VSRS Sklep G 10/2012

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške tega postopka.

1Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v višini 105.000 EUR, ker je dne 11. 8. 2011 oviral pooblaščene osebe tožene stranke pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 29. člena Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1).

2Tožnik s tožbo v postopku sodnega varstva zahteva, da Vrhovno sodišče odpravi sklep Urada.

3Ker naj bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da Vrhovno sodišče z začasno odredbo zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.

4Toženec je odgovoril na predlog za izdajo začasne odredbe in predlagal njegovo zavrnitev.

5Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Tožnik navaja, da predstavlja zanj denarni znesek 105.000 EUR „izredno pomembna likvidna sredstva, brez katerih je ogroženo dnevno poslovanje tožeče stranke in izplačila plač velikemu številu zaposlenih in pogodbenim delavcem.“ Opisuje svoje finančno stanje in dodaja, da mu njegovi dolžniki ne poravnavajo obveznosti v rokih, tako da ne more zagotoviti dovolj likvidnih sredstev za poravnavo svojih obveznosti, zlasti obveznosti do tujih dobavitelj programskih pravic. Dodaja še, da z zadržanjem izvršitve izterjave naložene denarne kazni javna korist ne bo v ničemer prizadeta.

7Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (čeprav olajšano z verjetnostjo tistega, kar zatrjuje), nosi tožnik.

8Tožniku bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nedvomno nastala škoda. Vendar pa ne gre za škodo, ki je ne bi bilo mogoče povrniti. Če bo s tožbo uspel, mu bo plačana denarna kazen v celoti povrnjena. Plačilo denarne kazni zato samo po sebi ni škoda, ki ustreza pojmu težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tudi tožnikov opis težav, ki jih (vsaj začasen) izpad denarnih sredstev v višini 105.000 EUR (do 0,2 procenta letnih prihodkov) sicer gotovo prinaša, ne zadošča za zaključek, da bi, upoštevajoč gospodarsko moč tožnika in navedeno stanje na transakcijskem računu (3,68 mio EUR), lahko šlo za škodo, ki bi jo bilo težko popraviti. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev predlagani začasni odredbi.

9Vrhovno sodišče se je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe omejilo na presojo zakonsko določenih razlogov za izdajo začasne odredbe. Zato ni presojalo argumentov tožnika, ki zadevajo samo vsebino izpodbijane odločbe (npr. spornost dejanskega dogajanja, postopka izdaje sklepa in same višine denarne kazni). O tem bo presojano pri odločanju o utemeljenosti tožbe.

10Glede na zgoraj navedeno tožnik ni izkazal, da bi pri zatrjevani škodi šlo za težko popravljivo škodo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče njegovo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 56. člena ZPOmK-1 v povezavi z 32. členom ZUS-1 kot neutemeljen zavrnilo.

11Ker tožnik v postopku, v katerem se je odločalo o izdaji začasne odredbe, ni uspel, sam krije s tem povezane priglašene stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).