VSL sklep I Cp 3457/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zapuščinska obravnava prekine do pravnomočno končane pravdne zadeve po tožbi za razveljavitev sodne poravnave.

2Zoper sklep sta se je pravočasno pritožila oporočna dediča V. L. in J. L., formalno se sklicujeta na vse pritožbene razloge ter predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi. Menita, da bi bil sklep pravilen, če ne bi bilo neke nove situacije, ki jo je sodišče prezrlo, namreč da se je kasneje našla še ena oporoka, na podlagi katere dediča sedaj uveljavljata svojo pravico do zapuščine. Zato rezultat pravdnega postopka zaradi razveljavitev sodne poravnave, sklenjene v pravdi zaradi razveljavitve prejšnje oporoke, nima na rezultat zapuščinskega postopka več nobenega vpliva. Prejšnja oporoka bi bil pomembna, če se ne bi našla kasnejša, zato ne gre več za predhodno vprašanje.

3Zakoniti dediči so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožnikoma predlagajo, da umaknejo svojo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, če menijo, da slednja nič več ni pomembna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po 1. tč. 2. odst. v zvezi s 1. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju (ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, in sicer tudi, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke.

6Ker se je pravda, ki je med dediči tekla zaradi razveljavitve zapustničine oporoke z dne 16. 06. 2007, končala s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo pritožnika kot tožnika sedaj izpodbijata s tožbo, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je sklenilo, da se postopek prekine še do pravnomočno končane te slednje pravde med dediči. Če bi namreč pritožnika s tožbo uspela, bi ostal spor glede veljavnosti oporoke še vedno nerazrešen.

7Ne drži, da ta oporoka sploh ni več pomembna, ker sta pritožnika kasneje našla še eno. Predvsem pritožnika pri tem spregledata, da je sicer kasneje najdena oporoka prejšnjega datuma kot pa sporna (10. 10. 1994), kar pomeni, da lahko velja kvečjemu toliko, kolikor ni v nasprotju z določili kasnejše (1. odst. 101. čl. ZD). Hkrati pa je to trditev proti lastnemu ravnanju (venire contra factum proprium), saj drži, kar odgovarjajo zakoniti dediči, da lahko pritožnika tožbo za razveljavitev sklenjene sodne poravnave vsak čas umakneta (če menita, da ni več pomembna).

8Odločitev sodišča prve stopnje je torej povsem pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo oporočnih dedičev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).