VSRS Sodba II Ips 1220/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel 15. 5. 2003, ko se je kot kriminalist udeleževal obveznega usposabljanja v Gotenici. Tožnik je trdil, da se je v okviru delovnih obveznosti, namenjenih vzdrževanju oziroma pridobivanju potrebne psihofizične pripravljenosti, udeležil igre nogometa. Igralec nasprotne ekipe (prav tako kot tožnik delavec prve toženke) je kršil pravila igre in spodnesel tožnika, da je le-ta padel v dva metra visoko žičnato ograjo ob igrišču, se refleksno skušal zanjo ujeti, vendar mu to ni uspelo in je padel na trda asfaltna tla. Zaradi velike sile si je izpahnil desno ramo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po nobeni od zatrjevanih podlag (prva toženka naj bi bila tožniku odškodninsko odgovorna kot delodajalka poškodovalca; kot graditeljica žičnate ograje brez ustreznih dovoljenj in kot imetnica ograje, ki predstavlja nevarno stvar; druga toženka pa je zavarovalnica, pri kateri ima prva toženka zavarovano civilno odgovornost) zahtevek ni utemeljen.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da prva toženka ne odgovarja za škodo, ki jo je tožniku povzročil njen delavec, saj poškodovalec pri dejavnosti, iz katere izvira škodni dogodek, ni opravljal del in nalog, za katere je bil zadolžen, zato ne obstaja funkcionalna povezava med ravnanjem delavca prve toženke in nastalo škodo, s tem pa tudi ne odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec v smislu 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Strinjalo se je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da nogometno igrišče, obdano z žičnato ograjo, ne pomeni nevarne stvari in s tem povezane objektivne odgovornosti njenega imetnika. Zavrnitev zahtevka iz naslova krivdne odgovornosti prve toženke pritožbeno sodišče sicer potrdi, vendar iz drugačnih razlogov kot sodišče prve stopnje. Tožnik namreč ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke glede postavitve ograje. Tožnik je trdil, da je prva toženka dopuščala igro na igrišču, ki ni bilo primerno opremljeno, ker je ograja postavljena preblizu igrišča; za te trditve pa tožnik ni pravočasno predlagal ustreznih dokazov. Pritožbeno sodišče je vprašanje pravilnosti oz. ustreznosti postavljene ograje (z vidika njene oddaljenosti od roba igrišča) opredelilo kot strokovno vprašanje, ki se dokazuje z izvedencem ustrezne stroke, česar pa tožnik (pravočasno) ni predlagal. Ker protipravnosti ravnanja prve toženke tožnik ni dokazal, ni podana niti njena krivdna odgovornost.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo, ki je bila vročena prvi in drugi toženki v odgovor (nobena od toženih strank odgovora na revizijo ni vložila) ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

4Po določbi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) se revizijski postopek vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred novelo ZPP-D, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njeno uveljavitvijo, to je pred 1. 10. 2008.

5Vloženo revizijo je tožnik dopolnil z vlogo, poimenovano „Predlog za dopustitev revizije“, v kateri ponavlja revizijske razloge. Sodišče je vlogo obravnavalo in z njo postopalo kot s pravočasno dopolnitvijo predhodno vložene revizije.

6V reviziji tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Nižjima sodiščema očita kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1. glede na ugotovitve glede časa in kraja nastanka škode bi bil pravilen in logičen sklep, da gre za nezgodo pri delu oziroma vsaj v zvezi z delom; 2. izpoved priče D. je v sodbah napačno povzeta); kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 243. člena ZPP, saj sta se sodišči napačno postavili na stališče, da je pravilnost postavitve ograje strokovno in ne pravno vprašanje, v zvezi s tem pa tudi kršitev po 8. členu ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, saj je tožnik izvedenca glede gornjega vprašanja pravočasno predlagal, sodišče pa ni izvajalo predlagane dopolnitve izdelanega izvedeniškega mnenja v tej smeri. Kršitev 8. člena ZPP predstavlja tudi metodološko napačna dokazna ocena prijave poškodbe pri delu, ki že sama po sebi predstavlja priznanje delodajalčeve odgovornosti v smislu protipravnosti oziroma objektivne odgovornosti za ravnanje delavca, ki je drugemu delavcu povzročil škodo. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj bi bil iz ugotovitev o tem, kdo je tožnika poškodoval in kdaj se je poškodba zgodila in iz ugotovljene vzročne zveze med tožnikovim padcem v ograjo zaradi protipravnega ravnanja drugega delavca prve toženke in škodo, ki jo je tožnik utrpel, edini logično pravilen sklep, da obstaja odgovornost delodajalca za ravnanje svojega delavca, ker je škoda nastala vsaj v zvezi z opravljanjem dela, če že ne pri samem opravljanju dela. Nogometno igrišče s preblizu postavljeno ograjo zmotno ni bilo kvalificirano kot nevarna stvar; prva toženka pa je tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je dopuščala oziroma celo narekovala nogometno igro na igrišču z nepravilno postavljeno ograjo.

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9Relevantno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano, v postopku njegovega ugotavljanja pa niso bile zagrešene očitane procesne kršitve (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) je sledeče:

tožnik je bil 15. 5. 2003 udeleženec programa obveznega usposabljanja zaposlenih v Uradu kriminalistične policije pri PU Kranj v Centru za oskrbo v Gotenici,

do poškodbe tožnikove desne rame je prišlo med igro nogometa, ki so ga igrali udeleženci usposabljanja,

konkretna igra ni predstavljala obveznega dela usposabljanja, pač pa prostovoljno in prostočasno dejavnost po večerji, ki udeležencem ni bila ukazana in ni bila del njihovih delovnih obveznosti,

igrišče, na katerem je prišlo do tožnikove poškodbe, je asfaltirano, ograjeno z žično mrežo, visoko 2 m; mreža je spletena v kvadratke in je take vrste, kot se uporablja tudi za ograditev družinskih vrtov.

10Pravilnim in popolnim razlogom nižjih sodišč o neobstoju funkcionalne povezanosti med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ki je svojemu sodelavcu – tožniku povzročil škodo, ni česa dodati. Nasprotje, ki ga revident očita sodbama sodišča prve in druge stopnje v smislu kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ki se nanaša na ugotovitve o času in kraju nezgode, hkrati pa ni ugotovljen obstoj funkcionalne povezave poškodovalčevega ravnanja z njegovimi delovnimi nalogami, ni podano. Izpodbijani zaključek je materialnopravne narave in je pravilno izpeljan iz ugotovljenih dejstev. Golo dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v času in na kraju sicer obveznega službenega usposabljanja, kjer je veljala omejitev svobode gibanja, relevantne funkcionalne povezave in s tem odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči delavec (po določbi 147. člena OZ), ne ustvari. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi ostalih prič pravilno povzelo tudi izpoved priče D. Revizijsko sodišče je zaradi očitane procesne kršitve opravilo primerjavo med izpovedjo priče na list. št. 32 in 33 ter povzetkom izpovedi v sodbi sodišča prve stopnje na list. št. 74. Iz izpovedi priče D. ne izhaja, da bi bilo igranje nogometa po večerji obvezno ali v okviru programa usposabljanja policistov. Šlo je za prostovoljno in prostočasno odločitev udeležencev sicer obveznega usposabljanja, kaj bodo delali zvečer na območju, kjer jim je bilo odrejeno gibanje. Sodišče prve stopnje je (tudi) iz prijave poškodbe pri delu povzelo tista dejstva, ki iz te prijave izhajajo – o času, kraju in načinu nastanka poškodbe. To pa seveda še ne pomeni, da je prva toženka, ki je obrazec dolžna izpolniti, s tem ravnanjem kakorkoli priznala svojo odškodninsko odgovornost za nastalo škodo. Ob ugotavljanju dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče spregledalo ali pritožbene navedbe napačno zavrnilo.

11Argumenti sodišč prve in druge stopnje, ki so vodili v sklep, da nogometno igrišče, ograjeno z žičnato ograjo ne predstavlja nevarne stvari in iz tega dejstva izvirajoče objektivne odgovornosti prve toženke, so pravilni. Pojem nevarne stvari je pravni standard, katere osnovna predpostavka je, da stvari kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Le tedaj se neka stvar lahko šteje za nevarno stvar in se sproži mehanizem odgovornosti po vzročnosti (149. člen OZ). Z običajno žičnato mrežo ograjeno športno igrišče, pa četudi s preblizu roba igrišča postavljeno ograjo, tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja izvora povečane nevarnosti in s tem nevarne stvari.

12Očitek revidenta, da obstaja krivdna odgovornost prve toženke, ker je ta dopuščala oziroma celo narekovala igro na igrišču, ki z ograjo ni bilo pravilno zavarovano, je revizijska novota. Očitek krivdne odgovornosti prve toženke, ki je bil obravnavan pravočasno, se je nanašal na protipravnost postavitve ograje, ki naj ne bi bila izdelana skladno z upravnimi dovoljenji. Ob tem je pravilna ocena nižjih sodišč, da gre za strokovno vprašanje, za odgovor na katerega bi sodišče potrebovalo pomoč izvedenca. Le-tega pa v zvezi z navedenim vprašanjem tožnik ni pravočasno predlagal, saj je bil izvedenec športne stroke angažiran le zaradi odgovora na vprašanji, ali je konkretna nogometna igra potekala v skladu s pravili in ali je na asfaltnem igrišču dovoljeno spodnašati soigralca. Šele po opravljenem prvem naroku, torej v času, ko je že veljala prekluzija za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, je tožnik predlagal dopolnitev izdelanega izvedenskega mnenja v smeri ustreznosti igrišča (oz. nepravilno postavljene ograje), kar pa je prepozno in sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo izvedbe tega dokaza.

13Ker očitane procesne kršitve niso podane, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

14V odločitvi o zavrnitvi revizije je zajeta tudi zavrnitev revidentovega stroškovnega zahtevka (prvi odstavek 165. člena ZPP).