UPRS sodba II U 463/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je gradbeni inšpektor inšpekcijskma zavezancema naložil, da takoj po prejemu te odločbe ustavita gradnjo objekta – nadstrešnico za garažiranje osebnih vozil tlorisnih dimenzij 4 x 10 metrov na zemljišču s parc. št. 558/7 k.o. …, vzhodno od večstanovanjske hiše, locirane na isti parceli in cca 1,5 južno od vozišča lokalne ceste s parc. št. 841/1 k.o. … (1. točka izreka) in da na lastne stroške v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe odstranita navedeni objekt ter vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 158. člena Zagona o graditvi objektov: njegova uporaba, promet z njim ali z zemljiščem, na katerem je, sklepanje drugih pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. S 4. točko je inšpektor investitorja opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti, začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po pooblaščenem izvajalcu. Razen tega je bilo še odločeno, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri kontrolnem pregledu na kraju samem ter na podlagi zaslišanja investitorjev A.A. in B.B. ter na podlagi poizvedb pri Upravni enoti Ptuj ugotovil, da sta navedena investitorja v avgustu 2010 zgradila nadstrešnico za garažiranje osebnih vozil tlorisnih dimenzij 4 x 10 metrov na zemljišču s parc. št. 558/7 k.o. … vzhodno od večstanovanjske hiše locirane na isti parceli in cca 1,5 m južno od vozišča lokalne ceste 841 k.o. … brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določilo 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) morala imeti. Objekt sestavlja osem kovinskih stebrov na točkovnih betonskih temeljih, na katere je pritrjena strešna kovinska konstrukcija in kritina iz valovite pločevine. Za gradnjo sta investitorja pridobila soglasja petih stanovalcev, ena od solastnic večstanovanjskega objekta, to je C.C. pa ni soglašala z gradnjo. Inšpektor je ugotovil, da gre v danem primeru za zemljišče s parc. št. 558/7 k.o. …, ki ga tvori večstanovanjska hiša površine 330 m2 in pripadajoča ohišnica površine 686 m2, ki je v solasti osmih etažnih lastnikov, med katerimi je tudi C.C., ki pa gradnji nasprotuje. Objekt nadstrešnice, tudi če ga obravnavamo kot sestoj dveh nadstrešnic, katerih vsaka meri manj kot 30 m2 površine, s skupnimi gradbenimi elementi ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev po 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, kar pomeni, da ga ne moremo obravnavati kot samostojni objekt, za katerega ne bi bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. V danem primeru gre torej za nelegalno gradnjo po določilu 12.1. točke 2. člena ZGO-1. Glede na to je gradbeni inšpektor ugotovil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1.

Zoper to odločbo sta se pritožila A.A. in B.B., Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-471/2010-4 z dne 31. 8. 2011 3. točko prvostopne odločbe odpravilo in nadomestilo z novo točko, ki sedaj glasi, da za predmetni objekt veljajo prepovedi po 158. členu ZGO-1, to je izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegova uporaba ali upravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim ter sklepanje drugih pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. 4. točko prvostopne odločbe je drugostopna odločba prav tako odpravila in jo nadomestila z novo 4. točko, ki glasi, da če inšpekcijska zavezanca v odrejenem roku ne bosta opravila naloženega dejanja na način in v roku, kot jima je to naloženo, bo na podlagi posebnega sklepa opravljena prisilna izvršba po pooblaščenem izvajalcu. V ostalem je ministrstvo pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve izhaja, da se inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 izreče inšpekcijskemu zavezancu po določbah 158. člena ZGO-1, ta pa se lahko nanaša le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Ker je prvostopni organ izrekel tudi prepovedi, ki zemljiškoknjižne solastnike predmetnega zemljišča omejujejo v izvrševanju njihovih pravic, te pa so nezakonite, je drugostopni organ odločil tako, kot je zgoraj navedeno. Zaradi kratkosti in jasnosti izreka je drugostopni organ odpravil in spremenil tudi 4. točko izreka prvostopne odločbe. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena, saj se tudi ministrstvo strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da sta investitorja in inšpekcijska zavezanca na zemljišču s parc. št. 558/7 k.o. ... zgradila nadstrešek v izmeri 40 m2 brez ustreznega upravnega dovoljenja, čeprav bi si ga, glede na zakonodajo v času gradnje objekta in glede na vrsto objekta, morala pridobiti pred začetkom gradnje. Na odločitev v konkretnem primeru ne vplivajo aktivnosti pritožnikov v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja, neutemeljene pa so tudi njune navedbe na kakšen način in zakaj sta zgradila sporni objekt. Za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 je namreč dovolj zgolj ugotovitev, da sta inšpekcijska zavezanca gradila, ne da bi si pridobila ustrezno gradbeno dovoljenje.

Tožbo sta v predmetni zadevi vložila oba investitorja A.A. in B.B., vendar pa je B.B. nato tožbo umaknil, zato je sodišče glede njega postopek s sklepom II U 463/2011-16 z dne 30. marca 2012 ustavilo.

Kot tožnik v predmetni zadevi torej tako nastopa samo A.A., v tožbi pa zatrjuje, da nadstrešnici spadata med enostavne objekte, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, po katerem šteje nadstrešek kot objekt s tam opisanimi značilnostmi, tlorisne površine 30 m2 in je njegova konstrukcija postavljena na zemljišče, kar je izpolnjeno v obravnavanem primeru, saj gre za dve ločeni nadstrešnici, vsaka tlorisne površine 20 m2 ter postavljeno konstrukcijo na zemljišče. Dodaja še, da je zaradi nesoglasja ene od solastnic že sprožen nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju. Tožnik predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah, iz razlogov, ki so v njiju navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tožnik zatrjuje, da predstavlja predmetni objekt enostavni objekt za katerega v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje. Enostavni objekt je konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (1.10. točka 2. člena ZGO-1).

Kot pravilno ugotavlja že prvostopni organ vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne pa tudi njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami), ki je stopila v veljavo 15. 5. 2008 in ne Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/2003 s spremembami), na katerega sklicuje tožnik v tožbi, saj je bil ta v veljavi le do 14. 5. 2008.

Po točki a) 13. člena Uredbe je enostavni objekt lahko tudi nadstrešek, to je streha pred vhodom v objekt, namenjena zaščiti osebnih motornih vozil in koles, zbirnih mest za komunalne odpadke in podobno, če je njegova površina največ 30 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 metra merjeno do najnižje točke objekta. Tožnikova trditev je, da gre v obravnavani zadevi za dva objekta, torej za dve nadstrešnici, ki predstavljata enostavni objekt in da torej ne gre za eno nadstrešnico velikosti 10 x 4 metre. Prvostopni organ je pri inšpekcijskem pregledu ugotovil, da je postavljen objekt velikosti 10 x 4 metre, predložene fotografije pa to potrjujejo, zato se sodišče strinja z ugotovitvami tako prvostopnega kot drugostopnega organa, da gre za eno nadstrešnico s površino 40 m2. Glede na to torej ne gre za enostaven objekt, kar pomeni, da bi investitorja za gradnjo tega objekta morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta pravilno odredila ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje in možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno. Ker gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi, to je urejanje razmerij med solastniki in razlogi, zaradi katerih tožnik ni uspel pridobiti gradbenega dovoljenja, na pravilnosti in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo. Gradbeno oziroma ustrezno upravno dovoljenje bi moralo biti pridobljeno pred začetkom gradnje, ker pa tožnik z njim tudi v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ne razpolaga, je s tem podana podlaga za izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa.

Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).