst. 106. čl. določa, kdaj stiki niso v otrokovo korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Pritrditi je treba odločitvi sodišča prve stopnje, da tožnica tega ni izkazala in tega ne izkazuje niti v pritožbi, ko navaja, da je predlagala, da se stiki opravljajo po nadzorom.

9.Med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem pa mora pri odločanju upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda.(1)

10.Tožnica prav z ničemer ne izkazuje verjetnosti potrebe za takšno – takojšnje začasno ukrepanje v smeri prepovedi stikov med tožencem in njuno 11-mesečno hčerko. Ne drži, kar v pritožbi očita, da bi sodišče o tem lahko presodilo šele, če bi imelo na razpolago mnenje strokovnjaka (izvedenca). Ta je strokovni pomočnik sodišča pri ugotavljanju tistih dejanskih okoliščin, ki se dâjo ugotoviti le s posebnim strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga. V primeru okoliščin, ki jih zatrjuje tožnica, pa ni tako, saj dejansko sploh ne utemelji, v čem je ogroženost oziroma težko popravljiva škoda, če ima hčerka stike z očetom. Poudariti velja njena lastna navajanja, da stikov ne bi omejevala, če se ne bi toženec tako obnašal do nje (to je do tožnice, ne do njune hčerke, glej 3. stran zapisnika z naroka 18. 10. 2011), in ugotovitev sodišča, ki je oprto na njeno lastno izpoved, da oče hčerki izkazuje prijaznost in ljubezen, hči pa mu naklonjenost vrača. Nevšečnosti, ki jih tožnica opisuje ob koncu stikov, ko v stik prideta roditelja, na pravico do stikov ne morejo vplivati, kot tudi na to ne vplivajo navedbe o odnosu med tožencem in njegovo starejšo hčerko iz prejšnje zveze, zato jih sodišču ni bilo treba preverjati. Pritožbeno sodišče torej v celoti in brez pridržkov sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stiki očeta z mld. E. zanjo v ničemer niso škodljivi oziroma ogrožujoči.

11.Mld. hči pravdnih strank je začasno zaupana v vzgojo in varstvo materi. To niti ni sporno. Ker pa tudi ni sporno (saj izhaja iz utemeljevanja potrebe po začasni ukinitvi stikov), da mati očetu stike preprečuje oziroma jih samovoljno omejuje, pri čemer je ugotovljeno, da to ni upravičeno, je v korist otroka nujno, da se stiki med hčerko in očetom začasno določijo. Sodišče prve stopnje je to storilo in jih določilo dvakrat tedensko po šest ur ter vsak drugi konec tedna še enkrat po sedem ur. Brez posebnega strokovnega znanja je možno oceniti, da so takšni stiki med očetom in 11-mesečno hčerko nekaj povsem normalnega oziroma običajnega in ne morejo biti v škodo otroku samo zato, ker je ta še majhen, nasprotno. Prav in v korist otroka je, da ima že od samega začetka čimbolj pogoste (in tudi kvalitetne) stike z obema roditeljema.

12.Primerno pa je, da sta pri izvajanju stikov oba roditelja enakomerno obremenjena. Za zdaj namreč ni videti razloga, da bi bilo izvajanje stikov logistično, časovno in finančno breme zgolj enega izmed njiju. Toženec se utemeljeno pritožuje, da zaključek porodniškega dopusta ni tak razlog. S končno odločbo, ko bo sodišče dokončno odločilo o vzgoji, varstvu, preživljanju ter stikih, pa bo odločeno tudi o trajnem načinu izvajanja stikov, in sicer po presoji vseh relevantnih okoliščin primera.

13.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških (ki jih je priglasil toženec) pa je pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

----------------------------------------------------------------------

(1) Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.