VSL sodba II Cp 3670/2011

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V II. točki izreka je tožbenemu zahtevku ugodilo, in sicer na ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na temelju priposestvovanja. V III. točki izreka je sklenilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 842,52 EUR vse s pripadki.

2Zoper zavrnilni del sodbe (I. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka, zoper ugodilni del sodbe (II. in III. točka izreka) pa tožena.

3Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da bi sodišče moralo upoštevati, da sta toženi stranki s podpisom zapisnika mejne obravnave tožeči stranki priznali lastninsko pravico na novo ustanovljeni parceli, ki je bila zamejničena po uživalni meji. Sodišče je vsebino zapisnika mejne obravnave napačno obravnavalo kot pogodbo. Toženi stranki sta namreč s podpisom zapisnika tožeči priznali, da je pridobila lastninsko pravico na originaren način. Meje vtoževanih parcel so dokončne in mejni spor ni več dopusten. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med strankami dogovorjeno plačilo kot protiusluga za prepis zemljišča. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo geodeta R. Š., da je bilo dogovorjeno, da tožnica toženima strankama nekaj plača. Če bi bila kupnina dogovorjena, bi jo stranke o zapisniku mejne obravnave zagotovo zapisale.

4Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno sledi, da tožeča stranka ni bila dobroverna posestnica nepremičnine, razen v tistem delu, v katerem je bila lastninska pravica s strani toženih strank nedvomno priznana. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično ocenilo izpovedbo tožeče stranke, ko je zaslišana na naroku za glavno obravnavo povedala, da ni imela nič proti, ko je izvedela, da je toženec naročil meritve zemljišče in izjavila, da bodo vsaj enkrat razčistili, kje so in da bodo potem vsaj bolj točno vedeli, kje je meja. Če se tožnica vse do leta 2008 ni zavedala, kje natančno poteka meja, v uživanju spornega zemljišča ni mogla biti v dobri veri. Da je bila tožnica nedobroverna sledi tudi iz izpovedbe priče R. Š., geometra, ki je izpovedal, da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča toženi za sporni del zemljišča nekaj plačala, kar pomeni, da se je tožeča stranka zavedala, da ta del zemljišča ni njena last. Tudi priča B. M. je izpovedal, da je leta 2002 možu tožnice neuradno pokazal mejo med spornimi zemljišči, kar dokazuje, da je tožnica že vsaj od leta 2002 bila v dvomih, kje poteka meja med spornimi zemljišči. Priči J. V. in J. G. sta izpovedali, da so bili med pravdnimi strankami prepiri zaradi meje. Vse to dokazuje, da je bila meja med strankami ves čas sporna, zato tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju tudi odgovorili.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7Tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na spornem zahodnem delu parcele št. k.o. x. po dveh podlagah. V primarnem zahtevku uveljavlja izstavitev intabulacijske klavzule oziroma zemljiškoknjižnega dovolila, in sicer na podlagi sklenjenega dogovora z dne 24. 10. 2008, sprejetega na mejni obravnavi.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave z dne 24. 10. 2008 (priloga A4) na katerega se sklicuje tožeča stranka sledi, da so se stranke po mejni obravnavi dogovorile za parcelacijo, ki poteka po dosedanji uživalni meji. P. D. (tožeča stranka) je izjavila, da plača celotne stroške geodetske storitve in prepis parcel. Glede na dejstvo, da je izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila obligacijski zahtevek, mora tožeča stranka za utemeljenost zahtevka dokazati obstoj obligacijsko-pravnega posla iz katerega sledi vtoževani zahtevek. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega zapisnika ne izhaja zaveza toženih strank, da bodo prenesle lastninsko pravico na spornem delu zemljišča na tožečo stranko. Ob pomanjkanju takšne zaveze ni mogoče govoriti o zavezovalnem pravnem poslu, zato tudi obligacijske pravice za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na strani tožeče stranke ni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila materialnega prava, in sicer 40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) iz katerega sledi, da se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe ali zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter dovoljuje vpis lastninske pravice v korist drugih oseb. Dejstvo, da sta toženi stranki podpisali mejni zapisnik ne pomeni, da sta se hkrati zavezali prenesti lastninsko pravico na tožečo stranko, kot to napačno interpretira tožeča stranka. V tej zvezi pa niti ni relevantno, ali sta se stranki dogovarjali za plačilo spornega dela nepremičnine.

O pritožbi tožene stranke

9Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da so na strani tožeče stranke izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice na originaren način – s priposestvovanjem na parceli št. k.o. x.. Toženi stranki v pritožbi izpostavljata, da tožeča stranka ni bila dobroverna in da tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditvene podlage tožeče stranke sledi, da je sporno nepremičnino imela v posesti že od leta 1972 (ko je umrla njena mama oziroma že pred njo njeni predniki), medtem ko je sodišče prve stopnje za izhodišče začetka priposestvovalne dobe štelo leto 1994 (stran 10 sodbe) in v tej zvezi ugotavljalo zakonske predpostavke za priposestvovanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo glede vprašanja, kdaj naj bi se desetletna priposestvovalna doba iztekla. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih ravnanj, o katerih so izpovedali geometri in druge priče, na kar vse utemeljeno opozarja pritožba. Varstvo lastninske pravice uživa tisti, ki je kot lastnik naveden v zemljiški knjigi, kadar pa tretji zatrjuje obstoj lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne sme obstajati dvom v dobrovernost stranke, ki naj bi nepremičnino priposestvovala. Ker sodišče, do pravnorelevantnih vprašanj, ni zavzelo jasnega stališča, odločbe sodišča ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11Glede na vse navedeno je sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu (I. točka izreka) potrdilo. Pritožbi toženih strank v ugodilnem delu (II. in III. točka izreka) je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavlja in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče natančno opredeliti, kdaj je priposestvovanje začelo teči, kdaj se je desetletni rok iztekel in se opredeliti do izpovedb geometrov in sosedov v zvezi z vprašanjem dobrovernosti tožeče stranke o poteku meje znotraj desetletne priposestvovalne dobe. Po potrebi bo moralo morda s tem v zvezi dodatno zaslišati stranke in priče.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).