VSRS Sodba III Ips 88/2009

Reviziji se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi prve toženke se delno ugodi, odločitev pod točko 2 izpodbijane sodbe se tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za plačilo 56.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2004 do plačila zavrne; v preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.“

Tožeča stranka mora povrniti prvi toženki njene stroške celotnega postopka v višini 3.172,30 EUR v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je zahtevala od toženk nerazdelno plačilo tedanjih 25.666.825,00 SIT za uporabo 15 oglasnih površin, ki jih naj bi prva toženka uporabljala (še) tri mesece po odpovedi najemnega razmerja.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Prvo toženko je obsodilo na plačilo zneska 94.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, ki je bila porok in plačnik za obveznosti prve toženke (samo) po najemni pogodbi, pa je zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke delno ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka (v višini 46.305,00 EUR) in spremenjenemu uspehu prilagodilo tudi stroškovni izrek.

4Prva toženka je vložila revizijo „iz vseh razlogov po zakonu in zoper celotno sodbo“, pri čemer je dodala, da drugostopenjsko sodbo izpodbija „predvsem zaradi bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ter zmotne uporabe materialnega prava.“

5Gospodarski spor se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

Razlogi za delno ugoditev reviziji

6Revidentka uveljavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je obdobje, za katero lahko tožeča stranka zahteva plačilo uporabnine, od 16.12.2003 do 29.2.2004 in ne že od 1.12.2003, kot je to štelo prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa je pri izračunu uporabnine upoštevalo tudi obdobje od 1.12.2003 do 16.12.2003. Nepravilno je tudi o upoštevalo ceno 800 EUR mesečno za posamezno oglaševalsko površino, ne samo zato, ker je pravilna cena 850 EUR, pač pa zato, ker je napačno sklepalo, da je tožeča stranka svoj zahtevek sploh izkazala po višini. Tožeča stranka naj ne bi nikoli trdila, da znaša korist prve toženke 850 EUR mesečno za oglaševalsko mesto, niti naj ne bi ponudila v zvezi s tem nobenega dokaza. Sodišču druge stopnje še očita, da ni pojasnilo, zakaj cenik tožeče stranke „ne zadošča za dokaz koristi tožene stranke.“

7Drugostopenjska sodba ima razloge o tem, zakaj je bila uporabljena pogodbena cena kot merilo dosežene koristi prve toženke. Stališče je tudi prepričljivo, saj sta se stranki sami z dogovorom o pogodbeni ceni pravzaprav dogovorili o njunih koristih, ki jih bosta uresničili z izpolnjevanjem pogodbe. Razumno je zato sklepati, da je tako opredeljeno korist prva toženka tudi dosegala po prenehanju pogodbe, ko je oglaševalska mesta še naprej uporabljala. Če bi sodišče druge stopnje pri tem napačno upoštevalo ceno 800 EUR namesto 850 EUR, to ne bi bilo v škodo revidentke. Tožeča stranka se je sicer sklicevala na svoj cenik in ceno 2100 EUR, a sodišče lahko vedno dosodi manj. Za svojo odločitev (uporabo materialnega prava) je imelo dovolj dejanskega gradiva, pri čemer ni pomembno, katera stranka ga je prispevala.

8Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko in jo obsodilo na plačilo 94.500 EUR. Do dosojenega zneska je prišlo tako, da je najvišjo mesečno ceno po katalogu tožeče stranke (2.100 EUR, pri čemer je DDV upoštevan) za pano pomnožilo s številom panojev (15) in številom mesecev (3). Zmnožek (2.100 x 15 x 3) da prav znesek glavnice, ki je vtoževan in dosojen na prvi stopnji: 94.500 EUR.

9Sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, „da je čas neupravičene uporabe od 16.12.2003 do 29.02.2004,“ nato pa upoštevajoč zgoraj navedeno drugačno stališče glede dosežene koristi prve toženke, opravilo izračun koristi za celotno obdobje neupravičene pridobitve. Navedlo je sicer napačno ceno 800 EUR (namesto pravilne 850 EUR), vendar je kljub temu uporabilo pravilno ceno z upoštevanjem DDV-eja, ki znaša 1.020 EUR za pano (850 EUR + DDV). Na tej podlagi je prišlo do zneska 48.195 EUR, ki pa matematično vzeto ni pravilen. Vendar pa zaradi tega sodba še ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je mogoče ugotoviti, v čem je napaka (sodbo je mogoče preizkusiti). Napaka je v tem, ker je pri izračunu upoštevalo celoten mesec december in ne le drugo polovico meseca. Pravilen izračun (1020 x 15 x 2,5) da namreč znesek 38.250 EUR. Posledično bi moralo pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrniti za plačilo 56.250 EUR (94.500 – 38.250).

10Revidentka še uveljavlja, da je dosojeni znesek „s plačilom vrednosti računov (brez priznanja temelja in višine), izstavljenih po veljavnosti pogodbe (99/2003,100/2003 in 101/2003) v skupnem znesku tedanjih 9.851.139,00 SIT oz. 41.108,07 EUR, kar ni bilo skladno s ceno najema površine po pogodbi, že plačala in da zato tožeči stranki ne dolguje ničesar.“ Račun št. 99/2003 zadeva najem oglasnih površin za obdobje od 1.10. do 30.10.2003, račun št. 100/2003 zadeva najem oglasnih površin za obdobje od 1.11. do 15.11.2003, račun št. 100/2003 pa zadeva najem oglasnih površin za obdobje od 16.11. do 30.11.2003. Tako je razvidno iz samih računov, ki so v spisu označeni kot dokazni listini B11 in B13. Tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišče je razvidno, da zadevajo obdobje, ko pogodba še ni bila odpovedana. Ker je bila revidentka obsojena na plačilo uporabnine za čas po 1.12.2003, ne more z uspehov uveljavljati, da je s plačilom navedenih računov poravnavala obveznosti za obdobje po 1.12.2003, pa čeprav naj bi po njenih revizijskih trditvah plačala račune, ki jih naj ne bi bila dolžna plačati.

11Ostale navedbe tožeče stranke zadevajo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče (več) izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12Po povedanem je bilo treba reviziji delno ugotoviti, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Glede stroškov postopka

13Izrek o stroških celotnih postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Stroški celotnega postopka, ki zadevajo tožečo in prvo toženko, so odmerjeni po doseženem uspehu v postopku (36% : 64%), pri čemer so bili upoštevani priglašeni stroški obeh strank na vseh stopnjah postopka (4.900,78 EUR tožeče stranke in 7.713,40 EUR prve toženke). Po pobotanju je dolžna tožeča stranka povrniti prvi toženki njene pravdne stroške v višini 3.172,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.