UPRS sodba I U 1761/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) odločilo, da je tožnik dolžan odpraviti zaračunavanje dimnikarskih storitev v nasprotju s Sklepom o ceniku dimnikarskih storitev (Uradni list RS, št. 57/10, v nadaljevanju Sklep) in zaračunavati izvedene dimnikarske storitve tako, da obračunava le tiste storitve, ki so bile opravljene ter da storitve na kurilnih napravah moči do 50 kW obračunava v skladu s Prilogo B, po Prilogi A pa le takrat, če uporabnik naroči ali dovoli opraviti samo posamezno vrsto storitve ali storitev samo na delu naprave. Rok: takoj (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da je tožnik dolžan odpraviti terminsko nepravilno izvedbo letnih pregledov kurilnih, dimovodnih, prezračevalnih in pomožnih naprav, storitve čiščenja in meritve emisij dimnih plinov, ki jih ne izvaja v predpisanih rokih in sicer tako, da pri izvajanju storitev upošteva roke iz 6. člena, 11. člena in 23. člena Pravilnika o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (Uradni list RS, št. 128/04, v nadaljevanju Pravilnik) ter bo s tem zagotovljena redna in pravočasna oskrba uporabnikov dimnikarskih storitev na celotnem dimnikarskem območju in v celotnem obdobju, za katerega je tožniku podeljena koncesija. Rok: 1 leto po vročitvi te odločbe. Iz 3. točke izreka izhaja, da je tožnik dolžan odpraviti nepravilen obračun stroškov kontrolnega pregleda in obračunati stroške kontrolnega pregleda le v primeru, da so bile najavljene zgolj storitve mehanskega čiščenja kurilne in dimovodne naprave brez ostalih storitev, pa čiščenja ni bilo potrebno opraviti, pri čemer se v primeru obračuna kontrolnega pregleda ne sme zaračunati tudi letnega pregleda ali čiščenja. Rok: takoj. Iz 4. točke izreka izhaja, da je tožnik dolžan odpraviti nepravilno obračunavanje stroškov prevoza v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji in obračunati stroške prevoza le v primerih, ki jih določa 28. člen Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/04 in spremembe, v nadaljevanju Uredba) Rok: takoj. Iz 5. točke izreka izhaja, da mora tožnik odpraviti nepravilnosti pri izvajanju dimnikarskih storitev, ki so v tem, da v primeru ugotovljenih nepravilnosti, na katere opozori uporabnike dimnikarskih storitev in jim določi rok za njihovo odpravo, po izteku roka ne preveri, ali so nepravilnosti odpravljene. Tožnik je dolžan v primeru ugotovljenih nepravilnosti, na katere opozori uporabnike dimnikarskih storitev, po izteku roka za njihovo odpravo, preveriti ali so pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti odpravljene. Rok: takoj. Iz 6. točke izreka izhaja, da mora tožnik prenehati nalagati obveznosti uporabnikom dimnikarskih storitev v zvezi z napravami, ki ne sodijo med naprave, na katerih se izvaja dimnikarska služba in presegati pooblastila, ki jih ima kot izvajalec obvezne javne gospodarske dimnikarske službe na podlagi Uredbe in koncesijske pogodbe, in sicer na način, da storitve izvaja izključno na podlagi Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), Uredbe in Pravilnika. Rok: takoj. Iz 7. točke izreka pa izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je Ministrstvo na podlagi 39. a člena Uredbe po uradni dolžnosti uvedlo strokovni nadzor nad tožnikom in sicer glede izvajanja dimnikarskih storitev na dimnikarskem območju A. Tožnik izvaja dimnikarske storitve na dimnikarskem območju A. na podlagi odločbe Vlade RS z dne 11. 9. 2008 in koncesijske pogodbe z dne 10. 10. 2008. Ministrstvo je v postopku nadzora ugotovilo, da tožnik ne opravlja storitev in drugih nalog dimnikarske službe na način, kot je to določeno s predpisi, koncesijsko pogodbo in pravili stroke. Sklicuje se na 7. člen in 8. člen Uredbe ter na s strani Vlade RS izdan Sklep o določitvi tarife za cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Ur. l. RS, št. 60/06, v nadaljevanju: Cenik 2006), Sklep o določitvi tarife za cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Ur. l. RS, št. 71/07, v nadaljevanju Cenik 2007), Sklep o ceniku dimnikarskih storitev iz leta 2009 (Ur. l. RS, št. 101/09, v nadaljevanju Cenik 2009) ter Sklep o ceniku dimnikarskih storitev iz leta 2010 (Ur. l. RS, št. 57/10, v nadaljevanju Cenik 2010).

3Pri obračunu storitev oziroma ceniku dimnikarskih storitev Ministrstvo poudarja, da je Priloga B vsakokratnega cenika posebej sestavljena za obračun storitev na kurilnih napravah do moči 50kW. To so kurilne naprave, ki se po večini nahajajo v vseh stanovanjskih stavbah in stanovanjih. Storitve so bile urejene na način, da se na tistih kurilnih napravah, kjer je potrebno opraviti več storitev, opravi vse (ali kar največ) storitev na enkrat. S tega vidika Priloga B vsebuje cene t. i. kompletov storitev (npr. čiščenje + letni pregled + meritev emisij dimnih plinov) pa tudi cene posameznih storitev. V te cene so že vključeni vsi stroški (strošek priprave na storitev Ter materialni stroški, kamor sodi tudi strošek prevoza). Le izjemoma se lahko storitve, ki se izvajajo na kurilni napravi moči do 50 kW obračunajo po Prilogi A, izjema pa je vedno določena v Opombah cenika. Pri pregledu večjega števila računov je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izvajal obračuna dimnikarskih storitev skladno z vsakokratnim veljavnim cenikom dimnikarskih storitev. Ugotovljeno je bilo, da je navajal napačne tarifne postavke posamezne storitve, storitev ni obračunal kot kompletov storitev, temveč po ločenih postavkah, kar je za uporabnike dražje; posamezne storitve je obračunaval po času storitev namesto po tarifni postavki za takšno storitev; cene nekaterih storitev na računih so kljub navedeni tarifni postavki dejansko zaračunane višje od objavljene tarifne postavke; pri več računih je del storitev obračunanih po Prilogi A in del storitev po Prilogi B cenika, kar ni v skladu s cenikom oziroma opombami cenika. Nepravilnosti so razvidne iz zapisnika z dne 11. 4. 2011 in z dne 3. 8. 2011. Ministrstvo navaja posamezne račune, glede katerih so ugotovljene nepravilnosti in pojasnjuje kakšne so navedene nepravilnosti. Zato je tožniku naložena uskladitev ravnanja s predpisi, ki je v tem, da vse opravljene storitve obračuna skladno s trenutno veljavnim Cenikom, to je Cenikom 2010, rok za izvedbo ukrepa je takoj (1. točka izreka).

4Ministrstvo je nadalje ugotovilo, da tožnik ne izvaja storitev v rokih, ki jih za posamezne kurilne naprave predpisujejo 6., 11. in 23. člen Pravilnika. Tako 11. člen Pravilnika določa periode rednega čiščenja posameznih vrst kurilnih naprav. Iz določb Pravilnika je razvidno, da se dimnikarske storitve na kurilnih napravah do 50kW moči opravljajo v kurilni sezoni. Ugotovljenih je bilo več kršitev določb Pravilnika, ki so opisane v zapisniku z dne 11. 4. 2011 in 3. 8. 2011. Iz posameznih računov, ki so navedeni, izhaja, da tožnik ni upošteval terminskih določil Pravilnika (6. člen in 23. člen), pač pa je storitve opravljal izven kurilne oziroma obratovalne sezone. Ugotovljene so še druge nepravilnosti. Zato je tožniku naložena uskladitev ravnanja s predpisi in za to določen rok eno leto (2. točka izreka).

5Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik obračunava stroške kontrolnega pregleda tudi v primerih, ko je bil izveden redni letni pregled ali ko so bile izvedene storitve čiščenja, kar je v nasprotju z Cenikom in 6. členom Pravilnika. Navedeno izhaja iz posameznih računov, ki so navedeni. Dimnikarske storitve na kurilnih napravah do 50kW se namreč izvajajo v paketu in se obračunajo v skladu s Prilogo B. Dodatno je bilo ugotovljeno, da tožnik na terenu dejansko ne izvaja dveh ločenih pregledov, temveč le en pregled, ki ga obračuna dvakrat – enkrat kot redni letni pregled in drugič kot kontrolni pregled. Ministrstvo ugotavlja, da gre pri zaračunavanju storitev na način, da se del storitev obračuna po prilogi A in del storitev po prilogi B, temu pa še največkrat doda še strošek kontrolnega pregleda, za zlorabo cenika v škodo uporabnikov storitev. Zato je tožniku naloženo ustrezno ravnanje, ki je v tem, da storitve na kurilnih napravah do 50kW obračunava skladno s Cenikom in sicer Prilogo B, kar pomeni, da se mu prepove zaračunavanje stroškov kontrolnega pregleda ob hkratnem zaračunavanju stroškov letnega pregleda oziroma je tožnik dolžan upoštevati Opombo št. 4 Priloge B Cenika tako, da stroške kontrolnega pregleda obračuna le takrat, ko je bila najavljena zgolj storitev čiščenja brez ostalih storitev, pa je tožnik šele na kraju samem ugotovil, da storitev ni potrebna. Prav tako se mu prepove zaračunavanje stroškov kontrolnega pregleda ob hkratnem zaračunavanju stroškov čiščenja. Ker je tak ukrep mogoče izvesti nemudoma po vročitvi odločbe je rok za izvedbo ukrepa takoj (3. točka izreka).

6Pri pregledu večjega števila računov je bilo ugotovljeno, da tožnik pogosto neupravičeno in v nasprotju z določbami Uredbe in Cenika obračuna potne stroške oziroma stroške prevoza. Po Ceniku 2007 je bilo mogoče strošek prevoza obračunati le v skladu s postavko 5.4 Priloge A, v primeru, če uporabnik naroči samo posamezno storitev in se v tem primeru ceni storitve doda še fiksni strošek prevoza. Ministrstvo navaja račune, iz katerih izhaja, da je bilo do določilo kršeno. Cenik 2009 ni imel posebne postavke glede stroškov prevoza. Te stroške se je lahko obračunalo le v primeru, ki ga določa četrti odstavek 28. člena Uredbe. Kljub temu je tožnik te stroške obračunaval, kar izhaja iz računov, ki so navedeni. S cenikom 2009 so stroški prevoza vključeni v ceno dimnikarskih storitev in koncesionarjem ni dana posebna možnost za obračunavanje le-teh. Zato je tožniku naloženo ustrezno ravnanje in za to ravnanje ni potreben poseben prilagoditveni čas (4. točka izreka).

7Pri pregledu dokumentacije je bilo ugotovljeno, da tožnik ni upošteval določila četrtega odstavka 30. člena Uredbe, saj v primeru ugotovljenih nepravilnosti in postavitvi roka za odpravo le-teh ni preveril, ali so nepravilnosti odpravljene. Pri tem se sklicuje na primere, ko je tožnik pri uporabnikih naložil odpravo pomanjkljivosti, nato pa ni opravil kakršen koli ponovni pregled z namenom ugotovitve odprave nepravilnosti. Zato je tožniku naložena uskladitev ravnanja s predpisi. Za tako ravnanje ni potreben poseben prilagoditveni čas, zato je rok za izvedbo ukrepa takoj (5. točka izreka).

8Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik v nekaterih primerih presega svojo pristojnost in uporabnikom nalaga ukrepe, za katere nima ustrezne pravne podlage oziroma ne sodijo v dimnikarsko javno službo. Ministrstvo se sklicuje na primer, ko je tožnik v poročilu o letnem pregledu zapisal, da mora lastnik kurilne naprave obzidati cisterno (lovilni bazen). Tožnik kot izvajalec javne službe je dolžan opozoriti uporabnike na pomanjkljivosti, ki jih opazi pri svojem delu, čeprav ne sodijo v javno službo, vendar pa s tega področja ne more in ne sme izvajati kakršnih koli ukrepov in nalagati obveznosti. Rok za izvedbo ukrepa je takoj (6. točka izreka).

9Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik je dolžnost zagotavljanja dimnikarskih storitev na območju občine Tržič prevzel ob podpisu koncesijske pogodbe 10. 10. 2008. Ob nastopu obveznosti mu koncedent (torej Vlada RS oziroma Ministrstvo kot njegov zastopnik) ni zagotovil evidence kurilnih naprav, s tem pa izhodiščni pogoji za zagotavljanje storitev niso bili dani. Tožnik je zato prisiljen sam poiskati kurilne naprave ter njene uporabnike, kar zahteva čas in napor. Sklicuje se na številne zavrnitve s strani uporabnikov, ki so rezultat neurejenih razmer. Tožnik navaja, da ga koncedent ni seznanil za katere kurilne naprave se bo izvedla preveritev oz. strokovni nadzor ter navaja, da se v obravnavani zadevi postopek sploh ni uradno pričel, ampak je koncedent zgolj odvzel spise iz evidenc kurilnih naprav pri tožniku in šikanozno iskal napake v rezultatih dela. S tem pa so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, kar predstavlja že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik nadalje navaja, da so z izpodbijano odločbo tožniku naložena ravnanja, ki so bodisi nejasno opredeljena, bodisi nimajo nikakršne ali vsaj ne ustrezne pravne podlage ter se je ne da preizkusiti. Za način izvedbe strokovnega nadzora, kot je opredeljen v 39.a členu Uredbe, Ministrstvo nima pooblastil, postopek bi moral biti izveden po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in uveden po uradni dolžnosti, z možnostjo tožnikovega sodelovanja.

10Tožnik se sklicuje, da je obračun storitev vselej izvedel v skladu s cenikom. Navaja posamezne račune, izdane na podlagi Cenika 2007, kjer ni bil izveden celotni, v postavki priloge B predviden obseg dela, zaradi česar je bil obračunan del iz priloge B in del iz priloge A. Glede Cenika 2009 navaja, da je vseboval določilo o načinu obračunavanja storitev, ki je v nasprotju s časovno – tehničnimi normativi in študijami dela in časa. Dimnikarske storitve je pravilno možno obračunavati izključno po tarifah, kar je bilo kršeno z 6. točko II. člena Cenika 2009. S tem je bilo po mnenju tožnika določeno, da dimnikar vselej storitve obračuna na podlagi minut, ki se uporabijo za izvršitev del pri uporabniku. Po mnenju tožnika v ceni niso upoštevani stroški prevoza, zaradi česar je tožnik uredil interni cenik, ki pojasnjuje stroške, ki nastanejo zaradi prevozov. Posledično meni, da so bili računi, izdani na podlagi Cenika 2009, izdani v pravilni višini. Tudi cene po Ceniku iz leta 2010 so po mnenju tožnika še vedno sporne, čeprav je odpravljeno neskladje iz naslova temeljenja cene izključno na časovni komponenti in strošku prevoza. Tožnik je storitve obračunaval glede na vsakokratni obseg opravljenih del. Sklicuje se na posamezne račune, izdane na podlagi Cenika 2010, kjer ni bil izveden celotni, v postavki priloge B predviden obseg dela, zaradi česar je tožnik obračunal del iz priloge B ter del iz priloge A.

11Tožnik navaja, da iz določil Uredbe in Pravilnika izhaja, da se storitve opravljajo v kurilni sezoni. Tožnik je večkrat skušal opraviti storitev na posameznih objektih oziroma kurilnih napravah, vendar pa so uporabniki to zavrnili. Meritve se praviloma opravi v kurilni sezoni, kar po mnenju tožnika nikakor ne pomeni obvezno izvajanje meritev v kurilni sezoni. Navaja razloge, zaradi katerih v posameznih primerih, ki so mu očitani v izpodbijani odločbi, storitve niso bile opravljene. Kot perečo tematiko izpostavlja zavrnitve uporabnikov. Med drugim pojasnjuje, da storitve v predpisanem obsegu in predpisani kadrovski zasedbi ob takšni stopnji zavračanja storitev tehnično in praktično ni možno izvesti, še zlasti ne izključno v kurilni sezoni, zaradi česar je vsakršen očitek neutemeljen. Poleg tega je v celoti spregledana dolžnost in obveznost uporabnikov, da sami poskrbijo za ustrezno pogostost čiščenja svojih kurilnih naprav.

12Po mnenju tožnika tudi ni podlage za izdajo ukrepa iz 3. točke izreka ter so neutemeljeni očitki, ki se nanašajo na napačno obračunavanje storitev. Navaja, da sta storitev čiščenja in letnega pregleda samostojni storitvi in da ne more privesti do situacije, ki bi se čiščenje preko storitve kontrolnega pregleda združilo v storitev letnega pregleda. Meni, da gre za poseganje v strokovnost dimnikarske panoge. Tožnik se sklicuje na značilnosti dimnikarske službe, ki je pogosto nezaželena panoga in se sklicuje na pritiske, ki so jim priča izvajalci del. Glede 4. točke izreka, ki se nanaša na nepravilno obračunavanje stroškov prevoza, se tožnik sklicuje na tč. 5.1 Cenika 2009, ki določa obračun storitev po času in stroške prevoza. Tožnik je stroške prevoza obračunal skladno z internim cenikom. Tožnik pojasnjuje, da cenik ni več v veljavi, zaradi česar mu naložena odprava napačnega ravnanja ni razumljiva. Prav tako se tožnik ne strinja z 6. točko izreka, iz katere izhaja, da je tožnik presegel svoja pooblastila. Med drugim se sklicuje na obravnavo kurilnih naprav z vidika požarne varnosti, ko se pogosto v povezavi s hrambo kurilnega olja postavlja vprašanje ali je kurilna naprava locirana preblizu cisterni. Meni, da je dolžan opozoriti na možnost požara. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe, navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna ter predlaga zavrnitev tožbe.

14Tožba ni utemeljena.

15Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

16Iz 148. člena ZVO-1 izhaja, da je dimnikarska služba oziroma izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, kot to službo poimenuje zakon, obvezna državna gospodarska javna služba. Koncesionirana javna služba se opravlja v javnem (splošnem) interesu, opravlja jo zasebnopravni subjekt v svojem imenu in po izrecnem pooblastilu države. To pa pomeni, da se ta služba opravlja v okviru javnopravnega režima, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje država. Izhajajoč iz določil 148. člena ZVO-1 je država tista, ki mora zagotoviti izvajanje dimnikarske službe. Vlada je sprejela Uredbo, s katero je določeno, da se dimnikarska služba izvaja na koncesioniran način, to je s podelitvijo koncesije za posamezno dimnikarsko območje. Koncesijska pogodba med koncedentom – Ministrstvom in tožnikom kot koncesionarjem za izvajanje omenjene državne gospodarske javne službe na dimnikarskem območju A. je bila sklenjena 10. 10. 2008. Iz navedene pogodbe izhaja, da mora koncesionar izvajati storitve dimnikarske službe v skladu z veljavnimi predpisi ter da se storitve zaračunavajo uporabnikom v skladu z vsakokratnim predpisom Vlade RS o določitvi cen. Prav tako iz navedene pogodbe izhaja, da izvaja nadzor nad izpolnjevanjem pogodbe Ministrstvo. Tudi iz 39. a člena Uredbe izhaja, da izvaja Ministrstvo strokovni nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe in nad drugimi nalogami izvajalca dimnikarske službe (prvi odstavek 39. a člena Uredbe). Če Ministrstvo pri nadzoru ugotovi nepravilno ali nestrokovno ravnanje izvajalca dimnikarske službe, lahko izda odločbo iz petega odstavka 27. člena Uredbe ali v okviru svojih pristojnosti in nalog ukrene, kar je potrebno, da se nepravilnosti in nestrokovnost odpravijo (peti odstavek 39. člena Uredbe). Iz petega odstavka 27. člena Uredbe izhaja, da Ministrstvo po opravljenem postopku z odločbo naloži koncesionarju, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti opravljene dimnikarske storitve. Če Ministrstvo v postopku ugotovi, da je koncesionar pri opravljanju dimnikarske službe ravnal v nasprotju z Uredbo ali drugimi predpisi, ki urejajo način izvajanja dimnikarske službe, ali pravili stroke glede izvajanja dimnikarskih storitev, mu z odločbo naloži, da uskladi z njimi svoje ravnanje.

17V konkretni zadevi je Ministrstvo v postopku strokovnega nadzora nad tožnikom kot koncesionarjem ugotovilo nepravilnosti pri opravljanju dimnikarske službe, zaradi česar mu je z izpodbijano odločbo naložilo, da je dolžan odpraviti ugotovljene nepravilnosti in upoštevati veljavne predpise (Cenik 2010, Pravilnik, Uredba, koncesijska pogodba, ZVO-1). Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da mu koncedent ob nastopu obveznosti ni zagotovil evidence kurilnih naprav, s čimer mu naj ne bi bili podani izhodiščni pogoji za opravljanje dejavnosti. Taka dolžnost koncedenta iz Uredbe oziroma koncesijske pogodbe tudi ne izhaja, temveč je določena obveznost koncesionarja, da posreduje podatke o kurilnih napravah koncedentu (prvi odstavek 34. člena Uredbe, 5. točka 14. člena koncesijske pogodbe). Tožnik se tudi ne more sklicevati na številne zavrnitve s strani uporabnikov, saj tako ravnanje uporabnikov ne more biti razlog, da ne bi ravnal v skladu v veljavnimi predpisi. Problem zavrnitev uporabnikov pa lahko tožnik rešuje le na način, kot je predpisan za take primere.

18Neutemeljene so tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bilo tožniku vročeno obvestilo o uvedbi strokovnega nadzora nad izvajanjem storitev dimnikarske službe z dne 21. 10. 2010, ki ga je prejel 26. 10. 2010. Iz navedenega obvestila izhaja, kaj se bo preverjalo v okviru izvedbe strokovnega nadzora in kdaj bo opravljen prvi pregled dokumentacije. Ni pa bilo Ministrstvo dolžno, da bi tožnika seznanilo, za katere kurilne naprave se bo izvedba preveritev. V postopku nadzora je tožnik sodeloval, bil seznanjen z ugotovitvami ministrstva in je imel možnost, da se o ugotovljenih nepravilnostih izjavi. Očitane kršitve pravil postopka zato niso bile storjene. Ministrstvo je postopalo v skladu s svojimi pooblastili (39. a člen Uredbe), z izpodbijano odločbo pa tožniku zgolj naložilo, da pri izvajanju dimnikarske službe postopa v skladu z veljavnimi predpisi. Tožnik je že s sklenitvijo koncesijske pogodbe postal zavezan, da pri izvajanju dimnikarske službe ravna v skladu z veljavnimi predpisi. Glede na v postopku nadzora ugotovljene nepravilnosti (6 sklopov kršitev), pa je ministrstvo z izpodbijano odločbo tožniku natančno določilo, kako mora postopati v posameznih primerih, ker je v postopku strokovnega nadzora ugotovilo, da posameznih predpisanih določb v praksi ne izvaja pravilno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so opisana ravnanja tožnika v posameznih primerih, ki niso v skladu s predpisi na tem področju (Cenik, Pravilnik, Uredba, ZVO-1). Pri vsaki ugotovljeni nepravilnosti je pojasnjeno kako bi tožnik moral ravnati, prav tako je naveden predpis, ki ga tožnik ni upošteval. Navedene ugotovitve in zaključke sodišče sprejema kot pravilne in zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bila izpodbijana odločba nejasna ter da se je ne da preizkusiti.

19Prav tako sodišče zavrača tožnikove razloge, s katerimi utemeljuje svoja ravnanja glede posameznih v postopku ugotovljenih nepravilnosti. Zavrača tudi tožnikovo nestrinjanje s Cenikom 2009, za katerega meni, da je v nasprotju s časovno – tehničnimi normativi in študijami dela in časa, kot tudi tožnikovo sklicevanje, da v ceni niso upoštevani stroški prevoza, s čimer tožnik utemeljuje, da je sprejel (svoj) interni cenik, po katerem je obračunaval stroške prevoza. Tožnik kot koncesionar je pri izvajanju dimnikarske službe dolžan, da postopa v skladu z veljavnimi predpisi na tem področju, ne glede na to ali se z njimi strinja ali ne. Tožnik je dolžan upoštevati veljavni cenik (sedaj Cenik 2010), ne glede na njegovo sklicevanje na spornost cen, ki jih le-ta določa. Obveznost kot je tožniku naložena z izpodbijano odločbo, kot rečeno, izhaja že iz veljavnih predpisov, ki urejajo to področje. Z njimi je med drugim določen tudi način opravljanja navedenih storitev, tožnik pa ravnanja v nasprotju z navedenimi predpisi ne more opravičevati z zavrnitvami uporabnikov. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi prav tako ne more vplivati sklicevanje tožnika na perečo problematiko na navedenem področju (številne zavrnitve uporabnikov, predpisana kadrovska zasedba), na kar se sklicuje tožnik, kar naj bi bil razlog, da storitve po mnenju tožnika v predpisanem obsegu in predpisanem času praktično naj ne bi bilo mogoče izvesti. Razlogi, na katere se sklicuje tožnik, ne opravičujejo njegovega nepravilnega ravnanja. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni postopal v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem je bilo za obdobje, ko je bil v veljavi še prejšnji cenik (Cenik 2007 in nato Cenik 2009), ugotovljeno, da tožnik ni postopal v skladu s takratnim cenikom. Ker je sedaj v veljavi Cenik 2010, je tožniku z izpodbijano odločbo med drugim pravilno naloženo, da ravna v skladu s sedaj veljavnim cenikom (Cenik 2010). Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo prav tako ni poseženo v strokovnost tožnika. Tožnikova dolžnost, da postopa v skladu z izpodbijano odločbo (in s tem z veljavnimi predpisi), ima posebno težo pri morebitnem presojanju, ali so podani razlogi za odvzem koncesije. Iz 21. člena Uredbe izhajajo razlogi, zaradi katerih Vlada z odločbo odvzame koncesije. Iz tretje alineje prvega odstavka 21. člena Uredbe izhaja, da je razlog za odvzem koncesije, če koncesionar ravna v nasprotju z Uredbo ali drugimi predpisi, ki urejajo način izvajanja dimnikarske službe in cene dimnikarskih storitev, in na zahtevo koncedenta v roku, ki ga ta določi, ne uskladi svojega ravnanja s temi predpisi, kakor tudi, če te predpise prekrši več kot enkrat.

20Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

21Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.