VSL sodba II Cp 3548/2011

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 47817/2010 z dne 9. 4. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter tožniku naložilo, naj tožencu plača pravdne stroške v višini 625,70 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2.Iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa se naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je namreč glede vprašanja, kaj je toženec od tožnika dejansko zahteval, le povzelo navedbe pravdnih strank in prič, pri čemer ni bilo sporno, da nobena zaslišana priča ni sodelovala pri neposrednih pogovorih s tožnikom, ko mu je bilo dano naročilo za izdelavo izvedeniškega mnenja. Kljub temu sodišče navaja, da naj bi ravno te priče potrdile, kakšno naročilo je bilo dano tožniku. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pisnega naročila toženca z dne 19. 10. 2009, pri čemer ni niti navedlo, zakaj mu ni poklonilo vere. Ker izpodbijana sodba zgolj delno povzema izpovedbe prič in tožnika, ni narejena celovita dokazna ocena oziroma razlogi sodbe niso prepričljivi in preverljivi. Vse navedeno pomeni, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri razsoji v tej zadevi je treba upoštevati, da ni sporno, da tožniku ni bila posredovana nobena dokumentacija, iz katere bi lahko tožnik sam ugotovil, za kaj tožena stranka potrebuje izvedeniško mnenje. Treba je tudi upoštevati, da tožniku ni bilo poznano, kakšne zahtevke in postopke je imela tožena stranka zoper družbo D. d.o.o., ki naj bi izvršila sporni poseg v nepremičnino toženca. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni natančno vzel podatkov o naročilu, s čimer naj bi kršil pojasnilno obveznost. Kako naj bi tožnik vedel, da je naročilo nepopolno, pa iz razlogov sodbe ne izhaja. Sodišče tudi ne navedbe, kakšnih podatkov tožnik ni vzel, zato niti ni jasno, kakšna naj bi bila domnevna kršitev tožnika pri sprejemanju naročila. Tožniku ni bilo niti s strani žene toženca niti odvetnice Kotar ter bivše izvedenke L. zastavljeno nobeno konkretno vprašanje. Da tožniku ni bilo posredovano vprašanje glede stabilnosti brežine in odvodnjavanja, jasno izhaja iz izpovedbe K. V.. Za tožnika je bistveno, da je V. pri njem naročila izdelavo mnenja o posegu družbe D. d.o.o v parcelo njenega moža ter da je tožnik takšno mnenje tudi izdelal. Ker odvetnica K. in A. L. nista bili prisotni pri posredovanju naročila, ne moreta vedeti, kakšno naročilo je bilo tožniku posredovano. Sodišče napačno tolmači določbo tretjega odstavka 625. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik bi bil sicer dolžan opozoriti na pomanjkljivosti naročila, če bi zanje vedel. Vendar sodišče ne pojasni, kako naj bil vedel, kaj je imela odvetnica v mislih, ko je tožencu predlagala angažiranje izvedenca. Razzlogovanje sodišča, da je pisno naročilo z dne 19. 10. 2009 preširoko, ne vzdrži resne presoje. Gre za povsem jasno izpostavljeno vprašanje, ali je družba D. d.o.o. posegla v nepremičnine toženca. Za izdelavo mnenja je bila potrebna dokumentacija, vendar mu je tožena stranka ni izročila niti ga ni napotila k odvetnici K.. Trditve, da tožnik ni odgovoril na zastavljena vprašanja, so se začela šele, ko je bil toženi stranki izstavljen račun. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo celovite ocene izvedenih dokazov glede tega, kaj je bilo predmet naročila, temveč je zgolj delno povzelo izpovedbe prič in tožnika, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je namreč vestna, skrbna in analitično sintetična; skladna 8. členu ZPP, ki določa, da o tem, katere dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlogi sodbe so v tem delu tudi jasni, zato je preizkus sodbe mogoč.

6.Ker je dokazna ocena tudi vsebinsko prepričljiva pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je žena toženca tožniku ustno naročila, da naj ugotovi trdnost brežine ter ali je odvodnjavanje dobro urejeno. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da priči T. K. in A. L. ne moreta vedeti, kakšno naročilo je bilo posredovano tožniku, ker pri njegovem posredovanju nista bili prisotni. Vendar je to pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Ni navedlo, da naj bi ravno ti dve priči izpovedali, kakšno naročilo je bilo dano tožniku, kot zmotno meni pritožnik. Na podlagi skladnih izpovedb omenjenih prič, s katerima se je žena toženca K. V. dogovarjala, na kakšna vprašanja naj izvedenec odgovori, je ugotovilo le, da je bil toženčev namen angažiranja izvedenca v tem, da naj odgovori, kam bo voda odtekala in ali je brežina stabilna. Na podlagi te ugotovitve ter v pritožbenem postopku neizpodbijanega dejstva, da toženec v trenutku, ko je bil angažiran tožnik, ni več potreboval ugotovitev o nepravilnostih, narejenih v upravnem postopku, o čemer je izdelal izvedensko mnenje tožnik, saj je bila že pred tem sprožena obnova postopka, pa je utemeljeno verjelo izpovedbi žene toženca, da je tožniku ustno naročila, da naj ugotovi stabilnost brežine in pove, ali je utrjena ter ali je odvodnjavanje urejeno oziroma kam je speljana voda iz jaška. Pritožnik navaja, da iz izpovedbe žene toženca, da ji je šele odvetnica pojasnila, da dostavljeno izvedeniško mnenje tožnika ni bilo predmet naročila, izhaja, da ni znala pojasniti, kaj konkretno naj bi tožnik odgovoril, vendar pa se s tem ni moč strinjati. Žena toženca, ki je sicer predhodno jasno izpovedala, da je tožniku postavila zgoraj citirani konkretni vprašanji, je namreč tudi izpovedala, da je prejeto mnenje takoj odnesla odvetnici, ne da bi ga prej prebrala, zaradi česar je logično, da ji je šele odvetnica povedala, da tožnik ni naredil mnenja v skladu z naročilom.

7.Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi nadaljnjo razzlogovanje sodišča prve stopnje, da četudi bi tožeči stranki uspelo dokazati svojo trditev, da je žena toženca tožniku rekla le, da naj izdela izvedeniško mnenje o posegu v njihovo lastnino in vplivih nanjo ter preveri anomalije, bi bila še vedno na njegovi strani krivda, da je izdelal izvedeniško mnenje, ki je za toženca neuporabno. Skladno s tretjim odstavkom 625. člena OZ bi namreč moral tožnik kot podjemnik ženo toženca vprašati, kaj točno naj ugotovi, glede na to, da so izrazi „poseg“, „vpliv“ in „anomalija“, ki naj bi jih uporabila žena toženca, preširoki in presplošni, zaradi česar ni jasno, kaj bi takšno naročilo pomenilo oziroma gre za širše izraze, ki imajo lahko različno vsebino. Če bi tožnik izpolnil svojo pojasnilno dolžnost, bi lahko napako opravljenega posla, ki se kaže v neuporabnosti izvedeniškega mnenja, preprečil. Tožnik zato tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na vsebino pisnega naročila z dne 19. 10. 2009, ki je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, prav tako povsem nedoločno, splošno in nekonkretizirano, saj iz njega izhaja le, naj se izdela izvedeniško mnenje o posegu investitorja D. d.o.o. v nepremičnino toženca. Tudi sicer pa vsebina pisnega naročila ne daje podlage za sklep, da je bil predmet naročila popis nepravilnosti upravnega postopka in projektanta, kot je štel tožnik, saj je upravni postopek in projektiranje predhodna faza oziroma podlaga za gradnjo investitorja, v naročilu uporabljeni izrazi, zlasti izraz „poseg investitorja“, pa kažejo že na izvedbeno fazo. Navedena neskladnost med vsebino pisnega naročila in izdelanim izvedeniškim mnenjem potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik očitno ni poglobil v zahtevo žene toženca, temveč je ocenil, da sam ve, kakšno mnenje je za toženca potrebno izdelati.

8.V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bil tožnik nedvomno dolžan opozoriti ženo toženca na pomanjkljivosti njenega naročila, če bi zanje vedel, vendar pa zanje ni vedel, pa velja opozoriti, da bi tožnik kot strokovnjak glede na splošne izraze, ki naj bi jih po trditvah tožnika uporabila žena toženca, dolžan vedeti, da je naročilo objektivno pomanjkljivo, kar je jasno in v zadostni meri obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sklicevanje tožnika, da ni vedel, da je naročilo pomanjkljivo, zato ne more biti uspešno. Tožnik se prav tako ne more razbremeniti odgovornosti za izdelavo neuporabnega izvedeniškega mnenja z opozarjanjem na okoliščine, da mu ni bilo poznano, kakšne zahtevke in postopke je imel toženec zoper investitorja, da mu žena toženca ni izročila nobene dokumentacije ter da ga ni napotila k odvetnici K., ki ji je predlagala angažiranje izvedenca. Četudi bi navedeno držalo, bi tožnikova pojasnila obveznost še vedno obstajala, saj za ugotovitev, da je naročilo pomanjkljivo, ni potreboval nobenih dodatnih podatkov.

9.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so razlogi oziroma krivda za izdelavo izvedeniškega mnenja, ki je za toženca neuporabno, na tožniku. Posledično je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je toženec na podlagi 638. člena OZ upravičeno odstopil od pogodbe in zato tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila za izvedeniško mnenje.

10.Ker torej uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.