VSRS Sodba III Ips 107/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.065,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in je potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, naj ji tožena stranka plača znesek 600.224,68 eurov kot (pogojni) porok za obveznosti družbe K. d. o. o.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je kot upnik vložila izvršbo na podlagi verodostojne listine (prva izvršba) zoper družbo K. s. d. o. o. (dolžnik) za izterjavo terjatev po petindvajsetih računih, v skupnem znesku 143.837.842,94 SIT (sedaj 600.224,68 eurov) z obrestmi (sporna terjatev);

sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom III Ig 2005/03129, dolžnik je zoper izdani sklep ugovarjal, v nadaljevanju pa – na podlagi sklenjene izvensodne poravnave (gl. naslednjo alinejo) - terjatev pripoznal, tako da je sodišče s sodbo II Pg 685/2006 sklep v kondemnatornem delu ohranilo v veljavi;

tožeča stranka kot upnik, družba K. d. o. o. kot dolžnik in tožena stranka kot porok so dne 18. 9. 2006 sklenile izvensodno poravnavo, s katero se je med drugim tožena stranka zavezala, da bo plačala sporne obveznosti glavnega dolžnika, če bo ta vložil ugovor v postopku predvidene izvršbe (druga izvršba), ki jo bo za izterjavo teh obveznosti tožeča stranka vložila zoper dolžnika na podlagi sodbe, izposlovane v prvi izvršbi;

v drugi izvršbi je sodišče dne 24. 11. 2006 izdalo sklep Ig 2006/003399, s katerim je za poplačilo sporne terjatve dovolilo izvršbo na več dolžnikovih denarnih terjatev, dolžnik pa je dne 11. 12. 2006 poslal sodišču vlogo, ki jo je poimenoval kot delni ugovor, v kateri je navedel, da zoper enega od (domnevnih) (tretje)dolžnikov nima nobene terjatve.

B.

Revizijske navedbe

6Revident ne soglaša z zaključkom sodišča, da vloga dolžnika z dne 11. 12. 2006 v postopku druge izvršbe (II Ig 2006/003399), po svoji vsebini ni ugovor. S takšno razlago naj bi sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: obstajalo naj bi nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami.

7Sodišče naj bi bilo tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi pri odločanju ne upoštevalo načela vestnosti in poštenja po 5. členu OZ, v skladu s katerim bi dolžnik moral tožnika opozoriti na morebiten neobstoj terjatve do (tretje)dolžnika.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8Nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, ni. Okoliščina, da je dolžnik svojo vlogo z dne 11. 12. 2006 poimenoval „ugovor“, ne preprečuje sodišču presoje, da vloga pravno gledano glede na svojo vsebino ni ugovor v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju.

9Ugotovitev, da dopis, s katerim je dolžnik sporočil izvršilnemu sodišču, da nima terjatve zoper enega od svojih domnevnih dolžnikov, ne predstavlja ugovora v smislu ZIZ, pa je tudi materialnopravno pravilna. Ni sicer mogoče pritrditi utemeljitvi, da navedena vloga ni ugovor zato, ker dolžnik „ne ugovarja, da ni ničesar dolžan“. Ugovor je namreč mogoče vložiti iz (vseh) razlogov, ki preprečujejo izvršbo – že med tistimi, ki jih primeroma navaja prvi odstavek 55. člena, so tudi številni takšni, ki ne pomenijo, da dolžnik ni ničesar dolžan. Dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, pa ni ugovor v smislu ZIZ zato, ker ne preprečuje izvršbe: zarubiti je mogoče tudi sporno in tudi neobstoječo terjatev. Ali takšna terjatev obstaja ali ne, se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika. Nenazadnje je tožeča stranka v predlogu za (drugo) izvršbo sama predlagala sodišču, naj od dolžnikovih dolžnikov zahteva izjavo o tem, ali pripoznavajo zarubljene terjatve.

10Revizijska navedba, da bi moral dolžnik tožnika v skladu z načelom vestnosti in poštenja opozoriti, da ena od zarubljenih terjatev ne obstaja, pa ne more vplivati na izid te pravde. Tudi če bi takšna dolžnost obstajala, to ne bi spremenilo pravilne ugotovitve sodišča druge stopnje, da dolžnik zoper sklep, izdan v drugi izvršbi, ni ugovarjal in da zato ni izpolnjen pogoj za nastanek poroštvene obveznosti tožene stranke.

11Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.065,00 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).