VSL sodba I Cpg 1058/2011

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48099/2008-2 z dne 30.7.2008 razveljavi v 1. odstavku izreka še za glavnico 864,99 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2008 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 5,22 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2008 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne;

v izpodbijani II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 101,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (glede ugodilnega dela za glavnico 3.176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2008 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 19,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2008 dalje do plačila).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 72,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48099/2008 z dne 30.7.2008 delno ohranilo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 4.040,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2008 dalje do plačil ter 24,35 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2008 dalje do plačila, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 128,80 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je voznik avtobusa izpovedal, da je v križišču pred znakom STOP ustavil, voznik osebnega avtomobila pa ni vedel, ali je voznik avtobusa ustavil ali ne. Sodišče ne bi smelo ob upoštevanju vseh dokazov skupaj vozniku avtobusa očitati popolne nepozornosti za dogajanje na cesti. Ocena sodišča prve stopnje, da je za prometno nezgodo podana odgovornost voznika avtobusa v višini 70%, je pretirana in zmotna. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da zniža stopnjo soodgovornosti tožene stranke ter ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka tožene stranke.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, kot sledi. Voznik osebnega avtomobila, zavarovanec tožeče stranke, je vozil s hitrostjo vsaj 80 km/h po prednostni cesti, na kateri je hitrost vozil omejena na 40 km/h, pri čemer je pred seboj na razdalji 110 metrov zapazil, da je v križišče zapeljal avtobus, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Voznik avtomobila je zaviral in zavil levo na nasprotni prometni pas, pri čemer je s hitrostjo približno 30 km/h trčil v zadnje kolo avtobusa.

6Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, po katerem prispevek voznika avtobusa k nezgodi znaša 70%, prispevek voznika osebnega avtomobila pa le 30%.

7Res je mogoče vozniku avtobusa očitati kršitev 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS št. št. 83/04 z dne 29.7.2004, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVCP-1), po kateri bi moral pri prečkanju prometnega pasu pustiti mimo vsa vozila, katerih smer vožnje seka. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da izvedensko mnenje (str. 6, list. št. 94 spisa) navaja, da iz podatkov, ki jih podaja voznik osebnega avtomobila, ni možna analiza vožnje avtobusa, časovno potna analiza pa kaže, da je voznik avtobusa do mesta trčenja v razdalji 16,2 metra potreboval okoli 5,6 sekunde. Iz tega izhaja, da je bila povprečna hitrost avtobusa v času nezgode 2,89 m/s oziroma 10,41 km/h. Voznik avtobusa je torej križišče prevozil z močno zmanjšano hitrostjo, zaradi česar ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil povsem nepozoren na promet, ki se je odvijal po prednostni cesti – če bi bilo to res, hitrosti ne bi tako močno zmanjšal. Zaključek o tem, da je križišče kar prevozil, ne da bi upošteval znak STOP, pa je treba na podlagi pravila o dokaznem bremenu zavrniti, saj takšen zaključek ni možen niti iz časovno potne analize, niti iz izpovedi voznika osebnega avtomobila, kot poudarja tudi izvedenec. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil voznik avtobusa manj pozoren na promet po prednostni cesti, ni pa mu mogoče očitati, da bi pravila varnosti cestnega prometa kršil iz hude malomarnosti. ZVCP-1 za kršitev 44. člena predpisuje globo 300 evrov in kazen 4 kazenskih točk.

8Po drugi strani pa je vozniku osebnega avtomobila kljub vožnji po prednostni cesti mogoče očitati več kršitev ZVCP-1. Voznik osebnega avtomobila ni kršil le 1. odst. 30. člena ZVCP-1, po katerem bi moral voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Kršitev tega pravila se kaznuje z globo 460 evrov in kaznijo 6 kazenskih točk. Še več: v naselju (ZVCP-1 v 3. odst. 32. člena izenačuje z naseljem tudi ceste znotraj pozidanega območja, ob katerih ni stanovanjskih stavb) je prekoračil hitrost za več kot 30 km/h, za kar zakon predpisuje globo 1.000 EUR, kazen 9 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Poleg teh dveh kršitev pa je v veliki meri sam zakrivil trčenje z neustrezno reakcijo, ko ni zaviral do konca, za povrh pa je zavil še levo na nasprotni vozni pas. Zato je pritožbeno sodišče sledilo ugotovitvi izvedenca, da je imel voznik osebnega avtomobila možnost s pravočasno in pravilno reakcijo preprečiti nezgodo kljub previsoki hitrosti.

9Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ocenilo prispevek voznika avtobusa na 55%, prispevek voznika osebnega avtomobila pa na 45%. Četudi je vozniku osebnega avtomobila zagotovo mogoče očitati težje kršitve, saj je huje kršil prometne predpise od voznika avtobusa, pa bi se slednji moral in mogel zavedati, da že z malenkostnim opuščanjem pozornosti v prometu zaradi precej večje mase in dolžine svojega vozila lahko znatno ogrozi ostale udeležence v prometu in bi moral v prečkanju prednostne ceste ravnati s posebno pazljivostjo. Iz posledic, ki so nastale, je to očitno, saj na avtobusu ni nastala škoda, avtomobil pa je bil nepopravljivo uničen. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da prispevek voznika avtobusa k nezgodi nekoliko presega polovico, prispevek voznika osebnega avtomobila pa je nekoliko manjši od polovice.

10Materialnopravna podlaga za odločitev je 2. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da vsak imetnik premikajočega se vozila odgovarja za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravna podlaga za spremembo sodbe je v 2. točki 358. čl. ZPP, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, v predmetni zadevi izvedensko mnenje, ter v 3. točki 358. čl. ZPP, po kateri je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, torej v predmetni zadevi napravilo zaključek, da je voznik avtobusa križišče kar prevozil, ne da bi upošteval znak STOP, in da je bil povsem nepozoren na promet po prednostni cesti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu ustrezno spremenilo.

11Spremenjeni izrek o stroških temelji na druge odstavku 154. in 155. členu v povezavi s 165. členom ZPP. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je o stroških postopka na prvi stopnji odločilo na podlagi specificiranega stroškovnika in glede na 55% uspeh tožeče stranke v pravdi (upoštevajo odmero prvostopnega sodišča). Na enak način je odločilo tudi o stroških pritožbe. Tožena stranka je priglasila stroške v pritožbi in sicer 147,78 EUR sodne takse in 12,50 EUR administrativnih stroškov, torej skupaj 160,28 EUR, v pravdi pa je uspela 45%, torej ji mora tožeča stranka povrniti 72,13 EUR stroškov pritožbe. V primeru plačilne zamude ji gredo tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.