VSRS Sodba III Ips 18/2012

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti
2.478,60 EUR
stroškov odgovora na revizijo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je za toženko (kot naročnico del) gradila objekt P. v N.; toženka pa se je zavezala, da ji bo za opravljeno delo plačala. Z zahtevkom v višini 63,000.588,00 SIT (sedaj 262.896,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od vložitve izvršilnega predloga dalje) je tožnica uveljavljala plačilo še neporavnanega dela denarne obveznosti za opravljena dela do primopredaje objekta. Z zahtevkom v višini 74,474.570,41 SIT (sedaj 310.776,87 EUR) pa je uveljavljala plačilo dospelih neplačanih zakonskih zamudnih obresti za čas od prevzema objekta do vložitve izvršilnega predloga z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 1998 dalje.

2Sodišče prve stopnje je delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici Ig 97/00339 z dne 26. 3. 1997 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki del glavnice v znesku 41.711,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 1997 do 1. 1. 2002 in znesek 35.598,67 EUR iz naslova zapadlih neplačanih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 1998 do 1. 1. 2002, medtem ko je v presežku citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev izvršilnih stroškov tožene stranke v višini 667,83 EUR ter njenih nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 29.278,29 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za del glavnice v znesku 42.727,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 1997 do 1. 1. 2002 in za znesek 36.151,42 EUR iz naslova zapadlih neplačanih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 1998 do 1. 1. 2002, medtem ko je v presežku sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in pritožbo tožene stranke je zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

4Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču ali pa tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pri tem priglaša stroške revizije.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in povrnitev priglašenih stroškov odgovora na revizijo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je na podlagi Javnega razpisa (priloga B8) in Generalne pogodbe št. 1588 (priloga A7) ter ostalih pogodb in aneksov (priloge B9 – B40) dne 21. 4. 1989 prevzela izvajalski inženiring oziroma vsa dela od načrtovanja, usklajevanja in izgradnje do internega nadzora na objektu P. v N. ;

tožena stranka je objekt 19. 5. 1994 prevzela in ga začela uporabljati;

dokončnega obračuna v smislu 116. - 121. člena Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) pravdni stranki nista izdelali;

tožena stranka napak ni grajala pravočasno;

s podpisom sporazuma z dne 31. 1. 1997 (priloga B3), sklenjenega med pravnima prednicama pravdnih strank in Mestno občino ..., je tožeča stranka prevzela obveznost, da napake, ugotovljene z zapisnikom z dne 19. 9. 1996, odpravi;

vrednost vseh pogodbenih del, ki jih je tožeča stranka izvedla do 16. 12. 1993,(1) je znašala 677,823.823,40 SIT(2);

znesek plačil, ki jih je tožena stranka izvršila tožeči od začetka gradnje leta 1989 do 28. 5. 1997, je znašal 639,022.160,80 SIT (priloga B7);

tožeča stranka je prišla v zamudo dne 20. 7. 1994(3); skupna revalorizirana manjvrednost del zaradi napak je na ta dan znašala 28,562.382,46 SIT, dolg tožeče stranke, od katerega so od tega dne dalje začele teči zakonske zamudne obresti, pa 130,855.280,14 SIT.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, ki sta kljub ugotovitvi, da tožena stranka ni pravočasno grajala napak, toženi stranki priznali pravico do znižanja plačila. Takšen zaključek sta oprli na ugotovitev, da je tožeča stranka s podpisom sporazuma z dne 31. 1. 1997 napake, ki sta jih pravdni stranki ugotovili z zapisnikom z dne 19. 9. 1996, priznala in sprejela zavezo, da jih bo odpravila. Ker sta stranki sklenili poseben (samostojen) sporazum o odpravi napak, tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na to, da opustitev pravočasnega grajanja napak izključuje toženkino upravičenje do znižanja plačila. Posebna zakonska zahteva o pravočasnosti obvestila o napakah (notifikaciji) kot pogoju za perpetuacijo naročnikovih ugovorov, v dani situaciji, ki jo je mogoče opredeliti kot sprejem podjemnikove obveznosti odpraviti napake, namreč ne pride v poštev.(4) Stališče sodišč nižjih stopenj, da tožena stranka z uveljavljanjem ugovora na znižanje plačila ni prekludirana, se po navedenem izkaže za pravilno.

8V nadaljevanju revidentka izpodbija odločitev o prisojenem znesku (v višini 36.151,42 EUR) iz naslova zamudnih obresti za nepravočasno plačilo del na objektu. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišči nižjih stopenj pri obračunu obresti ne upoštevali pravila o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve (313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(5)).(6) Kot je razvidno iz priloženih obračunov zamudnih obresti, ki sta prilogi prvostopenjski in drugostopenjski sodbi(7), sta sodišči nižjih stopenj upoštevali vsa delna plačila tožene stranke v obdobju od 20. 7. 1994 do 28. 5. 1997 na način (kot ga je uveljavljala tožena stranka), da se je z njimi najprej pokril dolg iz naslova zamudnih obresti; glavnični dolg pa le, če je posamezno delno plačilo (po poplačilu obresti) za to zadoščalo. Poleg tega ne drži revizijski očitek, da naj bi se sodišči nižjih stopenj pri obračunu obresti opirali na mnenje izvedenca Jožefa Lemuta; zato se revizijsko sodišče ni spuščalo v presojo revizijskih očitkov v tej smeri.

9Revidentka napada izpodbijano sodbo tudi v delu, v katerem je sodišče druge stopnje ovrglo pritožbeni očitek o neupoštevanju pripomb tožeče stranke na izvedensko mnenje, ki jih je podala v vlogi z dne 30. 10 2009. Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da samo sklicevanje na navedeno vlogo, ne da bi s tem v zvezi pritožnica konkretizirala pripombe, ki naj bi bile utemeljene, ne zadošča. V reviziji tožeča stranka uveljavlja, da ji je bilo „odvzeto dokazno sredstvo za dokazovanje utemeljenosti postavljene trditve“, ker sodišče prve stopnje od izvedenca ni zahtevalo pisne dopolnitve mnenja, prav tako pa ga ni zaslišalo.

10V skladu s prvim odstavkom 252. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(8) sodišče po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče ima torej možnost presoje, ali je stranka podala takšne (za ugotovitev dejanskega stanja odločilne) pripombe, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati (ali zahtevati njegova dodatna pojasnila). Ravnanje sodišča, ki kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši (ali zahteva njegovih dodatnih pojasnil), zato samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka.(9) Vendar pa se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila. Čeprav to niso dokazni predlogi (prvo so dokazni ugovori: drugo pa je izraz pravice stranke, da izvedencu na obravnavi postavlja vprašanja), gre za izraz pravice stranke, da se v postopku izjavi (22. člen Ustave), ki ji odgovarja dolžnost sodišča do opredelitve. Sodišče mora navesti, zakaj pripombe niso utemeljene, ter zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni.(10) Tako pa ni dolžno postopati, če gre za očitno neutemeljene ali nerelevantne pripombe, ki na odločitev ne morejo vplivati. Enako velja za navedbe.(11) Pravica stranke, da se v postopku izjavi, v takih primerih ni kršena.

11V obravnavanem primeru je tožeča stranka v vlogi z dne 30. 10. 2009 sicer podala zahtevo za dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar pa ni postavila nobenih vprašanj, na katere naj bi odgovoril izvedenec, niti ni zahtevala njegovih dodatnih pojasnil v zvezi s katero od pripomb (glej list. št. 385 – 388). Tudi v reviziji se le posplošeno sklicuje, da izvedenec svojega mnenja „ni dopolnil“, s čimer naj bi ji bilo „odvzeto dokazno sredstvo za dokazovanje utemeljenosti postavljene trditve“. Katera njena trditev naj bi ostala nedokazana, revidentka ne pojasni; zato odločitev sodišča prve stopnje, ki od izvedenca ni zahtevalo dopolnitve mnenja, sama po sebi še ne predstavlja kršitve. Da naj bi se sodišči nižjih stopenj ne opredelili do katere od (za odločitev bistvenih) pripomb na izvedensko mnenje, pa tožeča stranka v reviziji ne uveljavlja; izven revizijskih razlogov pa revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ne more in ne sme preizkušati (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Odločitev revizijskega sodišča

12S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

13Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sestave odgovora na revizijo, ki skupaj z 20% davkom na dodano vrednost znašajo

2.478,60 EUR; ne pa

tudi povrnitve sodne takse za odgovor na revizijo, ker po

Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) odgovor na revizijo ni več taksiran.

Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Tožeča stranka (po lastnih trditvah) od 16. 12. 1993 (končanje del) do 19. 5. 1994 (prevzem objekta) ni uveljavljala razlik v ceni niti zamudnih obresti.

Op. št. (2): Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno oprlo ugotovitev o skupni vrednosti del (v višini 677,580.208,74 SIT) na izračun izvedenca J. L., saj tožena stranka ni prerekala trditve tožeče stranke (oziroma jo je prerekala prepozno), da je vrednost opravljenih del znašala 677,823.823,40 SIT. Kot podlago za izračun dolga tožene stranke je zato vzelo znesek 677,823.823,40 SIT in ob nespremenjenih ostalih postavkah (revalorizirane manjvrednosti del v višini 28,562.382,46 SIT in opravljenih plačil v višini 639,022.160,80 SIT) spremenilo prisojeni del zneska iz naslova glavnice (42.727,75 EUR; prej 41.711,17 EUR) in kapitaliziranih obresti (36.151,42 EUR; prej 35.598,67 EUR).

Op. št. (3): Dan, ko bi moral biti v skladu s 117. uzanco PGU narejen dokončni obračun (šestdeseti dan od sprejema in izročitve objekta).

Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS III Ips 75/2001 z dne 7. 2. 2002.

Op. št. (5): Pravno razmerje, ki je predmet tega spora, je nastalo pred 1. 1. 2002. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 1.060 členom Obligacijskega zakonika (OZ) uporabilo določbe ZOR.

Op. št. (6): Stališče revidentke, da naj bi bilo pravilo o vračunavanju izpolnitve kogentne narave, je napačno (primerjaj sodbo in sklep VS RS III Ips 38/2002 z dne 26. 9. 2002). Sicer pa je tožeča stranka upravičenje iz 313. člena ZOR v obravnavanem primeru uveljavila v vlogi z dne 11. 5. 1998 (list. št. 11).

Op. št. (7): Sodišče druge stopnje je moralo napraviti nov obračun obresti, saj je kot izhodiščni znesek za izračun dolga tožene stranke na dan 20. 7. 1994 vzelo drug znesek o skupni vrednosti izvedenih del (glej sprotno opombo 2).

Op. št. (8): Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi novele ZPP-D (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008), se uporabljajo tudi določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (prvi do tretji odstavek 130. člena ZPP-D ter 133. člen ZPP-D).

Op. št. (9): Navedeno stališče je ustaljeno v sodni praksi VS RS; glej na primer sodbo II Ips 437/2002 z dne 29. 5. 2003, sklep in sodbo II Ips 120/2006 z dne 12. 6. 2008 in sodbo II Ips 397/2008 z dne 27. 1. 2011.

Op. št. (10): Glej J. Zobec: »Pravdni postopek - zakon s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, stran 499.

Op. št. (11): Primerjaj sklep Up 33/98 z dne 16. 2. 1998 in odločbo US RS Up 373/97 z dne 22. 2. 2001.