VSRS Sklep II Ips 289/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Tožnik je s tožbo z dne 7. 7. 2005 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ko si je med prestajanjem zaporne kazni dne 1. 2. 2002 pri čiščenju strojev s tlačno pištolo v strojni delavnici poškodoval koleno.

2Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.948,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 1.835,03 EUR pravdnih stroškov.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in je spremenilo le odločitev o povrnitvi stroškov tako, da je toženki naložilo v plačilo le 460,69 EUR tožnikovih stroškov. Obrazložilo je, da tožnik do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških postopka, v svoji zahtevi le-teh ni opredeljeno navedel oziroma je opredeljeno zahtevo za povrnitev stroškov podal prepozno in bi jo zato moralo sodišče prve stopnje zavreči.

4Zoper stroškovno odločitev sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju VDTRS) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Pojasnjuje, da zoper odločitev o stroških postopka revizija ni dovoljena, odločitev pa temelji na relativno novi določbi 286b. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), glede katere sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 11. 2008 izhaja, da je tožnik priglasil stroške postopka in se je zavezal, da bo specificiran stroškovnik vložil v roku 8 dni. VDTRS meni, da je sodišče prve stopnje z določitvijo tega roka tožniku odobrilo opredelitev stroškov po zaključku glavne obravnave, tožena stranka pa temu ni ugovarjala in ni opozorila na kršitev določb ZPP, ampak je to storila šele v pritožbi, pri čemer pa ni zatrjevala, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati takoj po zapisu sodišča na glavni obravnavi. VDTRS meni, da ne gre za kršitev, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti in bi jo zato tožena stranka morala v skladu z določbo 286b. člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Ker tega ni storila, sodišče druge stopnje, po mnenju VDTRS, pritožbenih trditev toženke v tej smeri ne bi smelo upoštevati. VDTRS navaja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je te pritožbene navedbe upoštevalo, določbo 286b. člena ZPP nepravilno uporabilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o stroških. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo odločitev sodišča prve stopnje o stroških potrjena.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnim strankam in tožnik je nanjo odgovoril. Navaja, da bi mu moralo sodišče druge stopnje priznati najmanj še stroške v zvezi s plačilom sodne takse za sodbo, saj so ti nastali šele z njeno izdajo po zaključku glavne obravnave (komentar ZPP, II. knjiga, str. 56 točka 3).

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7ZPP v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba pa se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da pravila o prekluziji pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, zato jih je treba restriktivno razlagati. Tako je treba razlagati tudi standard iz 286.b člena ZPP, da je treba kršitev uveljavljati „takoj, ko je to mogoče“. Stranka namreč to lahko stori le, kadar je postopkovna kršitev nedvoumna.

9V zapisniku o zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 21. 11. 2008, je po zapisu, da sodba izide pisno, navedeno: “tožeča stranka priglaša stroške postopka in se zaveže stroškovnik vložiti v roku 8 dni.“ Iz tega zapisa ne izhaja nedvoumno, da je sodišče prve stopnje res sprejelo sklep, s katerim je tožeči stranki zakonski rok za vložitev stroškovnika iz tretjega odstavka 163. člena ZPP, ki ga ni mogoče podaljšati, podaljšalo za 8 dni. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se te kršitve mogla in morala zavedati in jo takoj po tem zapisu na naroku uveljavljati.

10VDTRS tako nima prav, ko navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo 286.b člena ZPP, ker je upoštevalo navedbe tožene stranke v pritožbi. Zaradi nejasnega zapisa na naroku za glavno obravnavo je tožena stranka mogla uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka šele potem, ko je iz odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov videla, da je sodišče prve stopnje res v nasprotju z določbami ZPP upoštevalo tudi s strani tožnika prepozno opredeljeno navedene stroške. Vrhovno sodišče je tako na podlagi 378. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

11Vrhovno sodišče še opozarja, da se v skladu s 391. členom ZPP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo ne preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi, zato tudi ni obravnavalo ugovora iz odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče druge stopnje tožniku priznati vsaj stroške plačila sodne takse za sodbo.