VSL sklep II Cp 2811/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kreditna pogodba št. 69152, sklenjena med pravdnima strankama dne 27.11.2007, razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (točka 1. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.097,41 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka 2 izreka sodbe).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. Pritožba navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, med njimi zlasti z zaslišanjem priče S. T., zaslišanjem N. P., ter postavitvijo izvedenca računovodske stroke. Vsi ti dokazi so bili predlagani, da bi tožeča stranka dokazala trditve, ki se nanašajo na odločilne okoliščine prevare. Tudi dokazna ocena izvedenih dokazov ni pravilna in je sodišče prve stopnje prehitro sklepalo o verodostojnosti izpovedi posameznih prič in tožeče stranke. Na drugi strani se ni opredelilo do listinskih dokazov (spornih računovodskih listin družbe A. J. d.o.o.), na spornost katerih je tožeča stranka med pravdo argumentirano opozarjala (na njihovo vsebinsko neskladnost npr. pri listinah, ki naj bi potrjevale ista dejstva – prejem dela kupnine za osebno vozilo). Sodba nima določne dokazne ocene o izpovedi priče T. K., iz obrazložitve le izhaja, da naj bi priča izpovedala zgolj to, da je odnesla prometno dovoljenje v poslovalnico A.J. d.o.o. in da naj bi vse drugo urejala tožnica. Glede na takšno formulacijo sodišča bi bilo mogoče sklepati, da je sodišče priči verjelo. Verjelo naj bi tudi priči M. C., ki naj bi prepričljivo in logično izpovedal, med drugim tudi to, da naj bi mu prometno dovoljenje izročila tožeča stranka sama in da je bila, ko se je oglasila pri njem, vedno sama oziroma brez spremstva. Ravno nasprotno sta trdili tožeča stranka in priča K., sodišče pa je to odločilno razliko v izpovedih prezrlo. Priča K. je potrdila navedbe tožeče stranke glede odločilnih okoliščin, namreč da se je S. T. ukvarjala s posredovanjem kreditov, da je S. T. poznala že pred obravnavanim časovnim obdobjem oziroma sklenitvijo sporne pogodbe, da ju je S. T. skupaj s tožečo stranko obravnavanega dne peljala v avtohišo na T. v Mariboru (to je A.J. d.o.o.), da ji je S. T. v osebnem vozilu izročila prometno dovoljenje in ji nato naročila, da ga odnese v avtohišo in ga je tam ob navzočnosti tožeče stranke izročila človeku v avtohiši in da se je S. T. s tem človekom že pred tem dogovarjala po telefonu in da je bilo pred tem že vse dogovorjeno. Torej priča K. ni izpovedala zgolj to, da je odnesla prometno dovoljenje v poslovalnico A. J. d.o.o., temveč poleg tega še marsikaj odločilnega in za kar tožeča stranka misli, da bo lahko potrdila priča S. T.. Glede na dokazano nasprotje v izpovedi prič, izpovedi priče C. zagotovo ni mogoče oceniti kot prepričljive in logične oziroma bi v tem primeru sodišče moralo pojasniti, zakaj ni sledilo v precejšnjem delu skladnima izpovedima tožeče stranke in priče K.. Res iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke kot oškodovanke v kazenskem postopku zoper obdolženo S. T. izhaja, da je tožeča stranka plačala polog v višini 2.822,40 EUR in da je v tem postopku izpovedala drugače, vendar to še ni zadostni razlog za zaključek, da je celotna izpoved tožeče stranke neverodostojna. Na zatrjevano prevaro tožeče stranke in vednost tožene stranke (oziroma z njene strani pooblaščene osebe, ki je sodelovala pri podpisu sporne pogodbe) v tej zvezi kaže tudi kazenski postopek, ki je v teku zoper obdolženo S. T. in v katerem tožeča stranka nastopa kot oškodovanka (in predmet katerega je med drugim tudi isti historični dogodek, ki ga obravnava to sodišče). Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, da bi bila stvar lahko zrela za razsojo, prav tako tudi, da naj tožeča stranka ne bi ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Tožeča stranka je ves čas trdila, da je bila prevarana in pri prevari opravičljivost zmote ni odločilna oziroma nima nobene veze. Tožeča stranka je bila prevarana z obljubo in zagotovilom, da bo po podpisu pogodbe prejela posojilo. Glede na navedeno bi sodišče lahko kvečjemu odločalo o tem, ali je bila tožeča stranka ob sklepanju dovolj skrbna, da bi lahko odkrila prevaro S. T. in z njo povezanih oseb (za katere tožeča stranka še dalje trdi, da so med njimi bile tudi predlagane priče), ki so ji zatrjevali, da bo dobila posojilo (in ne da bo s tem financirala nakup osebnega vozila).

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnica svojo zmoto zakrivila sama. Iz tožbenih trditev izhaja, da je bila tožnica prevarana na način, da ji je S. T. obljubila, da ji bo uredila gotovinski kredit, prodajalec poslovalnice A. J. d.o.o. C. naj bi ji prav tako zagotavljal, da ji bo na podlagi kreditne pogodbe nakazana gotovina. S tem naj bi pri tožnici povzročili zmoto in jo držali v zmoti. Prevara je z določbo 1. odstavka 49. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, s spremembami; OZ) definirana kot povzročitev zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se napelje k sklenitvi pogodbe. Zmota tožnice je bila po njenih navedbah torej povzročena s strani omenjenih oseb (v tožbenih navedbah omenja tudi T. K.), v primeru resničnosti teh navedb pa nikakor ni mogoče očitati tožnici, da si kreditne pogodbe in ostale dokumentacije pred podpisom ni prebrala, saj je bil ravno to namen zatrjevane prevare in je bila tožnici njena skrbnost s takim ravnanjem preprečena. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče T., saj gre za vnaprejšnjo zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pripeljal do uspeha v sporu.

6Pritožba utemeljeno napada dokazno oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je prehitro zaključevalo o verodostojnosti izpovedi posameznih prič in tožeče stranke. V zvezi s pričo C. je zapisalo, da je prepričljivo in logično izpovedal, da se je tožnica oglasila v poslovalnici A. J. d.o.o., kjer je povpraševala za kredit glede nakupa osebnega vozila ter da je prepričljivo vztrajal, da sta takrat, ko je tožnica prinesla dokumente, pripravila pogodbo o financiranju, katera je bila posredovana toženi stranki v odobritev kredita. Izpovedbi te priče pa je sledilo tudi zato, ker priča vnaprej ni mogla v ničemer vplivati na odobritev kredita, tožnica pa svojih podpisov na listinah ni zanikala in je izpovedala, da je k podpisu ni nihče silil. Navedeno razlogovanje sodišča prve stopnje ne predstavlja ocene dokazov, saj je dejstvo, da je tožnica prišla v poslovalnico A. J. d.o.o. nesporno, nesporno je tudi, da je tožnica podpisala pogodbo o financiranju. Sodišče prve stopnje pa se ne ukvarja z razlikami v izpovedbah priče C. in priče K. ter tožnice, na podlagi katerih bi šele lahko sklepalo o njihovi verodostojnosti. Kot to upravičeno izpostavlja pritožba, sta tako tožnica kot priča K. izpovedali, da so se s S. T. skupaj odpeljale do poslovalnice A. J. d.o.o., da sta v poslovalnico vstopili samo tožnica in K., ter da je slednja izročila prometno dovoljenje C., medtem ko je on trdil, da je tožnica prišla k njemu v poslovalnico sama. Poleg tega sta obe skladno izpovedovali, da je bilo ob prihodu v avto hišo vse že dogovorjeno, K. je izpovedala, da je samo izročila prometno dovoljenje točno določenemu človeku, za katerega ji je povedala S. T. in se z njim ni nič pogovarjala, tožnica pa tudi, da je po naročilu S.T. morala poiskati prodajalca M., ki da že vse ve, ter da je le podpisala listine, ki so bile že pripravljene. Tožnica je tudi izpovedala, da je odrezke pokojnine izročila S. T. ter da je v poslovalnici A. J. d.o.o. samo podpisala predložene listine, torej ni imela s sabo nobene dokumentacije, kar potrjuje priča K. s svojo izpovedbo, da je moralo očitno biti že prej vse domenjeno po telefonu. Zgrešena je torej ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je nekatere od listin predložila tožnica v avtohišo sama, druge pa je tam podpisala. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem, kako naj bi prodajalec M. C. predočil pogodbene pogoje tožnici, saj iz izpovedbe priče J., ki je bila v obravnavanem obdobju referentka za obdelavo pogodb pri toženi stranki, izhaja, da je dolžnost vsakega prodajalca, da pripravi informativno ponudbo, s katero seznani stranko o višini obroka, stroških in rizičnem skladu. Različno izpovedovanje tožnice v kazenskem postopku zoper obdolženo S. T. in v tem postopku glede plačila pologa za pridobitev kredita ne more biti zadosten razlog za odrekanje verodostojnosti celotni tožničini izpovedbi. Iz listine „plačilo računa – vozila št.: 7307521“ (priloga B18 v spisu) izhaja, da naj bi bil plačan polog v višini 3.121,34 EUR, sodišče prve stopnje pa niti ni ugotavljalo, kako je bil polog plačan in kdo ga je plačal, čeprav je tožeča stranka opozarjala na to, da listine, ki dokazujejo, da je bil polog za pridobitev kredita plačan, niso verodostojne (tožena stranka je v spis vložila še eno dokazilo o plačilu navedenega zneska z nekaterimi drugačnimi podatki – v spisu na list. št. 93), ter da tožnica tega zneska ni plačala, saj ga tudi ni bila zmožna plačati. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem delavke računovodstva družbe A. J. d.o.o. N. P., ki je pripravila sporne računovodske listine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako pomanjkljiva, izpovedba priče K. pa dokazno sploh ni ocenjena.

7Pravno nepomembno je dejstvo, da tožena stranka ni bila v nobenem neposrednem stiku s tožečo stranko. Avtohiša A. J. d.o.o. je pooblaščeni prodajalec tožene stranke, prodajalci v poslovalnici A.J. d.o.o. pa so tudi v neposrednem pogodbenem odnosu s toženo stranko (v kakšnem, sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo), kot to izhaja iz izpovedbe priče J. in zanjo pripravljajo kreditne pogodbe, sklepa pa jih tožena stranka sama. Že na podlagi teh ugotovitev je jasno, da obstaja med toženo stranko in prodajalci v A. J. d.o.o odnos zastopanega in pooblaščenca in je potrebno dejanja pooblaščenih prodajalcev, usmerjenih v sklenitev tovrstnih kreditnih pogodb, v smislu določb o zastopanju (69. člen OZ in naslednji) šteti kot dejanja tožene stranke same. Iz izpovedbe priče C. izhaja, da je vedel, da so bili sproženi postopki v zvezi z zatrjevanimi goljufijami, v katerih je bila udeležena S. T. in da je bilo nekaj tovrstnih poslov opravljenih preko P. M. in preko podjetja A. J. d.o.o. Poleg tega C. skladno s tožnico izpoveduje, da je tožnici rekel, da je ona že druga v tistem tednu ogoljufana, torej so se goljufije še vedno dogajale in je bil C. s tem seznanjen. S strani prodajalcev je bila iz tega razloga potrebna večja stopnja skrbnosti pri sklepanju pogodb s strankami, ki iz dosedaj izvedenega dokaznega postopka ni razvidna. V tem oziru je zaključek sodišča prve stopnje, da zaposleni pri A. J. d.o.o., še manj pa tožena stranka, za prevaro niso vedeli ali mogli vedeti, ob površni in pomankljivi dokazni oceni najmanj preuranjen.

8Prvostopenjsko sodišče je zaradi pomanjkljive dokazne ocene tožeči stranki odvzelo možnost izvajanja dokazov, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s spremembami; ZPP), ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Poleg tega preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč zaradi nerazumljivega izreka, saj sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločalo, s čimer je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero sodišče odloči o posameznih zahtevkih in sicer ne glede na to, ali jih je zavrnilo ali jim je ugodilo (3. odstavek 324. člena ZPP). Sodišče mora vsebino samega zahtevka povzeti v izrek sodne odločbe. Napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje obravnavanje so razvidni iz zgornje obrazložitve.

9Glede na navedeno je potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP).

10Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).