VSL sodba I Cpg 722/2011

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12554/2008 z dne 27. 03. 2008 v celoti razveljavilo ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 2.022,58 EUR pravdnih stroškov.

2V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo računa za blago (rezervni deli za avtomobile), ki ji ga je dobavila na podlagi dogovora o medsebojnem sodelovanju.

5Tožena stranka je plačilo računa zavrnila. Navedla je, da se dobavnice, ki so priloga računu, ne nanašajo na toženo stranko, temveč na odnos, ki ga je imela tožeča stranka s svojim dobaviteljem.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil ves zaračunan material v resnici izročen prvotoženi stranki oziroma porabljen v njeno korist v okviru njene servisne dejavnosti. Ker obstoj terjatve zoper prvotoženo stranko ni izkazan, se z vprašanjem, ali je na podlagi potencialne zadolžnice sploh podana odgovornost drugotoženca za dolg, ni ukvarjalo in je tudi zoper njega tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zatrjuje, da prvotožena stranka vtoževanega računa, na katerem je navedeno, da gre za račun in dobavnico, ni zavrnila po višini niti ni ugovarjala, da zaračunano blago ni bilo dobavljeno. Računu je nasprotovala le zaradi neustreznosti dokumentov, ki so mu bili priloženi. Pritožba opozarja, da bi na podlagi tega sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, ne pa nadaljevati postopka z zaslišanjem prič.

8Utemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do navedbe tožene stranke, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo dolg plačan, ko dobi prvotožena stranka sredstva s strani banke. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da iz izpovedbe drugotoženca izhaja, da se je njegova izjava v zvezi s priznanjem dolga nanašala le na tiste obveznosti do tožeče stranke, ki bi bile utemeljene z naročilnicami, dobavnicami in ostalimi ustreznimi listinami, ki pa kasneje niso bile predložene. Ni mogoče upoštevati pritožbene trditve tožeče stranke, da je tožena stranka s tem izrecno priznala terjatev tožene stranke po spornem računu, sodišče prve stopnje pa bi moralo zaradi nedokazanega zatrjevanega dogovora o zamiku plačila tožbenemu zahtevku ugoditi. Po tem, ko sodišče zaradi ugovora tožene stranke razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, smeta pravdni stranki zatrjevati nova dejstva in predlagati nove dokaze v utemeljitev svojih trditev vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, kar je tožena stranka tudi storila.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev v zvezi z zatrjevanim dolgom tožene stranke za plačilo opomina in zavarovalnih premij, ter da dnevnik prevzemov (A9), na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ne izkazuje dobave vtoževanega blaga. Glede na to, da tožeča stranka trdi, da je bilo naročilo v zvezi z vtoževanim računom dano s strani prvotožene stranke ustno in glede na to, da prvotožena stranka zanika, da bi prejela zaračunano blago, je sodišče prve stopnje pravilno navedena dejstva ugotavljala tudi z zaslišanjem strank in prič. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je v objektu, kjer je bil servis prvotožene stranke, nahajalo tudi konsignacijsko skladišče tožeče stranke ter da ni mogoče trditi, da je bilo prav vse blago, ki ga je tožnik kupoval pri dobaviteljih M. in A., namenjeno izključno servisu prvotožene stranke, ki ga je tožeča stranka vodila poleg lastnih poslov v istem objektu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, v kakšnem obsegu je bilo blago iz računov dobaviteljev dobavljeno za potrebe prvotožene stranke. Ker je V. S. material lahko naročal le za potrebe tožnikovega konsignacijskega skladišča, saj ni bil pooblaščen za naročanje materiala s strani prvotožene stranke, se višje sodišče strinja s sklepanjem sodišča prve stopnje, da vsaj za del materiala, ki ga je naročal S. in ki ga tožeča stranka ni konkretizirala po vrsti in obsegu, ni mogoče trditi, da je bil porabljen izključno za potrebe prvotožene stranke.

10Tožeča stranka zatrjuje, da dejstvo, da je tožeča stranka dostavila zaračunano blago toženi stranki in da ga je ta prejela, izhaja (tudi) iz dnevnika prevzemov prvotožene stranke. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz predloženega dnevnika prevzemov (Priloga A9) ni razvidno, za kakšen material gre, vrednosti materiala pa se ne ujemajo s tistimi na vtoževanem računu.

11Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožeče stranke za vpogled v poslovne knjige prvotožene stranke in za postavitev izvedenca ekonomske stroke v dokaz njene trditve, da je tožena stranka prejela blago, navedeno v računu. Po oceni višjega sodišča tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko postavilo izvedencu vprašanje z nalogo z vpogledom v prevzemne dnevnike in dobavnice ter izstavljene račune tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o sporu in zato izvajanje nadaljnjih dokazov ni potrebno. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zato ni sledilo vsem dokaznim predlogom pritožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

12Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.