VSK sklep Cpg 112/2012

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 810,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) ugodilo ugovoru tožene stranke in svoj sklep o začasni odredbi opr.št. Pg 1 z dne 7.2.2012 razveljavilo ter zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške tega postopka v znesku 454,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala njegovo spremembo, torej zavrnitev ugovora. Trdi, da je v teoriji in v sodni praksi res prisotno stališče, da lahko upnik izpodbija pravno dejanje dolžnika samo v primeru, da zaradi izpodbijanega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo terjatve upnika. Vendar niti komentator OZ niti kateri od judikatov ne obravnava primera, ko bi imel dolžnik več upnikov in kjer je zaradi izpodbijanega dejanja nastopila prezadolženost dolžnika oz. se je ta še poglobila (kar zatrjuje tožnik v tem postopku). Meni, da pravilnost njenega stališča glede tega, da je potrebno prvenstveno ugotavljati oškodovanje (vseh) upnikov dolžnika in ne le oškodovanje konkretnega upnika, potrjuje sodba Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 98/2005 z dne 20.6.2006 (ki jo v delu tudi citira). Trdi, da je konstrukcija prvega in drugega odstavka 255. čl. OZ povsem logična, saj tisti, ki nima niti sredstev za poplačilo enega upnika, zagotovo nima dovolj sredstev za poplačilo še vseh ostalih upnikov, če ti obstojijo. Dejanje, zaradi katerega je takšna (najhujša) neplačevitost dolžnika nastopila, je tako nujno in vedno storjeno v škodo upnikov (in ne zgolj konkretnega upnika). Da lahko tožnik zatrjuje tako domnevo iz 2. odst. OZ (tj. da sredstva dolžnika ne zadoščajo več za poplačilo terjatve tega konkretnega upnika) kot tudi splošno oškodovanje upnikov po 1. odst. 255. čl., izhaja iz prej navedene sodbe VS. Tožnik je že v tožbi navajal, da je izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnikov družbe F. d.d. Toženec je nato v ugovoru lahko res uspel dokazati, da ima dovolj sredstev za plačilo tožnikove terjatve ter s tem izpodbiti domnevo iz 2. odst. 255. čl. OZ. Vendar je tožnik v odgovoru na ugovor predložil dokaze, ki s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da je družba F. d.d. zaradi izpodbijanega dejanja prezadolžena. Poudarja, da noben predpis posameznemu upniku ne zapoveduje načina, na katerega mora uveljavljati svoje terjatve zoper prezadolženega dolžnika. 255. čl. OZ očitno nudi vsakemu upniku pravico, da v primeru oškodovanja upnikov izpodbija pravno dejanje za poplačilo svoje terjatve. In to očitno tudi v primeru, ko siceršnje premoženje dolžnika zadošča za poplačilo njegove terjatve, ne pa tudi terjatev vseh upnikov dolžnika. Sodišče je glede ugotovitve, da ima izpodbijano dejanje za posledico le prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ne oporeka ugotovitvi sodišča, da toženec ni kupil spornih nepremičnin pod ceno. Vendar pa sodišče pri tem ni upoštevalo, da je tožnik že v dopolnitvi tožbe z dne 26.1.2012 navajal, da toženec nima sredstev za plačilo terjatve družbe F. d.d., za kar je v dokaz predložil tudi računovodske izkaze toženca, slednji pa tega dejstva v ugovoru sploh ni prerekal, zaradi česar bi moralo sodišče to dejstvo šteti kot dokazano. Po prepričanju tožnika toženec in dolžnik F. d.d. z na zunaj legalnim in transparentnim ravnanjem prenašata premoženje dolžnika na tretje osebe in pri tem izigravata upnike. Zato ni sprejemljiva ugotovitev sodišča, da ima izpodbijano dejanje za posledico le razporeditev strukture dolžnikovega premoženja.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Bistvena za izpodbijanje po 255. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ) je trditev upnika (tožeče stranke), da ne more realizirati terjatve do svojega dolžnika. Zato je pomembno zgolj vprašanje, ali ima upnikov dolžnik dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. In če je odgovor pritrdilen, potem ni pogojev za izpodbijanje po prej navedenih zakonskih določilih. Glede na dobesedni zapis v 1. odst. 255. čl. OZ, po katerem lahko upnik izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo „upnikov“ (množinski zapis), po mnenju pritožbenega sodišča pritožnica zmotno razlaga, da je navedeno določilo podlaga za izpodbijanje takrat, ko se zatrjuje oškodovanje večjega števila upnikov, medtem ko naj bi bil po njenem mnenju 2. odst. 255. čl. OZ podlaga za izpodbijanje, ko dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve (enega) upnika, konkretno: tožeče stranke. Gre za to, da je prezadolženost, do katere je po trditvah tožeče stranke prišlo pri njenem dolžniku (družbi F. d.d.) zaradi izpodbijanega pravnega dejanja (sklenitev prodajne pogodbe z dne 22.12.2011 med dolžnikom tožeče stranke in toženo stranko), na podlagi katere se šteje, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben in s tem insolventen (14. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP), lahko razlog za začetek postopka insolventnosti nad dolžnikom (50. čl. ZFPPIPP), ni pa to razlog, zaradi katerega bi upnik lahko uspešno izpodbijal dolžnikovo pravno dejanje po določilih 255. čl. OZ. Pri slednjem je ključno vprašanje, ali ima dolžnik dovolj sredstev za poplačilo konkretnega upnika, ki uveljavlja zahtevek iz naslova izpodbijanja. Kakšno drugačno stališče po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja niti iz odločbe Vrhovnega sodišča RS (III Ips 98/2005), na katero se v utemeljitev svoje argumentacije sklicuje tožeča stranka.

Z vzpostavitvijo domneve iz 2. odst. 255. čl. OZ (po kateri se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve), je olajšan položaj upravičenca do izpodbijanja. Nepravilno pa je stališče tožeče stranke, da je izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, ne glede na to, ali ima dolžnik premoženje, ki presega terjatve tožeče stranke. Kar se tiče premoženja dolžnika tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima ta sicer evidentirano pomanjkanje sredstev na svojih računih, kar pomeni, da ima dejansko likvidnostne težave, vendar pa ima po drugi strani v lasti pet nepremičnin v A., ki niso obremenjene in katerih vrednost znaša, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, glede na predložene listine, 304.028,00 EUR, kar je več kot znaša terjatev tožeče stranke. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da njen dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatev tožeče stranke, zato niso podani pogoji za izpodbijanje. Spričo tega ni pravno relevantna trditev tožeče stranke, da tožena stranka nima sredstev za plačilo terjatve družbe F. d.o.o.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 810,96 EUR (nagrada za odgovor na pravno sredstvo, materialni stroški in DDV), vključno z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.