UPRS sodba IV U 75/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, Izpostava Slovenske Konjice, prvostopenjski organ je z odločbo št. DT 03-01614-0 z dne 27. 10. 2010 odločil, da je zavezanki A.A. za leto 2009 odmeri dohodnina v višini 3.215,68 EUR, da plačana akontacija dohodnine znaša 4.796,08 EUR in presega odmerjeno dohodnino za 1.580,40 EUR. Odločeno je bilo, da se ta razlika zavezancu vrne v 30 dneh od vročitve odločbe.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnice, da bi morala za sina B.B. dobiti olajšavo, zavrnil. Obrazložil je, da se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, kot posebna olajšava prizna zmanjšanje letne davčne osnove po določbi 114. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Prav tako je pojasnil, kateri otrok se šteje za vzdrževanega otroka in opozoril na določbo osmega odstavka 114. člena ZDoh-2, po kateri se za uveljavljanje te olajšave uporablja odločba CSD o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, odločba ZPIZ o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali odločba centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Po določbi tretjega odstavka 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi otrok do 26 leta starosti, če neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji, ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti in tudi otrok, ki je starejši od 26 let, če se vpiše na študij do 26 leta starosti in sicer največ za dobo 6 let od dneva vpisa. Pogoj za priznanje olajšave za otroka je predložitev odločbe iz osmega odstavka 114. člena ZDoh-2, pritožnica pa je priložila potrdilo Centra za socialno delo Slovenske Konjice št. 1222-1517/2009 z dne 7. 9. 2009 o tem, da je B.B. od 1. 4. 2008 dalje upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 31.a členu ZSV. Glede na besedilo osmega odstavka 114. člena ZDoh-2 in dejstvo, da pritožnica v postopku ni predložila relevantne odločbe, je drugostopenjski organ ugotovil, da pritožnica ni upravičena do zahtevane olajšave. Glede priznanja olajšave po tretjem odstavku 115. člena ZDoh-2 (A3), pa je pritožnici pojasnil, da je priznanje olajšave za otroka, ki je starejši od 26 let, če se je na študij vpisal do 26 leta mogoče le za dobo 6 let od dneva vpisa na študij, torej tudi na tej podlagi niso izpolnjeni pogoji za priznanje vzdrževanega družinskega člana, saj se je glede na pritožničine navedbe sin na študij vpisal že pred več kot 6 leti, poleg tega pa je starejši od 26 let.

Tožnica v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Navaja, da odločitev temelji na napačno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično napačni uporabi materialnega prava. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 114. člena ZDoh-2 in pojasnjuje, da je sin tetraplegik s 100% telesno okvaro od 23. 5. 1997, zaradi poškodbe izven dela. Živi pri tožnici, ki zanj skrbi in mu pomaga pri opravljanju vseh življenjskih potreb. Iz odločbe CSD Slovenske Konjice z dne 26. 10. 2010 izhaja, da je bil sinu priznan tudi dodatek za pomoč in postrežbo, na podlagi ugotovitve invalidske komisije po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tako je predložena odločba CSD Slovenske Konjice enakovredna odločbi, ki bi jo izdal ZPIZ in bi jo tožena stranka morala upoštevati. Pojasnila tožene stranke v izpodbijani odločbi ne predstavljajo argumentirane obrazložitve in v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj se tožena stranka sploh ni opredelila do tožničinih zatrjevanj. Odločitev tožene stranke v tem bistvenem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti z novo odločbo, s katero bo zahtevi tožnice ugodilo. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu ter povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da je bila izdana zakonita odločba. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je določba 114. člena ZDoh-2, ki v prvem odstavku določa, da se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo 7. 912,70 EUR. Za otroka iz te določbe se šteje otrok, ki ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali otrok, ki je v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen (tretji odstavek 114. člena ZDoh-2). Ker določba osmega odstavka za uveljavljanje posebne olajšave iz določbe tretjega odstavka tega člena zahteva predložitev odločbe centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali odločbo centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, je v zadevi za pravilno rešitev ključnega pomena vprašanje, ali je tožnica status otroka iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZDoh-2 dokazovala s predložitvijo prej zahtevane odločbe. Sodišče ugotavljala, kar v zadevi ni sporno, da je tožnica v postopku predložila odločbo Centra za socialno delo Slovenske Konjice, št. 1222-2096/2010 z dne 26. 10. 2010, s katero je bila sinu B.B. priznana denarna socialna pomoč, povečana za dodatek za pomoč in postrežbo. Ker predložena odločba ni bila izdana na podlagi predpisov navedenih v določbi osmega odstavka 114. člena ZDoh-2, torej ne na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ne Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, tožnica s svojim ugovorom, da bi ji morala biti priznana posebna olajšava za otroka na podlagi 2. točke prvega odstavka 114. člena ZDoh-2, ne more uspeti. Prav tako tožnica ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da predložena odločba temelji na strokovnem mnenju invalidske komisije.

Ker torej odločba, ki jo tožnica priložila, ni ustrezna, saj ne gre za eno od odločb iz osmega odstavka 114. člena ZDoh-2, ki so podlaga za uveljavljanje posebne olajšave iz 2. točke prvega odstavka 114. člena, je sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.