VSRS Sklep G 9/2011

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka (v nadaljevanju agencija) je na podlagi 6. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 26/05 do 65/08; v nadaljevanju ZISDU-1) izdala izpodbijano odredbo, s katero je v 1. točki izreka tožeči stranki naložila odpravo tam navedene kršitve določbe četrtega odstavka 135. člena ZISDU-1 tako, da tožeča stranka pri upravljanju premoženja podsklada B. delniški naložbe tega sklada uskladi z investicijsko politiko, določeno v prvem odstavku 6.3.1. točke dodatka F„ z dne 6. 10. 2010, z 2. točko izreka je tožeči stranki naložila predložitev pisnega poročila in dokaze o odpravi navedene kršitve, s 3. točko izreka pa ji je naložila plačilo pavšalnega nadomestila stroškov postopka izdaje te odredbe v znesku 400 EUR.

2Tožeča stranka v postopku sodnega varstva izpodbija 3. točko izreka navedene odredbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odredbo odpravi oziroma spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila nadomestila.

3Tožba je bila vročena agenciji, ki je v odgovoru na tožbo primarno predlagala njeno zavrnitev, podrejeno pa njeno zavrženje.

4Sodišče je z odgovorom agencije seznanilo tožečo stranko.

5Tožba ni dovoljena.

6Agencija opravlja nadzor nad družbami za upravljanje na podlagi 193. člena ZISDU-1. Za postopek nadzora tožene stranke se na podlagi 525. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 108/10 – ZTFI-UPB3; v nadaljevanju ZTFI) smiselno uporabljajo določbe 234. do 246. člen Zakona o bančništvu.

7Glede na določbo 526. člena ZTFI in na podlagi 528. člena ZTFI ima subjekt nadzora proti odredbi pravico vložiti ugovor, o katerem na podlagi 532. člena ZTFI odloči agencija. Glede na določbe 507. člena ZTFI samostojnega sodnega varstva zoper odredbo ni, niti ga ni proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka), se pa to odločbo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je agencija izdala, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo agencije (tretji odstavek 507. člena ZTFI).

8Odločitev o stroških v obravnavanem primeru temelji na drugem odstavku 196. člena ZISDU-1 in je neločljivo povezana z ugotovljeno kršitvijo. Samo če je subjektu nadzora izrečen ukrep nadzora, ima agencija podlago za zaračunavanje pavšalnega nadomestila. Zoper odločitev o povrnitvi stroških je sicer po tretjem odstavku 196. člena ZISDU-1 dovoljeno začeti postopek sodnega varstva, tudi če proti odredbi oziroma odločbi o izreku ukrepa nadzora ni posebnega sodnega varstva, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča to samostojno sodno varstvo dopustno le iz razlogov, da stroški nadzora niso bili določeni v skladu s prvim odstavkom 196. člena ZISDU-1.

9Tega pa tožeča stranka v tožbi sploh ne zatrjuje, temveč odločitev o stroških izpodbija le iz razlogov, da kršitev sploh ni bila podana oziroma da do kršitve sploh ni prišlo. To pa so razlogi, s katerimi se vsebinsko izpodbija sama odločitev agencije o odredbi o ukrepu nadzora, zoper katero pa, kot je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve, ni samostojnega sodnega varstva oziroma je to sodno varstvo zagotovljeno po postopku, določenem v 507. členu ZTFI.

10Ker tožba glede na navedeno ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. oziroma 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI) zavrglo.