UPRS sodba II U 357/2011

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-207/2010/8 z dne 5. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se pri prvi tožnici ne opusti cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je predlog za opustitev cepljenja obravnavala komisija za cepljenje, ki je na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije zaključila, da je bila prva tožnica do sedaj cepljena le proti OMR. Nadaljnjim cepljenjem nasprotuje druga tožnica iz razloga, ker je sama alergik in je prepričana, da obstaja možnost, da so alergiki tudi njeni otroci. Meni, da so cepljenja lahko vzrok za nastanek različnih alergij. Komisija se je pri pregledu dokumentacije usmerila predvsem na alergije na sestavine cepiv, na resne neželene učinke cepiv po predhodnem odmerku istega cepiva ter na bolezni ali zdravstvena stanja, ki so nezdružljiva s cepljenjem. Komisija je na razgovor povabila tudi starša prve tožnice, vendar se na vabilo nista odzvala. Na podlagi zdravstvene dokumentacije je komisija ugotovila, da ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. V skladu z 22.č členom Zakona o nalezljivih boleznih Ministrstvo za zdravje izda odločbo o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja na podlagi strokovnega mnenja komisije. Upoštevaje navedeno strokovno mnenje je v obravnavanem primeru tožena stranka odločila, da se cepljenje prve tožnice ne opusti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prva tožnica po opravljenem cepljenju kot reakcijo na cepivo dobila neodermitis oziroma srbeče zaplate kože na rokah, vročinske krče, močno je jokala, postala je nezbrana, opaziti je bilo spremembe v vedenju. Ker je druga tožnica sama alergik, se je pri njej pojavil resen dvom v neškodljivost cepiv ter se je zbala za zdravje in življenje svojega otroka zaradi neželenih učinkov cepiv, alergij. Ker nihče od pristojnih v zdravstvenem sistemu ni opravil svoje pojasnilne dolžnosti ter odgovoril na vprašanja glede možnosti poslabšanja zdravstvenega stanja otroka zaradi cepljenja, je podala predlog za opustitev cepljenja, ki pa mu tožena stranka ni ugodila. Odločba tožene stranke temelji na strokovnem mnenju komisije za cepljenje, ki pa je zelo skopo. Komisija je navedla le, da alergija pri materi ni razlog za opustitev cepljenja pri otroku. Pri tem pa o reakcijah na predhodno cepljenje ni zavzela nobenega stališča. Drugi tožnici tudi ni bila dana možnost, da bi se udeležila razgovora pred komisijo za cepljenje, kjer bi lahko pojasnila svoja opažanja. Netočna je trditev v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je komisija drugo tožnico povabila na razgovor, ki pa se ga ta ni udeležila niti svojega izostanka ni opravičila. Druga tožnica je res prejela vabilo na razgovor za dne 2. 6. 2011, vendar je zbolela in se navedenega dne ni mogla udeležiti razgovora. Svoj izostanek je pisno opravičila in sicer s priporočeno pošiljko, ki jo je oddala dne 31. 5. 2011. Opravičilu je priložila tudi potrdilo osebne zdravnice o upravičeni zadržanosti od dela. Prvi tožnici tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe, saj z mnenjem komisije ni bila seznanjena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožnica je s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu cepljenje prve tožnice ne opravi. Navedeni začasni odredbi je sodišče s sklepom opr. št. II U 357/2011 z dne 21. 9. 2011 ugodilo.

Tožba je utemeljena.

Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sodišče tožbo toženi stranki vročilo dne 9. 9. 2011 ter jo pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, bo sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker tožena stranka v postavljenem roku sodišču upravnih spisov ni dostavila, jo je sodišče z urgenco z dne 28. 10. 2011, ki jo je prejela dne 2. 11. 2011, ponovno pozvalo, da v roku 15 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na sporno zadevo. Kljub pozivu tožena stranka sodišču upravnih spisov vse do sedaj ni poslala niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti, niti ni odgovorila na tožničine tožbene navedbe oziroma ugovore.

Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Zaradi navedenega je toženka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker toženka spisov ni poslala, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožeča stranka namreč izpodbija odločbo, da se cepljenje pri prvi tožnici ne opusti, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka. Po določbi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče izpodbijani akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku. Ker sodišče ni imelo upravnih spisov in tudi ni prejelo odgovora na tožbo, ni moglo preizkusiti navedb tožeče stranke, saj tožena stranka s svojim molkom sodišču ni omogočila, da bi lahko preizkusilo tožbene ugovore glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev postopka oziroma ugotoviti okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Zaradi navedenega je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ta je dolžna ponovno odločiti v zadevi v roku 30 dni od prejema te sodbe, pri čemer je dolžna upoštevati tudi tožbene ugovore.

Zaradi ugoditve tožbi je sodišče tožeči stranki tudi priznalo pravico do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 EUR. Navedena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ter 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.