UPRS sodba IV U 14/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski upravni organ, Upravna enota Slovenske Konjice, je z odločbo, št. 353-3/2010-8 (11244) z dne 13. 7. 2010 odločil, da se na nepremičninah parc. št. 1418, 1419, 1420, 1421, vse k.o. ..., solastnikov A.A., B.B., C.C., opravijo pripravljalna dela – izvedba postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskave terena in drugih pripravljalnih del (1. točka izreka); da se parcelacija izvede v skladu z osnutkom parcelacije, št. 252-09 z dne 20. 5. 2009 (2. točka izreka); da so solastniki nepremičnin oziroma njihovi uporabniki dolžni dovoliti dostop na njihove in svoje nepremičnine; da o začetku pripravljalnih del izvajalec pripravljalnih del pisno obvesti solastnike oziroma uporabnike nepremičnine najmanj 7 dni pred začetkom izvajanja del (4. točka izreka izpodbijane odločbe); da je razlastitveni upravičenec po končanem postopku pripravljalnih del dolžan obvestiti Upravno enoto Slovenske Konjice o zaključku postopka (5. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka) in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso nastali (7. točka izreka). Odločitev je upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je razlastitvena upravičenka, Občina Slovenske Konjice, 13. 5. 2010 vložila zahtevo za uvedbo postopka pripravljalnih del, v katerem je predlagala izvedbo parcelacije in ureditve meje v skladu z osnutkom parcelacije, za potrebe razlastitve. Dne 22. 6. 2010 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri so se navzoče stranke seznanile z vsebino zahteve, izdana odločba pa temelji na določbi 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in ugotovitvi, da bo v primeru, če bo upravni organ pravnomočno zavrnil zahtevo za razlastitev, geodetska uprava na zahtevo razlastitvenega zavezanca odpravila odločbo o parcelaciji, predlagatelj razlastitve pa bo moral odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo, ki se odmeri v nepravdnem postopku.

O pritožbi B.B. in C.C. zoper prvostopenjsko odločbo je odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je z odločbo št. 35020-36/2009-29 z dne 14. 12. 2010 odločilo, da se pritožba C.C. zoper prvostopenjsko odločbo zavrne, delno pa je drugostopni organ ugodil pritožbi A.A. in odpravil 1. točko izreka odločbe UE Slovenske Konjice z dne 13. 7. 2010 in jo nadomestil z novo 1. točko tako, da je spremenil del, ki se nanaša na obseg izvedbe pripravljalnih del (dovoli se izvedba postopka za ureditev meje in parcelacija obstoječe ceste). V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se odpravi 2. točka izreka UE Slovenske Konjice z dne 13. 7. 2010, da se popravi 3. točka izreka odločbe z novim besedilom in da v ostalem ostane izpodbijana odločba v veljavi. V nadaljevanju je odločil tudi o stroških pritožbenega postopka, tako da je v 3. točki izreka odločil, da mora C.C. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 313,79 EUR; da mora Občina Slovenske Konjice B.B. povrniti stroške pritožbenega postopka ter v 6. točki izreka, da se višji stroškovni zahtevki strank zavrnejo kot neutemeljeni. Drugostopenjski upravni organ je pojasnil, da pritožba C.C. ni utemeljena, saj je v pritožbi le pavšalno pozival k spoštovanju tretjega odstavka 92. člena, četrtega odstavka 93. člena, drugega odstavka 95. in 98. člena ZUreP-1 in je bilo njegova navajanja mogoče razumeti kot zatrjevanje, da za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Odločbo, s katero na podlagi 101. člena ZUreP-1 dovoli pripravljalna dela, upravni organ izda na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca, pri čemer pa zakon ne predpisuje drugih pogojev za izdajo take odločbe. Upravni organ zato pripravljalna dela dovoli po presoji vseh okoliščin obravnavanega primera, po prejemu popolne zahteve za razlastitev, in ko je izvedel ustno obravnavo, na kateri je nasprotno stranko seznanil s predlogom. Vsi ti pogoji pa so bili v tej zadevi izpolnjeni. Kot delno utemeljeno pa je drugostopenjski upravni organ štel pritožbo B.B., v delu v katerem je pritožnica opozorila na kršitve materialnega in procesnega prava pri oblikovanju izreka izpodbijane odločbe. Po določbi prvega odstavka 101. člena ZUreP-1 upravni organ z odločbo zgolj dovoli izvedbo pripravljalnih del na nepremičninah predvidenih za razlastitev, zato je v primeru, ko gre za odmero obstoječe ceste, bilo treba dovoliti zgolj izvedbo postopka za ureditev mej in parcelacije v skladu s 15.a členom Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da sta B.B. in Občina Slovenske Konjice priglasili stroške pritožbenega postopka. Občina Slovenske Konjice je v skladu s 114. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravičena do stroškov odgovora na pritožbo C.C., ki s pritožbo ni uspel in je torej upravičenki dolžan povrniti njene upravičene stroške, v obsegu ugotovljenem v upravnem postopku. Do enakega zneska je bila Občina Slovenske Konjice upravičena tudi v zvezi s priglašenim zahtevkom za stroške odgovora na pritožbo B.B., ki je s pritožbo delno uspela, zato v skladu s 114. členom ZUP, nosita stroške nasprotni stranki v sorazmerju s tistim delom zahtevka, pri katerem nista uspeli. Po oceni stroškov obeh strank je bilo ugotovljeno, da je Občina Slovenske Konjice dolžna B.B. plačati stroške pritožbenega postopka v višini 65.79 EUR.

Tožnik C.C., vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na razlastitvenega zavezanca C.C., kolikor je bila s strani drugostopenjskega organa zavrnjena njegova pritožba ter zoper odločitev drugostopenjskega upravnega organa pod točko 3 in 5, s katerim naj bi bilo odločeno o stroških postopka, kolikor se ti nanašajo na tožnika. V tožbi tožnik navaja, da je drugostopenjska odločba sama s seboj v nasprotju, nerazumljiva in nelogična, saj drugostopenjski organ 1. točko izreka prvostopenjske odločbe nadomešča oziroma spreminja tudi v delu, ki se nanaša na tožnika. Že iz tega je razvidno, da je drugostopenjski organ pritožbi tožnika dejansko ugodil, torej je bilo njegovi pritožbi vsaj deloma ugodeno, tako kot to velja za B.B.

Drugostopenjski upravni organ je neutemeljeno posegel v prvostopenjsko odločbo tudi v delu, ki se nanaša na A.A., čeprav se ta ni pritožil. Še večji nesmisel izpodbijane odločbe se kaže v tem, da je drugostopenjski organ s svojo odločitvijo posegel v izpodbijano prvostopenjsko odločbo tudi glede A.A., čeprav se ta ni pritožil zoper prvostopenjsko ugotovitev. Tožnik izrecno opozarja na določbo drugega odstavka 247. člena ZUP. Drugostopenjski upravni organ bi bil namreč dolžan po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve pravil postopka in na kršitve materialnega prava, in v kolikor bi jih ugotovil, bi moral tožnikovi pritožbi ugoditi. Kljub temu, da je tožena stranka ob reševanju pritožbe B.B. te kršitve (nedvomno bistvene) ugotovila, pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila. Napačna odločitev ministrstva o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke je imela za posledico napačno odločitev upravnega organa tudi o stroških postopka v 3. in 5. točki izpodbijane drugostopenjske odločbe. Če bi drugostopenjski organ odločil pravilno, bi moral tožnikovi pritožbi ugoditi vsaj delno, in bi bila posledično drugačna tudi odločitev o stroških postopka. Tako bi drugostopenjski organ moral tožniku priznati vsaj 50% njemu nastalih stroškov postopka ter v istem deležu zavrniti zahtevek Občine Slovenske Konjice za povračilo njej nastalih stroškov. Zaradi kršitve pravil postopka, bi bilo treba odločbo v izpodbijane delu odpraviti.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi spremeni odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 12. 2010 v izpodbijanem delu tako, da ugodi pritožbi C.C. in odpravi odločbo Upravne enote Slovenske Konjice z dne 13. 7. 2010, in da spremeni odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 12. 2010 v 3. točki tako, da Občini Slovenske Konjice naloži v plačilo stroške C.C. Podrejeno predlaga odpravo obeh upravnih odločb in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Zahteva priznanje stroškov postopka v priglašeni vrednosti.

Odgovor na tožbo je sodišču posredovala stranka z interesom v tem upravnem sporu, Občina Slovenske Konjice, ki je povzela vsebino odločitve obeh upravnih organov ter predlagala, da sodišče tožbo zavrže na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker tožeča stranka v okviru tožbenih navedb sploh ne navaja nezakonitosti oziroma ne uveljavlja formalnega izpodbijanja prvostopenjske upravne odločbe, ampak se izpodbija le drugostopenjska upravna odločba. Podredno izpostavlja očitno neutemeljenost tožbe iz razloga, ker ni bila storjena nobena izmed zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka pri izdaji drugostopenjske odločbe. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno, da jo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov stranke z interesom.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje ter odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z odločitvijo in razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V obravnavani zadevi odločitev obeh upravnih organov temelji na določbi 101. člena ZUreP-1, ki določa, da lahko organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. V obravnavani zadevi ni sporno, da se odločitev o izvedbi pripravljalnih del nanaša na nepremičnine parc. št. 1418, 1419, 1420, 1421, k.o. ..., v solasti A.A., B.B. in C.C., preko katerih poteka kategorizirana občinska cesta-javna pot št. 883040, Konjice-Režabek. Ker gre za odločitev povezano s postopkom razlastitve, ki ga ureja določba 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), v povezavi z določbami ZUreP-1, sodišče v celoti soglaša z odločitvijo drugostopenjskega upravnega organa, ki je 1. točko izreka prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na obseg pripravljalnih del, uskladil z določbo 15. a člena ZJC-B. Slednji namreč določa, da se meje javne ceste določi s postopkom ureditve mej, obnove mej ali s postopkom spreminjanja mej. Ker tožnik v pritožbi ni ugovarjal obsegu pripravljalnih del, tako kot je to navajala v pritožbi B.B., je po presoji sodišča drugostopenjski upravni organ njegovo pritožbo pravilno presojal v okviru pritožbenih navedb. Po vpogledu v pritožbo tožnika z dne 29. 7. 2010 sodišče ugotavlja, da se pritožbene navedbe nanašajo na zahtevo po spoštovanju določb ZUreP-1 v zvezi s postopkom razlastitve, ugovorov, ki bi se nanašali na pripravljalni postopek pa pritožnik ne navaja. Glede na takšno vsebino pritožbe je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno presojala (samo), ali je odločba o uvedbi postopka pripravljalnih del na podlagi določbe 101. člena ZUreP-1 zakonita. Sodišče sicer ugotavlja, da drugostopenjski organ v odločbi ni navedel, da je pri presoji zakonitosti prvostopenjske odločbe izvedel tudi presojo na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP v delu, ki se nanaša na preizkus ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka, in ali ni bil prekršen materialni zakon, vendar ne glede na navedeno sodišče ugotavlja, da opustitev te navedbe, ob ugotovitvi, da do teh kršitev v postopku na prvi stopnji ni prišlo, na samo zakonitost odločitve ni vplivala.

Tožnik v tožbi oporeka tudi odločitvi drugostopenjskega upravnega organa, ki se nanaša na odločitev o stroških pritožbenega postopka. Slednja temelji na določbi 114. člena ZUP. V skladu z določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek (v tem primeru pritožbeni postopek), pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavni zadevi tožnikova pritožba zoper odločitev organa prve stopnje ni bila uspešna, zato tožnikovo zatrjevanje, da ni zavezanec za povračilo stroškov pritožbenega postopka stranki z interesom, ni utemeljeno. Ker tožnik ni ugovarjal priznani višini stroškov (313,10 EUR), je moralo sodišče njegov tožbeni ugovor, da je odločitev o stroških nezakonita, kot neutemeljenega zavrniti.

Sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato tudi ni bilo podlage za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1, zato je sodišče o tožbi odločilo kot o izpodbojni tožbi (1. alinea prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik in stranka z interesom sta predlagala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo obeh strank za povrnitev stroškov postopka.