VSL sodba I Cpg 19/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek verižne kompenzacije z dne 28. 05. 2008 po dokumentu št. 447, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih št. 10-44-1307057, 10-936-1307057, 10-65-1307057, 10-96-1307057 in 10-126-1307057, v skupnem znesku 5.272,93 EUR (prvi odstavek 1. točke izreka);

- mora tožena stranka v 15. dneh plačati tožeči stranki na njen račun denarni znesek 5.272,93 EUR (drugi odstavek 1. točke izreka);

- mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 5.272,93 EUR, za čas od prejema tožbe do plačila (tretji odstavek 1. točke izreka);

- je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 282,10 EUR v 15. dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale sodne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5.Upoštevaje, da se je postopek stečaja nad tožečo stranko začel dne 03. 06. 2009, t.j. po uveljavitvi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), predstavljajo materialno pravno podlago za odločitev o zadevi določbe 269. do 278. člena tega zakona. Na navedeno ne vpliva čas izstavitve računov in sklenitve verižne kompenzacije (28. 05. 2008).

6Pritožba odločitev sodišča prve stopnje v bistvenem izpodbija, ker da:

- tožena stranka ni pasivno legitimirana v sporu, saj je bila v razmerju do tožeče stranke upnica in ne dolžnica (to je bila družba B. d.o.o.);

- je zahtevek tožeče stranke nesklepčen, saj bi moral zajeti vse stranke in vse posle vsebovane v verižni kompenzaciji.

7Namen stečajnega postopka je uresničitev interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Načelo enakega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike tako v času stečajnega postopka kot tudi pred tem, t.j. v času insolventnosti stečajnega dolžnika, obravnavati enako. Navedenemu so namenjena pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki omogočajo odpravo posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi pravnih dejanj stečajnega dolžnika, s katerimi je ta kršil obveznost enakega obravnavanja upnikov (tako tudi dr. Nina Plavšak, v Uvodnih pojasnilih k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV založba, Ljubljana, 2008, str. 202).

8Verižna kompenzacija ali večstransko pobotanje je vrsta sporazumov o odpustih dolgov med njenimi udeleženci. Učinek obravnavane verižne kompenzacije je tako bil, da je tožeča stranka dosegla, da ji je tožena stranka odpustila dolg. Vendar pa je bil odpust pogojen s tem, da se vsi udeleženci v verigi medsebojnih odpustov strinjajo s predlogom verižnega pobota. Korist od takšnega posla je imela tožena stranka, ki je dosegla poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke, zato je skladno z zgoraj obrazloženim stališčem (tč. 7 obrazložitve te sodbe) pasivno legitimirana in je pravilno, da se izpodbija pravni posel sklenjen med tožečo in toženo stranko. Z njim je tako tožena stranka prišla do poravnave svoje terjatve v celoti, s čimer je bila napram drugim upnikom stečajnega dolžnika drugače, bolje obravnavana. Po določbi prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP ima stečajni dolžnik pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbijanega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. Korist iz verižne kompenzacije je imela, kot navedeno, v razmerju do tožeče stranke tožena stranka, saj je bila njena terjatev s kompenzacijo v celoti poplačana.

9Tudi nima prav pritožba, ko navaja, da bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev vseh poslov, udeleženih v verižni kompenzaciji. Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Dolžniško-upniških razmerij je toliko, kot je udeležencev verižne kompenzacije. Že tolikšno število pravnih razmerij pove, da med udeleženci verižne kompenzacije ni takšne pravne povezave (med posameznimi udeleženci je sploh ni), da bi moral udeleženec verižne kompenzacije, ki meni, da z njo njegova terjatev do predhodnika ni prenehala, tožiti vse udeležence kot nujne sospornike (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 59/2000). Upoštevaje, da je v razmerjih verižne kompenzacije tožena stranka pridobila poplačilo svoje terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke, je zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev učinkov dejanja med pravdnima strankama, pravilen.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor tožeče stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni pripomogel k rešitvi zadeve, stroške te vloge pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).