VSRS Sodba II Ips 789/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 12.518,77 EUR z zahtevanimi obrestmi postopek v tem delu ustavi, s sodbo pa ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini 31.790 EUR z zamudnimi obrestmi in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi zoper sodbo je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo na 35.290 EUR in ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka. Zavzelo je stališče, da je odločitev o ustavitvi postopka pravilna, ker izjava o umiku učinkuje takoj in ni preklicljiva in ker iz izjave jasno izhaja, da se nanaša na zahtevek iz naslova strahu in iz naslova deljene odgovornosti toženkinega zavarovanca. Ker je tožnik kasneje ponovno postavil zahtevek iz navedenega naslova, je sodišče moralo o njem odločiti. Glede na to, da je zahtevek iz naslova obveznega zavarovanja zastaran, so ugotovitve o tožnikovi izključni odgovornosti nepotrebne in nepomembne za odločitev. Strinjalo se je z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je izpostavilo tožnikovo relativno mladost in pomen prizadetosti za opravljanje tožnikovega poklica ter odškodnino iz tega naslova zvišalo do višine zahtevka.

3Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da sta bili odškodnini iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeni prenizko. Ugotovitev sodišča o izključni odgovornosti tožnika je v nasprotju z izvedenimi dokazi.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik je polovico zahtevka za plačilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavljal iz AO+ zavarovanja, torej iz pogodbenega zavarovanja, ostalo polovico zahtevka ter zahtevek za odškodnino iz naslova strahu pa iz obveznega zavarovanja toženkinega zavarovanca. Z izpodbijano sodbo je bil zahtevek na odškodninski podlagi zavrnjen zaradi zastaranja, zahtevku iz naslova pogodbenega zavarovanja pa je bilo ugodeno ob upoštevanju obsega škode. Glede na to, da je že pritožbeno sodišče izrecno in pravilno navedlo, da so ugotovitve sodbe prve stopnje v zvezi s tožnikovo odgovornostjo nepomembne in ne vplivajo na odločitev, ni jasno, kakšni so razlogi za ponovno nasprotovanje tem ugotovitvam prvostopenjske sodbe v reviziji. Ker stališče o deležu tožnikove odgovornosti ni vplivalo na odločitev o nezastaranem delu zahtevku, pravilnosti stališča o zastaranju drugega dela zahtevka pa tožnik ne izpodbija, te navedbe ne terjajo posebnega odgovora.

7Očitno neutemeljeno je tudi nasprotovanje odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z izpodbijano sodbo je bila namreč prisojena odškodnina iz tega naslova v višini, ki jo je tožnik zahteval v pravdi.

8Glede na ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je pravilna tudi odločitev o višini odškodnine iz tega naslova. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik trpel 3 dni stalne hude bolečine, do enega tedne občasne hude bolečine, 6 tednov stalne lahke bolečine in 6 tednov občasne lahke bolečine. Med nevšečnostmi je navedlo 3-dnevno hospitalizacijo, večkratno izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, kontrolne preglede pri splošnem zdravniku in specialistih, jemanje analgetikov in zmanjšano zmožnost za obračanje glave v obdobju pol leta. Odškodnina v višini 6.200 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo 7,7 povprečnih neto plač, predstavlja pravično odškodnino v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

9Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).