VSRS Sodba I Ips 14446/2010-56

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenca J. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 3 (treh) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeni in obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika zaradi kršitev kazenskega zakona in absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik M. M. v zahtevi navaja, da sta bila otroka s sklepom z dne 9. 11. 2007 dodeljena v vzgojo in varstvo obsojencu, da ta sklep ni bil nikoli razveljavljen, zato je, glede na stališče, da kaznivega dejanja po 200. členu KZ ne more storiti roditelj, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo z izvršljivo sodno odločbo, sodišče kršilo določbe materialnega prava iz 200. člena KZ. V času storitve očitanega kaznivega dejanja sta obstajali dve začasni odredbi, s prvo sta bila otroka dodeljena v varstvo in vzgojo obsojencu, z drugo materi. Obsojenec je bil zato v opravičljivi pravni zmoti, katera odredba velja, zato se je ravnal po tisti, ki je bila pravnomočna. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo predlagane priče, odvetnika M. V., ki bi potrdil, da je obsojencu svetoval, naj se ravna po pravnomočni začasni odredbi. Nadalje zagovornik navaja, da zakonski znak »zlonamernost« v obravnavanem primeru ni podan, saj je prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da obsojenca niso vodili sebični nameni, ampak je

ravnal v korist hčerke. Po navedbah zagovornika M. je obsojenec na dan, ko je bila opravljena izvršba, hčerko I. V. želel izročiti prostovoljno, zato bi sodišče očitano dejanje moralo pravno opredeliti po tretjem odstavku 200. člena KZ. Zagovornik M. V., enako kot zagovornik M. M., navaja, da obsojenec ni ravnal protipravno in naklepno, ker je otroka v vzgoji in varstvu imel na podlagi pravnomočne začasne odredbe.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zagovornika v svojih zahtevah ne omenjata začasne odredbe z dne 6. 3. 2008, s katero je sodišče mladoletna otroka dodelilo materi, obsojenec pa je bil z njo seznanjen, zato so vse navedbe obsojenca, da ni ravnal protipravno in naklepno, neutemeljene.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njunima zagovornikoma. Zagovornik M. V. se z mnenjem vrhovnega državnega tožilca ne strinja in vztraja na stališčih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Glede na navedbe obeh zahtev za varstvo zakonitosti, da sta bili v času storitve očitanega kaznivega dejanja v veljavi dve začasni odredbi z nasprotujočo si vsebino, Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu s sklepom P 344/2007 z dne 27. 9. 2007 izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, Višje sodišče v Ljubljani pa je takšno odločitev razveljavilo. V ponovljenem postopku je bila izdana nova začasna odredba P 344/2007 z dne 9. 11. 2007, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujeta oba zagovornika. Sodišče je zavrnilo začasno odredbo po predlogu matere, naj se mladoletna otroka do dokončne odločitve dodelita njej v varstvo, vzgojo in oskrbo, določilo pa je začasni režim izvajanja stikov med materjo in mladoletnima otrokoma, ki sta torej ostala pri obsojencu. Za presojo obravnavane zadeve je pravno relevantna še začasna odredba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 344/2007 z dne 6. 3. 2008, s katero sta bila oba mladoletna otroka do pravnomočne odločitve dodeljena v varstvo in vzgojo materi. Na podlagi te odredbe je bil obsojenec materi dolžan takoj izročiti mladoletno hči I. V., ker pa tega vse do 23. 4. 2008, ko je bila opravljena izvršba, ni storil, je bil spoznan za krivega v izreku očitanega kaznivega dejanja.

6Na očitek, da kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po 200. členu KZ ni podano, ker je obsojenec otroka imel na podlagi pravnomočne začasne odredbe, je odgovorilo že višje sodišče na tretji strani sodbe, kjer je zapisalo, da je glede na časovno zaporedje obeh začasnih odredb jasno, da je s sprejetjem sklepa oziroma začasne odredbe z dne 6. 3. 2008 prenehal veljati sklep oziroma začasna odredba z dne 9. 11. 2007, tako da kolizija navedenih sklepov oziroma začasnih odredb ni podana. K temu argumentu Vrhovno sodišče dodaja, da z začasno odredbo z dne 9. 11. 2007, na katero se sklicujeta zagovornika, sodišče ni odločilo o začasni dodelitvi otrok enemu od staršev v varstvo, vzgojo in oskrbo do pravnomočne odločitve, ampak je samo začasno uredilo izvajanje stikov med materjo in otrokoma. Okrožno sodišče v Novem mestu je takrat ocenilo, da z začasno odredbo vnaprejšnji poseg sodišča glede dodelitve otrok ni potreben, otroka pa sta na podlagi načela kontinuitete ostala v okolju, v katerem sta do tedaj bivala, to je pri obsojencu, kjer je do razpada življenjske skupnosti med obsojencem in njegovo ženo prebivala vsa družina. Sklicevanje obeh zagovornikov na to, da je obsojenec otroka imel na podlagi pravnomočne začasne odredbe, s katero sta mu bila otroka začasno dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo, je tudi iz tega razloga napačno, saj je sodišče o začasni dodelitvi otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo enemu od staršev odločilo šele z začasno odredbo z dne 6. 3. 2008. Tega dne je bil na glavni obravnavi sprejet sklep, da mora obsojenec hčerko I. V. izročiti materi. Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je bil na tej glavni obravnavi prisoten tudi obsojenec, ki je bil s strani sodišča obveščen, da mora hčerko takoj izročiti materi in da je sklep izvršljiv, saj pritožba ali ugovor ne zadržita izvršbe. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, takšno opozorilo že samo po sebi izključuje pravno zmoto pri obsojencu. Obsojenec je bil seznanjen z izdano začasno odredbo sodišča in se je zavestno odločil, da je ne bo spoštoval, zato so neutemeljene tudi navedbe zagovornikov, da obsojenec ni ravnal naklepno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje priče M. V. pravilno zavrnilo kot nepotreben. Tudi če bi ta priča izpovedala, da je obsojencu svetovala, naj se ravna po prvi izdani začasni odredbi, glede na jasno in nedvoumno opozorilo sodišča obsojencu takšno pričanje ne bi moglo vplivati na drugačno presojo sodišča.

7Zagovornik M. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sicer pravilno ugotovilo, da obsojenec pri skrbi za mladoletno hčerko ni ravnal zlonamerno, pri izdaji obsodilne sodbe pa je spregledalo, da ta zakonski znak ni podan. Kaznivo dejanje po 200. členu KZ je alternativno kaznivo dejanje, ki ga je mogoče izvršiti na tri različne načine: a) s protipravnim odvzemom mladoletne osebe, b) z zadrževanjem mladoletne osebe in preprečevanjem, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali c) z zlonamernim omogočanjem, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Obsojencu se ne očita, da je zlonamerno onemogočil uresničitev izvršljive sodne odločbe, ampak, da je mladoletno hčerko zadrževal in preprečeval, da bi jo imela mati, ki je bila na podlagi izdane začasne odredbe do nje upravičena. V inkriminiranem času sta bili sicer opravljeni dve neuspeli izvršbi, ki pa sta posledici neupravičenega zadrževanja in skrivanja hčerke I. na neznanem kraju in ne predstavljata samostojnega izvršitvenega ravnanja. Ker že iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da obsojenec mladoletne hčerke materi ni izročil prostovoljno, ampak je bila dne 23. 4. 2008 opravljena sodna izvršba, je neutemeljeno tudi pravno tolmačenje zagovornika M., da bi sodišče očitano kaznivo dejanje moralo pravno opredeliti po tretjem odstavku 200. člena KZ.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

9Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.