VSRS Sodba II Ips 226/2009

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi prvi odstavek izreka glasi:

„Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi za zakonske zamudne obresti od glavnice 9.739,64 EUR, kolikor presegajo znesek glavnice, in se v tem delu predlog za izvršbo zavrne. Sicer se pritožba zavrne. „

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je kot upnik dne 8. 5. 2001 vložil izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine – menice in sodišče prve stopnje je 4. 7. 2002 dolžniku naložilo, naj poravna v predlogu navedeno terjatev in dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru dolžnice je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku sodišče odločalo v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa je tožnik uveljavljal plačilo terjatve tudi na podlagi aneksov k posojilni pogodbi, sklenjenih z A. K., ki so vsebovali poroštveno izjavo toženke, ki je bila ustanoviteljica in direktorica podjetja.

2Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 2001/01439 z dne 4. 7. 2002 tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 9.739,64 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2001 dalje in 387,89 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklep o izvršbi je razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za obdobje od 19. 4. 2001 do 8. 5. 2001 ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške. Navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do trditve, da za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po drugem odstavku 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da posledično niso izpolnjeni pogoji, da sklep o dovolitvi izvršbe ostane v veljavi. Opozarja, da je sodišče ugodilo zahtevku z obrazložitvijo, da obveznost toženke izhaja iz poroštvenih izjav v aneksih, čeprav tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Meni tudi, da je sodišče pri odločitvi, da zahtevku ugodi na podlagi aneksov, zmotno uporabilo načelo dokaznega bremena. Navaja, da je toženka podala trditev, da podpisi niso njeni in v ta namen predlagala dokaz z izvedencem grafologom. Slednji se do trditev toženke ni mogel opredeliti, ker ni imel dovolj materiala. Poudarja, da je sodišče tožečo stranko pozvalo na predložitev originala listin, vendar se ta na poziv ni odzvala. Posledično izvedenec dela ni mogel opraviti, negativne posledice pa trpi toženka. Meni, da sodišči nista upoštevali petega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko sta zaključili, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu. Opozarja tudi, da bi morali sodišči upoštevati, da se glavnica obrestuje le do njene višine in posledično omejiti tek zamudnih obresti do višine glavnice.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je delno utemeljena.

7Že sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je že iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke razvidno, da je v pravdi uveljavljala plačilo vtoževanega zneska na dveh pravnih podlagah; na podlagi menice in na podlagi poroštvene izjave toženke. V tej vlogi je namreč tožeča stranka navedla, da se je toženka z aneksom k posojilni pogodbi z dne 3. 5. 2000 zavezala vrniti posojilo kot solidarni porok in plačnik, ob podpisu aneksa pa je bila izročena tudi menica, podpisana s strani toženke. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče zahtevku ugodilo na podlagi toženkine poroštvene izjave, čeprav tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage.

8Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je utemeljen ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga, plačilni nalog s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari. Kršitev določbe prvega odstavka 437. člena ZPP bi torej lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP), vendar toženka ni izkazala, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje namreč plačilnega naloga sicer res ni razveljavilo, je pa v skladu s citirano določbo nadaljevalo z obravnavanjem in po izvedenem dokaznem postopku tudi pravilno ugotovilo, da je zahtevek utemeljen na podlagi veljavno dane poroštvene izjave (997. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih). Tako je odločilo tudi sodišče druge stopnje in s tem smiselno zavrnilo ugovore toženke. Izpodbijano sodbo je torej mogoče preizkusiti in ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Povedano drugače: tožnik nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Tožeča stranka je morala tako v konkretnem primeru dokazati obstoj in veljavnost posojilne pogodbe in aneksov, na toženki pa je bilo dokazno breme za ugovor, da podpis na predloženih listinah ni njen.

10Ker so bili podpisi na pogodbah različni, je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca grafologa, ta pa na podlagi fotokopij listin ni mogel niti potrditi niti ovreči pristnosti podpisov. Res je, da je sodišče tožečo stranko pozvalo k predložitvi originala listin, ne drži pa, da se tožeča stranka ni odzvala – pojasnila je, da razpolaga zgolj z originalno menično izjavo in kopijo meničnega blanketa, ki je originalno izpolnjena z modrim pisalom. S tema listinama je razpolagal tudi izvedenec.

11Dokaz z izvedencem tako ni bil uspešen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi drugih dokazov ocenilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da so aneksi k posojilni pogodbi, ki vsebujejo poroštveno izjavo, veljavni. Sodišče prve stopnje je namreč z zaslišanjem toženke in priče M. ugotovilo, da je toženka podpisala osnovno posojilno pogodbo, da pa se je na aneksih k pogodbi kot posojilojemalec podpisala M. M., ki je imela pooblastilo za podpisovanje posojilnih pogodb za A. K.. Tako je ugotovilo, da se je vrsta toženkinih trditev izkazala za neresnične; da s tožečo stranko sploh ni bila v poslovnem odnosu in ji ni izročila menice, da sama ni podpisala originala posojilne pogodbe in da sploh ni vedela za nobenega od sklenjenih aneksov. Ob tako izkazani neverodostojnosti toženke, upoštevajoč, da se toženka glede nekaterih podpisov pod rubriko solidarni porok na aneksih ni mogla izjasniti, M. pa je povedala, da misli, da so nekateri podpisi toženkini, in upoštevajoč, da toženka nikoli ni zatrjevala, da je priča M. prekoračila pooblastila ali da jo je ona podpisala pod rubriko solidarni porok, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je toženka kot solidarni porok podpisala anekse z dne 23. 2. 2000, 22. 3. 2000 in 3. 5. 2000 ter s tem prevzela jamstvo. Gre torej za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje preverilo in odločilo, da je pravilna in ne za napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu. Revizija je zato v tem delu neutemeljena.

12Je pa revizija utemeljena v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 je treba tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za čas po 1. 1. 2002 uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum. V primerih, ko zamudne obresti do 1. 1. 2002 še niso dosegle glavnice, so skladno z določbo 376. člena OZ, ki je prisilne narave, tekle naprej, a le dokler vsota zapadlih, neplačanih obresti ni dosegla glavnice. V obravnavanem primeru so zamudne obresti dosegle glavnico do 22. 5. 2007, ko je bil OZ noveliran (izračun obresti je priloga te sodbe).

13Glede na navedeno, je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in odločilo, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti le še v višini ene glavnice. Sicer pa je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

14Glede na dejstvo, da je bil uspeh tožene stranke v pritožbenem in v revizijskem postopku neznaten, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP pa je tudi odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.